Jedro

Začetek postopka predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU s strani nižjih sodišč je fakultativne narave. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage oziroma glede veljavnosti ali razlage prava Evropskih skupnosti.

Po tretjem odstavku 352. člena OZ odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Glede na 206. člen ZDR oziroma 202. člen ZDR-1, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let, tožnikova terjatev ni zastarala, saj se je z misije vrnil 24. 3. 2011, tožbo pa je vložil 16. 3. 2016. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.365,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2013 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (točka I izreka). V presežku, za plačilo 71,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2013 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške 715,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in III. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII DoR 85/2017-8 z dne 26. 10. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali povišana pripravljenost po 9. točki 3. člena Zakona o službi v Slovenski vojski pomeni opravljanje dela za delodajalca. Prav s tako materialnopravno kršitvijo je obremenjena tudi izpodbijana sodba, saj sodišče svojo odločitev opre na ugotovitev, da je tožnik izpovedal, da je osebno opravljal delo, da je bil ves čas v uniformi in da je moral biti pripravljen. Svojo odločitev je oprlo tudi na ugotovitev, da tožnik ni imel možnosti iti na izlet, na katerega so šli vojaki z opremo in z oborožitvijo. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo pojasnila, da je tožniku tedenski počitek vsekakor bil zagotovljen. Navaja, da je pripravljenost naravno stanje vojske oziroma stanje, ki naj ga dosega vojska, da bi bila sploh sposobna izvrševati svoje poslanstvo. To je namen njenega obstoja, to pa še ne pomeni, da pa zato njeni pripadniki ves čas tudi opravljajo to delo za delodajalca. Ne gre torej za obliko dela oziroma za pripravljenost v smislu delovnopravnega instituta. Nadalje navaja, da je povišana pripravljenost določena v 9. točki 3. člena ZSSloV. Gre za visoko strokovno usposobljenost in zmožnost enote za izvedbo določenih nalog za katere je tudi in mora biti ustrezno opremljena in oborožena ter oskrbljena, da je možno govoriti o določeni stopnji pripravljenosti. Povišana pripravljenost ni neko posebno delo ali posebej odrejeno delo za nekatere pripadnike ali v razmerju enote do druge enote, temveč gre za splošen status kontingenta na vsaki misiji. Ta pripravljenost ima torej predvsem obrambno varnostno izraznost, da bi v primeru potrebe po obrambi sebe ali enote vsak pripadnik bil sposoben ustrezno odreagirati za zaščito sebe, sovojakov in prebivalstva na območju delovanja. Zmotno razumevanje enega ali drugega pojma pripravljenosti (vojaškodoktrinarnega in delovnopravnega) oziroma njuno enačenje pripelje do zmotnih zaključkov o vprašanju zagotavljanja tedenskega počitka na mirovnih misijah in operacijah. Nadalje glede statusa vojaške osebe izpostavlja, da se ta kaže v določenih pravicah in upravičenjih, predvsem pa tudi omejitvah, ki presegajo zgolj čas opravljanja dela za delodajalca. Opozarja, da je sodna praksa že izpostavila, da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 203/2013 ter sodbe VDSS opr. št. Pdp 233/2017, opr. št. Pdp 331/2015 in opr. št. Pdp 1131/2013). Gre torej za specialno pravno ureditev za pripadnike Slovenske vojske ter gre pri vojaški službi v tujini za drugačne okoliščine glede na vsakodnevno delo v domači državi, saj je službovanje v tujini običajno povezano z večjimi in drugačnimi tveganji kot doma. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je tudi zavzeto stališče, da ureditev, po kateri prisotnost na delu ni del delovnega časa v oboroženih silah glede na specifične zahteve, ni nezakonita in tako ni v nasprotju s mednarodno ureditvijo, če sta sicer delo in prisotnost na delu organizirana tako, da se zagotovi varstvo in zdravje delavca (VIII Ips 79/2004 in VIII Ips 37/2005). Navaja, da iz sodb VDSS opr. št. Pdp 1671/2014, opr. št. Pdp 1066/2015, opr. št. Pdp 1067/2015 in opr. št. Pdp 1068/2015 izhaja, da je sodišče v teh zadevah izrecno izpostavilo izjemo iz 2. točke 2. člena Direktive 89/391/EGS o tem, da se ne uporablja tam, kjer ni izrecne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti civilne službe, kakršne so oborožene sile ali podjetja, in si neizogibno nasprotujejo. Uredba kot specialni predpis, ki velja samo za pripadnike na misijah in ne priznava druge dodatke k plači od tistih, ki pripadajo javnim uslužbencem oziroma pripadnikom, kadar so na delu v domovini. Ti dodatki so izrecno povezani z naravo dela na mirovnih misijah v tujini oziroma neposredno posledica te specifične narave. Zaradi narave misije in njenega namena je zato življenje pripadnikov SV pogojeno z določenimi varnostnimi protokoli. Zaradi varnostnih razmer na misiji so pripadniki, kadar niso na nalogah nastanjeni v varovanih vojaških bazah. Tudi posledična prisotnost oborožitve je izraz povišanja pripravljenosti. Prav tako so življenjska izraznost te povišane pripravljenosti nadzorovani z zasebnimi izhodi iz baze. To, da je pri življenju v vojaški bazi treba nujno soočiti se z določenimi omejitvami, ki izhajajo iz narave njene organizacije, še ne pomeni, da ne gre za tedenski počitek v smislu 156. člena ZDR. Gre izključno za varnostne vidike, ki niso naravnani proti pripadnikom SV oziroma v kršitev njihovih delovnih pravnih pravic, ampak njihovo varstvo oziroma njihovo zaščito. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do materialnopravnih ugovorov, ki jih je podala, temveč je pavšalno štelo, da je bil tožnik ves čas v pripravljenosti v smislu delovnopravnega instituta dežurstva oziroma stalne pripravljenosti. Ker se ni opredelilo do ključnih materialnih ugovorov, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na dopustna odstopanja po 17. členu Direktive 2003/88/ES, katerih udejanjanje je določba 53. člena ZSSloV, zaradi česar sta posebni misijski dopust in odsotnost v trajanju 96 ur urejena kot enakovredni nadomestni počitek oziroma ustrezno varstvo. Glede na to meni, da je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pomeni vidik ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Izpodbijana sodba je vrednost dneva določila glede na povprečno delovno obveznost 174 ur mesečno, čeprav je s tem tožena stranka podala ugovore. Ker se sodišče tudi do teh ni opredelilo, je tudi v tem delu podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik namreč vtožuje neizkoriščene dneve in ne ure tedenskega počitka, zato bi morala biti ta vrednost dneva 114,58 EUR (3.437,42 EUR deljeno 30 dni). Tožniku za čas dela v tujini pripada fiksno določena plača po Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, ki je bila sprejeta na podlagi prvega odstavka 98.c člena ZObr. Navaja, da gre pri tedenskem počitku za neprekinjenih 24 ur, torej za en dan brez prekinitve, ter da je bistvo tovrstnih tožb prav zatrjevanje tožnikov, da niso imeli neprekinjenih 24 prostih ur, zato bi bil tudi morebiten izračun po posameznih urah vsebinsko napačen in bi bil možen le v primeru, ko bi bilo možno oziroma dopustno tedenski počitek "drobiti", vendar pa tožnik postavlja trditveno podlago prav nasprotno, da mora iti za neprekinjenih 24 ur, torej za cel en koledarski dan. Meni, da je napačno odločeno tudi o teku zakonskih zamudnih obresti od dneva vrnitve z misije, ter poudarja, da po drugem odstavku 299. člena OZ pride tožnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetim začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Tožnik ni nikoli navedel oziroma pozval tožene stranke k plačilu vtoževane terjatve, tj. storil šele z vložitvijo tožbe, ki je bila toženi stranki vročena 18. 3. 2016. Sprašuje se, zakaj bi prišla v zamudo že s tožnikovo vrnitvijo z misije, tega tudi sodišče prve stopnje ne obrazloži, zato je tudi v tem delu podana kršitev iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, razlogi sodbe so jasni in nasprotij med njimi ni, kar velja tudi za razloge v zvezi z vprašanji, ki jih pritožba izrecno izpostavlja. Po vsebini pritožba ob sklicevanju na navedeno absolutno bistveno kršitev uveljavlja svoje nestrinjanje z ugotovitvami, dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počita na misiji KFOR Kosovo v času od 31. 8. 2010 do 24. 3. 2011. V tem času je bil tožnik na dopustu od 6. 10. 2010 do 25. 10. 2010. Pravilno je zaključilo, da tožniku v tem času ni bil omogočen niti en dan tedenskega počitka na misiji, in sicer v letu 2010 14 dni, v letu 2011 pa 12 dni, skupaj torej 26 dni, zato mu je v tem obsegu priznalo odškodnino za neizkoriščene dni tedenskega počitka. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.

7. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in naslednji) se uporabi 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki smiselno enako kot 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS , št. 42/2002 in naslednji) določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

8. Glede temelja terjatve je sodišče prve stopnje poleg omenjenega Pravilnika upoštevalo tudi drugo pravno podlago. In sicer, da ima delavec v skladu s 156. členom ZDR poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v zadevi VIII Ips 30/2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

9. Kljub vključitvi enot Slovenske vojske v tuja poveljstva ter s tem upoštevanja delovnega časa tujih enot, in dodatnim dnevom dopusta, ki ga imajo pripadniki Slovenske vojske na misiji, pripada pripadnikom Slovenske vojske na misijah tudi tedenski počitek v trajanju 24 ur. Republika Slovenija je v ZDR inkorporirala določbe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Direktiva 2003/88/ES ni razveljavila določb pred tem sprejete Direktive 89/391/EGS Sveta o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu. Direktiva 89/391/EGS v drugem odstavku 2. člena določa, da se ta direktiva ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo. Treba je posebej izpostaviti, da Direktiva 89/391/EGS na zelo splošni ravni vpeljuje ukrepe za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen vsebuje splošna načela v zvezi s preprečevanjem poklicnih bolezni, zaščito varnosti in zdravja, odpravo tveganj in vzrokov poškodb pri delu, obveščanjem, svetovanjem, uravnoteženim sodelovanjem v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso in usposabljanjem delavcev in njihovih zastopnikov ter tudi splošna navodila za izvajanje opredeljenih načel (1. člen Direktive). Direktiva ne določa minimalnih zahtev glede varnosti in zdravja pri organizaciji delovnega časa v zvezi s trajanjem dnevnega počitka, odmorov, tedenskega počitka, najdaljšega tedenskega delovnega časa, letnega dopusta in vidiki nočnega, izmenskega dela ter vzorcev dela, kot to npr. določa Direktiva 2003/88/ES in pred njo veljavna Direktiva Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, temveč določa splošne ukrepe delodajalcev, ki jih sprejmejo delodajalci v okviru svojih odgovornosti, za zagotovitev varnosti in zaščito zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem poklicnih tveganj, zagotavljanjem obveščanja in usposabljanja ter zagotavljanjem potrebne organizacije in sredstev. Delodajalci morajo tako ovrednotiti tveganja za varnost ali zdravje delavcev, med drugim tudi pri izbiri delovne opreme, uporabljenih kemičnih snovi ali pripravkov in opremljenosti delovnih mest, zagotoviti preventivne ukrepe ter delovne in proizvodne metode za izboljšanje ravni zaščite, zagotovljene delavcem glede varnosti in zdravja, zagotoviti, da se ob načrtovanju in uvedbi novih tehnologij posvetuje z delavci in/ali njihovimi zastopniki o posledicah za varnost in zdravje delavcev pri izbiri opreme, delovnih razmer in delovnega okolja, s primernimi ukrepi zagotoviti, da imajo lahko samo delavci, ki so prejeli ustrezna navodila, dostop na področja, kjer obstaja resna in specifična nevarnost, itd..

10. Glede na to določba tretjega odstavka preambule (kasnejše) Direktive 2003/88/ES, da se določbe Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu, še naprej v celoti uporabljajo za področja, zajeta v tej direktivi, brez poseganja v njene bolj zavezujoče in/ali podrobnejše določbe, ni odločilna, saj Direktiva 89/391/EGS ne določa delovnega časa. Zato niti ne more derogirati določbe prvega odstavka 5. člena Direktive 2003/88/ES, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da ima delavec v sedemdnevnem obdobju pravico do najmanj 24 ur neprekinjenega počitka in do 11 ur dnevnega počitka iz člena 3, ter da se v skladu z drugim odstavkom 5. člena Direktive 2003/88/ES lahko določi minimalni čas počitka 24 ur, če objektivni, tehnični ali organizacijski pogoji dela to upravičujejo. Predpisi EU torej ne izključujejo 24-urnega počitka za pripadnike SV.

11. Slovenski zakonodajalec je evropsko ureditev upošteval tako, da je tedenski počitek prilagodil glede na vrsto nalog in druge razmere. To izhaja tudi iz zakonodajnega gradiva k predlogu ZSSloV (Poročevalec DZ, št. 36/2007). Iz pojasnil k 53. členu predloga izhaja, da Zakon o obrambi določba temeljna vprašanja v zvezi z delovnim časom in njegovo razporeditvijo za pripadnike stalne sestave v Republiki Sloveniji pri opravljanju rednih nalog, usposabljanju in vajah (96., 97., 97.a in 97.b člen Zakona o obrambi). Pri tem je pomembno, da je delovni čas odvisen od obsega in zahtevnosti nalog, od njihove vrste in namena, kar vse vpliva na obveznost pripadnikov, da so dolžni vojaško službo opravljati v posebnih pogojih dela (neenakomeren delovni čas, izmensko delo, deljen delovni čas in podobno). Tudi dnevni ali tedenski počitek se lahko ugotavlja kot povprečna omejitev v obdobju, ki ni daljše od šestih mesecev. Še toliko večji je vpliv obsega, vrste, zahtevnosti in namena nalog na delovni čas pri opravljanju vojaške službe izven države. Dejstvo je tudi, da je vedno več pripadnikov in enot napotenih v druge države na opravljanje vojaške službe. Zato je v zakonu natančneje urejen tudi delovni čas teh pripadnikov in pristojnost pri odločanju o delovnem času pripadnikov v času vojaške službe izven države. Temu so prilagojene tudi določbe Zakona o obrambi v zvezi s plačo pri opravljanju vojaške službe izven države (98.c člen Zakona o obrambi). V prvem odstavku 53. člena je določeno, da je delovni čas pri opravljanju vojaške službe izven države pripadnikov lahko neenakomerno razporejen glede na letno, mesečno in tedensko povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. V Republiki Sloveniji je za prerazporejanje delovnega časa pristojen minister oziroma načelnik generalštaba. Zaradi učinkovitega izvajanja nalog v drugi državi, pa je za odločanje o razporeditvi delovnega časa pristojen nadrejeni poveljnik kontingenta. V drugem odstavku je določena obveznost nadrejenega poveljnika, da mora pri razporejanju delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek, upoštevati pa mora razmere in naloge, ki jih mora enota izvesti. Upoštevati je treba tudi različnost nalog pri izvajanju mednarodnih obveznosti in druga dejstva. Med nje spadajo tudi omejitve, ki veljajo oziroma so predpisane glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog kot so pilotiranje, delo vojaških potapljačev in podobno. V tretjem odstavku pa je za pripadnike, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna poveljstva ali enote izven države, določeno, da se za njih uporabljajo rešitve v zvezi z delovnim časom, ki so predpisane za takšno poveljstvo ali enoto. Glede na obrazloženo torej 53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek.

12. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe, da je treba pri priznanju pravice do tedenskega počitka razlikovati med vojaškodoktrinarno pripravljenostjo in delovnopravnim vidikom te pripravljenosti. Sklicevanje na specifike vojaške službe v tujini torej ne more biti upoštevna in vplivati na drugačno odločitev od izpodbijane. Neutemeljene so zato obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da tedenski počitek na vojaških misijah v tujini ne more imeti enake izraznosti, kot jo ima v domovini.

13. Neutemeljen je nadalje tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega ugovora, da imajo pripadniki Slovenske vojske, ki so napoteni na mirovno misijo v tujino, pravico do dodatnega letnega dopusta (poleg tistega, ki ga določajo predpisi, veljavni v RS) in pravico do odsotnosti v trajanju 96 ur. Pri navedenih pravicah gre v primerjavi s pravico do tedenskega počitka za različne institute, ki so ločeni in se prekrivajo. Glede na to tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v zvezi s tem zatrjuje tožena stranka, ni podana.

14. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik v času misije na Kosovu ni imel zagotovljenega niti enega dneva tedenskega počitka, mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174), oziroma ni izračunavalo vrednosti dneva, temveč ure. Neutemeljene so namreč pritožbene navedbe, da bi sodišče pri izračunu višine urne postavke moralo upoštevati mesečno 30 - dnevno obveznost in ne 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka. Za računanje plače po 30 - dnevni mesečni delovni obveznosti namreč ni podana materialno pravna podlaga. V zvezi s tem pa tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka.

15. Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke tudi v zvezi z obrestnim zahtevkom. Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obrestnem zahtevku pravilno uporabilo določbo 165. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl), po kateri odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, 25. 3. 2011, saj mu je škoda nastala takrat. 16. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).