Jedro

Sodišče bi moralo ugotoviti ali je bil in kdaj tek roka za opravo dela v splošno korist zadržan zaradi objektivnih razlogov, taksativno določenih v interventnih predpisih, sprejetih zaradi epidemije COVID-19, in kdaj je začel ponovno teči. Dveletni rok za opravo dela v splošno korist iz 86. člena KZ-1 začne teči šele takrat, ko objektivne okoliščine, zaradi katerih obsojeni ne more opravljati dela, prenehajo.

Če obsojencu izvajalska organizacija zaradi suma storitve novega kaznivega dejanja nadaljnje delo odreče, mu je probacijska enota dolžna zagotoviti delo drugje. Neutemeljena odklonitev zagotavljanja dela s strani probacijske enote ne more predstavljati obsojenčevega krivdnega razloga.

Izrek

Pritožbi zagovornika obsojenega se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se obsojenemu A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št III K 45869/2013, z dne 3. 4. 2018, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. VII Kp 45869/2013 z dne 21. 11. 2018, izrečena kazen enega leta in šestih mesecev zapora, katera je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Kr 45869/2013 z dne 14. 3. 2019, nadomeščena z delom v splošno korist, zaradi neopravljenega dela v splošno korist izvrši v celoti.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik izpostavlja, da razlogi za neizvršitev dela niso v obsojenčevi sferi, temveč so izključno objektivne narave in jih gre pripisati razglasitvi COVID-19 epidemije, zaradi katere je bilo opravljanje dela v splošno korist omejeno, oziroma ga ni bilo. Obsojeni v tem obdobju posledično tega dela ni mogel opravljati. Zaradi razglašene epidemije naj mu probacijska enota (v nadaljevanju PE) ne bi mogla zagotoviti dela, kar naj bi bilo tudi razvidno iz njihovega postopanja. Obsojeni je pričakoval, da mu bo delo odrejeno v letu 2021, potem ko je vzpostavil kontakt s PE. Nadalje nasprotuje dejanskemu stanju, kot izhaja iz poročila PE, saj naj bi obsojeni ves čas izkazoval pripravljenost za delo. Glede odsotnosti z zdravniškega pregleda pojasnjuje, da naj bi obsojeni kontaktiral Center D., kjer naj bi začel opravljati delo, in se opravičil, kar naj bi bilo sprejeto z razumevanjem. Obsojeni je pričakoval, da bo za zdravniški pregled prejel drug termin. Od tedaj dalje pa naj ne bi prejel nobenega klica več, ne s Centra D. kot tudi ne s PE. Ne strinja se, da obsojeni ni bil dosegljiv na telefonske klice. Pojasnjuje, da je obsojeni izgubil svoj telefon in pridobil novo telefonsko številko. Nadalje navaja, da če bi se PE obračala s svojimi predlogi na obsojenega, bi bilo to razvidno iz pisemskih pošiljk, pri čemer je edino pisanje, ki ga je prejel s strani PE, to, da se od njega odstopa in da ne bo izvrševal dela s splošno korist. Predlaga zaslišanje predstavnika PE in zaslišanje obsojenega.

**Glede izvršljivosti sklepa o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist in začetka teka roka za opravo dela**

5. Sedmi odstavek 86. člena KZ-1 z novelo KZ-1B, kot je veljal v času storitve kaznivega dejanja (konec maja 2012) oziroma osmi odstavek 86. člena KZ-1 z novelo KZ-1E, kot ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče ob izdaji sklepa o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist dne 14. 3. 2019, določa, da se kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Navedeni rok je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv, saj KZ-1 ne vsebuje izrecne določbe, po kateri bi bilo mogoče rok za opravo dela v splošno korist podaljšati, tudi v primeru, če bi bili za to podani utemeljeni razlogi.1

6. Za odločitev o izvršitvi kazni zapora zaradi neopravljenega dela v zakonskem roku skladno z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1 je odločilna ugotovitev, ali obsojeni dela ni opravil zaradi krivdnih (subjektivnih) razlogov ali zaradi razlogov, ki niso bili na njegovi strani (objektivni razlogi). Država mora namreč zagotavljati pogoje, da obsojenec lahko delo v splošno korist izvrši v roku, zato neizvršitve dela v splošno korist v roku, ki ga dopušča zakon, ni mogoče sankcionirati s spremembo v zaporno kazen v primeru objektivnih razlogov, torej ko razlogi za neizvršitev dela niso v sferi obsojenca, oziroma niso posledica njegovega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti v splošno korist.2

7. Vrhovno sodišče RS je določbo sedmega oziroma osmega odstavka 86. člena KZ-1 razlagalo v povezavi z določbo drugega odstavka 129. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), skladno s katerim se pravnomočna sodba izvrši, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Glede na to, da je način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist alternativen način izvršitve kazni, je takšna ovira podana tudi, če obsojencu ni zagotovljena možnost, da bo na tak način kazen tudi izvršena. Zato dveletni rok za opravo dela v splošno korist iz 86. člena KZ-1 začne teči šele takrat, ko objektivne okoliščine, zaradi katerih obsojeni ne more opravljati dela, prenehajo.3 Ta presoja se opravi na podlagi dejanskih okoliščin vsakokratnega primera.

8. V konkretni zadevi je bil obsojeni s sodbo III K 45869/2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 45869/2013 spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 in v zvezi s 54. členom KZ-1, izrečena mu je bila kazen zapora enega leta in šestih mesecev. S sklepom V Kr 45869/2013-349 z dne 14. 3. 2019, ki je postal pravnomočen dne 10. 4. 2019, je sodišče ugodilo predlogu obsojenega, in sicer mu je bila izvršitev izrečene kazni zapora nadomeščena z opravo 1080 ur dela v splošno korist z določenim rokom enega leta in šestih mesecev.

9. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je rok enega leta in šestih mesecev za opravo dela potekel dne 14. 9. 2020, zakonski maksimalni rok dveh let pa 14. 3. 2021. Po presoji pritožbenega senata takšna opredelitev datuma izteka roka ni pravilna. Prvostopenjsko sodišče je očitno kot začetek teka roka štelo že dan izdaje sklepa o nadomestitvi izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, to je 14. 3. 2019. Upoštevaje drugi odstavek 129. člena ZKP se odločba izvrši po njeni pravnomočnosti in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir, in torej ne že s samo izdajo odločbe. Izvršitev odločbe o nadomestitvi zaporne kazni z delom v splošno korist predstavlja opravljanje tega dela ter s tem tudi začetek teka roka, v katerem mora biti delo opravljeno. Poleg tega je v obravnavani zadevi izkazan obstoj okoliščin, ki upoštevaje drugi odstavek 129. člena ZKP predstavljajo zakonske ovire za izvršitev sklepa o nadomestitvi zaporne kazni z delom v splošno korist, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Ker je prvostopenjsko napačno opredelilo začetek teka roka je posledično napačno ugotovilo tudi datum izteka tega roka kot dejanski okoliščini konkretne zadeve.

10. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sicer pravilno povzelo dejansko stanje v zvezi s postopanjem probacijske enote ter ravnanjem obsojenega od izdaje izpodbijanega sklepa dalje, vendar je svojo odločitev, da se izrečena zaporna kazen zaradi neopravljenega dela v splošno korist izvrši v celoti, napačno utemeljilo najprej na podlagi suma, da je obsojeni storil novo kaznivo, zaradi česar je bilo delo v predhodni zadevi I K 57335/2013 prekinjeno. Pritožbeni senat prekinitve dela zaradi obstoja suma storitve novega kaznivega dejanja v konkretni zadevi namreč ne opredeljuje kot obsojenčeve subjektivne okoliščine.

11. Drži, da je obsojeni delo v zadevi I K 57335/2013 v letu 2019 sprva opravljal v Varstveno delovnem centru ..., Enota ... (VDC), ki je bilo prekinjeno zaradi suma, da naj bi obsojeni storil novo kaznivo dejanje goljufije zoper tamkajšnjega varovanca. PE Ljubljana je namreč na podlagi predloga VDC prekinila z izvrševanjem dela v splošno korist, dokler o zadevi ne bo pravnomočno odločeno (poročilo PE z dne 13. 7. 2019). Vendar po oceni pritožbenega senata zgolj sum storitve novega kaznivega dejanja, ki je na podlagi navedenega poročila izkazan z vložitvijo dveh kazenskih ovadb na policijo, v konkretni zadevi ne izkazuje obsojenčevih krivdnih razlogov za neopravo dela. Skladno s 4. členom ZPro Republika Slovenija zagotavlja pogoje za izvrševanje probacije, za delovanje uprave in za izvajanje programov, v katere se vključujejo osebe v skladu z njihovimi potrebami in izrečeno sankcijo, pri čemer skladno z drugim odstavkom 23. člena ZPro izvrševanje dela v splošno korist za osebo pripravi, vodi in nadzoruje probacijska enota. Na podlagi teh določb je probacijska enota dolžna obsojencu zagotovljati delo, ne glede na morebiten obstoj suma storitve novega kaznivega dejanja – če obsojencu organizacija, kjer je do sedaj opravljal delo, zaradi takega razloga nadaljnje delo odreče, mu je probacijska enota dolžna zagotoviti delo drugje, ne pa zagotavljanja dela v celoti prekiniti. V takšnem primeru bi to pomenilo neutemeljeno odklonitev zagotavljanja dela s strani probacijske enote, torej njene zakonske dolžnosti, kar pa ne more predstavljati obsojenčevega krivdnega razloga.

12. Prvostopenjsko sodišče je nadalje kot razlog za izvršitev kazni zapora upoštevalo tudi obsojenčevo ravnanje glede opravljanja dela v zadevi I K 57335/2013 v mesecu juniju 2021 (neopravičen izostanek z zdravniškega pregleda dne 16. 6. 2021 ter nedosegljivost na telefonske klice s strani probacijske enote). Te okoliščine je štelo kot posledico obsojenčeve zavestne odločitve, da dela v splošno korist ne bo opravljal v zadevi I K 57335/2013, kot tudi posledično ne v obravnavani zadevi.

13. Po prepričanju pritožbenega senata utemeljevanje izvršitve kazni zapora v tej zadevi na podlagi neoprave dela v prejšnji zadevi I K 57335/2013 ni pravilno. Za celostno presojo konkretne zadeve je treba vzeti v obzir vse razloge, čemu obsojeni dela v zadevi I K 57335/2013 ni opravljal. Ti razlogi pa so po prepričanju pritožbenega senata tudi objektivne narave. Časovna razmejitev med objektivnimi in subjektivnimi razlogi za neopravo dela je namreč ključnega pomena prav zaradi opredelitve datuma izvršljivosti sklepa o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist v tej zadevi, ter s tem tudi samega začetka teka roka za opravo dela. Presoja objektivnih okoliščin s strani prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem je izostala.

14. Nedokončano delo v predhodni zadevi I K 57335/2013 v časovnem obdobju najkasneje do meseca junija 2021 je po oceni pritožbenega senata objektivna okoliščina, ki je predstavljala oviro za opravo dela v obravnavni zadevi. Dokler obsojeni ni zaključil z delom v predhodni zadevi, namreč ni mogel pričeti z delom v tej zadevi, kakor tudi izhaja iz prvega poročila PE Ljubljana z dne 7. 5. 2019. 15. Kot izhaja iz nadaljnjega poročila PE Koper z dne 10. 7. 2020, je bil obsojeni na pozive PE sicer odziven, delu se ni izmikal, pri čemer pa je bilo zaradi omejitvenih ukrepov v zvezi z epidemijo COVID-19 delo težje najti. Da bi obsojeni lahko pričel z delom v tej zadevi, je moral najprej zaključiti delo po sodbi I K 57335/2013. Kot izhaja iz poročila PE Koper z dne 14. 12. 2020 je PE obsojencu sicer uspela najti delo, a ga ni mogel opravljati zaradi izbruha COVID-19, saj je bil obsojeni zaradi svojega drugega dela v domu ostarelih uvrščen v rizično skupino. Obsojenec je bil v stiku s PE in je bil željan opravljati delo. Kot izhaja iz zadnjega poročila PE z dne 24. 6. 2021 je PE Koper delo skušala zagotoviti tudi še po 14. 12. 2020, in sicer pri K., enota ..., a je ta organizacija kasneje zavrnila sodelovanje zaradi epidemije (časovna opredelitev teh dogodkov v tem poročilu ni navedena). Naslednja priložnost za delo je bila obsojenemu ponujena v Centru D., skladno s čimer je bil obsojeni napoten k opravljanju zdravniškega pregleda na dan 16. 6. 2021, ki se ga nato ni udeležil, prav tako probacijski enoti tudi ni bil več telefonsko dosegljiv.

16. Razloge za obsojenčevo neopravljanje dela v zadevi I K 57335/2013 najkasneje do 16. 6. 2021 je zato po presoji pritožbenega senata moč opredeliti kot objektivne narave. Obsojeni se namreč do tedaj (glede na obstoječe podatke spisa) delu ni izmikal, bil je odziven, dela pa v navedenem časovnem obdobju ni mogel opravljati izključno iz razloga, ker mu ga probacijska enota ni mogla zagotoviti predvsem v posledici izbruha epidemije COVID-19. 17. V zvezi s tem je nadalje bistvena ugotovitev, da so te objektivne okoliščine obstajale že v času pravnomočnosti sklepa o nadomestitvi izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist v tej zadevi dne 10. 4. 2019, kakor je tudi razvidno iz prvega dopisa PE Ljubljana z dne 7. 5. 2019. Upoštevaje v uvodnem delu te obrazložitve navedeno razlago osmega odstavka 86. člena KZ-1 v povezavi z drugim odstavkom 129. člena ZKP, so v konkretni zadevi izkazane objektivne okoliščine, zaradi katerih obsojenemu ni bila zagotovljena možnost opravljati dela, predstavljale oviro za izvršitev sklepa. Sklep namreč postane izvršljiv šele po poteku teh okoliščin. Dokler pa sklep ni izvršljiv, posledično tudi rok za opravo dela ne more pričeti teči. 18. Prvostopenjsko sodišče je zato poenostavljeno in tako tudi napačno kot začetek teka roka štelo datum izdaje sklepa o nadomestitvi zaporne kazni z delom v splošno korist dne 14. 3. 2019, pri čemer ni upoštevalo navedenih objektivnih okoliščin, ki so v času njihovega obstoja onemogočale izvršitev sklepa. Prvostopenjsko sodišče bi moralo ugotoviti časovno obdobje, v katerem so obstajale objektivne okoliščine, zaradi katerih obsojeni ni mogel opravljati dela, predvsem bi moralo opredeliti časovni trenutek njihovega prenehanja, saj šele takrat sklep o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist postane izvršljiv, tedaj pa tudi prične teči rok enega leta in šest mesecev, v katerem mora obsojeni opraviti delo.

19. V konkretni zadevi tako ni jasno kdaj, oziroma če sploh, je sklep o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist postal izvršljiv in tako tudi ne, kdaj je rok za opravo dela začel teči. Posledično je ob odsotnosti te ugotovitve nepravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da se kazen zapora izvrši v celoti, ki je utemeljena na podlagi krivdnih razlogov iz predhodne zadeve I K 57335/2013. Prvostopenjsko sodišče je tako zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa je na tej podlagi z odločitvijo o izvršitvi kazni zapora prekršilo določbo enajstega odstavka 86. člena KZ-1. **Zadržanje teka rokov zaradi epidemije COVID-19**

20. Prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem razlaga, da je sicer upoštevalo morebitno podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist za čas prvega vala epidemije COVID-19, od dne 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, to je za 64 dni, torej do dne 17. 11. 2020, kot tudi možnost morebitnega podaljšanja roka do zakonskega maksimuma dveh let, to je do 14. 3. 2021 in posledično možnost podaljšanja roka za drugi val epidemije, a glede na dejstvo, da je obsojenec v juliju 2021 postal povsem pasiven in se na pozive PE ni več odzival, ne odgovoril na dopis sodišča, se s podaljšanjem roka s sklepom ni ukvarjalo.

21. Pritožbeni senat pojasnjuje, da je bil na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ) je bil zadržan tek rokov v sodnih zadevah od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020. 22. Nadalje prvi odstavek 88. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (ZIUOPDVE) (Uradni list 175/2020 z dne 27. 11. 2020) določa, da ne glede na osmi odstavek 86. člena KZ-1, rok za opravo dela v splošno korist ne teče v času, ko obsojenec naloženega števila ur ne more opravljati zaradi objektivnih razlogov, ki so nastali zaradi epidemije COVID-19, po prenehanju objektivnih razlogov pa teče dalje. V drugem odstavku 88. člena ZIUOPDVE je kot eden izmed objektivnih razlogov navedena tudi nezmožnost zagotoviti izvajalca sankcij, pri katerem bi oseba opravljala delo v splošno korist, pri čemer skladno s tretjim odstavkom tega člena razloge iz prejšnjega odstavka ugotavlja svetovalec pristojne probacijske enote in o tem v poročilu obvesti sodišče. Navedeni začasni ukrep velja (od uveljavitve interventnega zakona od 28. 11 2020) najdlje do 31. decembra 2020. Vlada lahko ukrep iz tega člena podaljša s sklepom največ za obdobje šestih mesecev. Sklep o podaljšanju ukrepa Vlada objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. ZIUOPDVE je pričel veljati dne 28. 11. 2020. Na podlagi Sklepa o podaljšanju ukrepa o neteku rokov za opravo dela v splošno korist z dne 23. 12. 20204 (v nadaljevanju Sklep) se je ukrep, da roki za opravo dela v splošno korist ne tečejo v času, ko zaradi objektivnih razlogov, ki so nastali zaradi epidemije COVID-19, ni mogoče opravljati naloženega števila ur, podaljšal do 30. 6. 2021. 23. Pritožbeno sodišče dodaja, da je enak ukrep določil tudi Zakon o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (ZDUPŠOP), objavljen v Uradnem listu 206/2021 z dne 29. 2. 2021, v 45. do 47. členu, s tem, da je ta zakon pričel veljati 30. 12. 2021, navedeni začasni ukrep pa velja do 30. 6. 2022. 24. V zvezi z omenjenim zadržanjem teka rokov pritožbeni senat ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče preuranjeno zaključilo, da te določbe ne predstavljajo bistvenega vpliva v konkretni zadevi. Drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 88. člena ZIUOPDVE terja vsakokratno ugotavljanje objektivnih razlogov kot dejanskih okoliščin, saj je zadržanje teka roka po teh odločbah odvisno od ugotovitve njihovega obstoja in za razliko od določb 3. člena ZZUSUDJZ ne nastopi že samodejno z uveljavitvijo samega zakona. Časa obstoja oziroma trajanja teh okoliščin pa prvostopenjsko sodišče ni dosledno ugotavljalo, čeprav iz poročil PE z dne 14. 12. 2020 in 24. 6. 2021 izhajajo okoliščine, ki bi utegnile povzročiti zadržanje teka roka skladno s prvo alinejo drugega odstavka 88. člena ZIUOPDVE (nezmožnost zagotoviti izvajalca sankcij). Glede na to, da prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, v katerem časovnem obdobju natančno so te okoliščine obstajale, posledično tudi ni ugotavljalo ali sploh, oziroma koliko časa bi bil tek roka zadržan. V tem delu zato niti ni mogoče preizkusiti prvostopenjske obrazložitve, da morebitno podaljšanje roka v smislu zadržanja teka rokov na podlagi predpisov v zvezi z epidemijo COVID-19 ne bi imelo vpliva tudi v primeru morebitnega podaljšanja roka do zakonskega maksimuma dveh let s strani sodišča. Takšen zaključek prvostopenjskega sodišča je vprašljiv tudi iz razloga napačne opredelitve datuma izvršljivosti oziroma zaradi odsotnosti ugotavljanja okoliščin, ki so pomembne za opredelitev začetka teka roka – glede na to, da ni bilo pravilno ugotovljeno, kdaj oziroma, če sploh, je rok začel teči, je posledično izostala tudi ustrezna presoja vpliva predpisov v zvezi z epidemijo COVID-19 na zadržanje teka roka.

25. Na podlagi vsega povedanega pritožbeni senat zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja – zaradi nedosledne in neopravljene celostne presoje pomena okoliščin, zaradi katerih obsojeni ni opravil dela v zadevi I K 57335/2013, kot tudi okoliščin v zvezi z zadržanjem teka roka skladno s COVID-19 predpisi, posledično prekršilo določbo enajstega odstavka 86. člena KZ-1, saj je preuranjeno, ne da bi se docela prepričalo, ali je sklep o delu sploh že postal izvršljiv, in iz napačnih razlogov odločilo, da se kazen zapora zaradi neopravljenega dela izvrši v celoti.

26. Pritožbeno zatrjevani kršitvi po 373. členu in 5. točki 372. člena ZKP sta tako izkazani. Glede na to je pritožbeni senat na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP in 373. členom ZKP ter 5. točko 372. člena ZKP v zvezi z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1 pritožbi ugodil in izpodbijani sklep razveljavil ter zadevo vrnil sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

27. Prvostopenjsko sodišče bo moralo v ponovnem odločanju pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje, predvsem bo moralo ugotoviti časovno obdobje obstoja objektivnih okoliščin in njihovega prenehanja, skladno s čimer bo najprej moralo opredeliti čas izvršljivosti sklepa o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist ter s tem tudi začetek teka roka za opravo dela. Ob tem bo moralo ustrezno upoštevati določbe 3. člena ZZUSUDJZ, 88. člena ZIUOPDVE ter Sklepa Vlade RS z dne 23. 12. 2020 in ZDUPŠOP ter skladno s tem ugotoviti, ali so obstajajo konkretni objektivni razlogi, ki bi utegnili vplivati na zadržanje teka roka za opravo dela. Nadalje bo moralo upoštevati vse razloge, čemu obsojeni dela v obravnavani zadevi ni opravljal ter na tej podlagi skrbno presoditi, ali je moč te razloge v tej zadevi opredeliti kot krivdne narave.

28. Glede na to, da je pritožbeni senat pritožbi ugodil in izpodbijani sklep razveljavil že na podlagi ugotovljenih kršitev, kot so obrazložene zgoraj, se s preostalimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjal. 1 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 58911/2011-139 z dne 16. 3. 2017. 2 Prav tam. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 2749/2013 z dne 25. 5. 2017. 4 Uradni list RS, št. 195/2020.