Jedro

Samo pri obsodbi za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, mora opis kaznivega dejanja v izreku sodbe vsebovati takšno obliko krivde, ker je na podlagi 3. odstavka 15. člena KZ od nje odvisno, ali gre za kaznivo ravnanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.F. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni I.F. je dolžan plačati 1000 eurov povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu I.F. zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo štirih let, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. in 4. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitve kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka istega zakona. Sodišče naj bi prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker je zavrnilo njegov dokazni predlog, da se opravi ogled kraja kaznivega dejanja, čeprav bi ta dokaz prikazal dejansko stanje drugače, kot to izhaja iz drugih dokazov, izvedlo naj bi le obremenilne dokaze in tako tudi v škodo obsojenca interpretiralo izvedensko mnenje dr. S. Sodbi naj bi zmotno ugotovili, da je obsojenec porinil oškodovanca, saj ta ugotovitev nasprotuje izpovedbi priče N. in je tudi objektivno nemogoče, da bi do poškodb oškodovanca prišlo na način, kot ga sodbi ugotavljata. Opis dejanja naj ne bi vseboval vseh znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 134. člena KZ, ker poškodbe oškodovanca niso nastale zaradi tega, ker se je obsojenec zagnal vanj in ga porinil, kot se trdi v izreku sodbe, ampak zato, ker je ta padel. Opis dejanja v izreku sodbe tudi ne navaja "subjektivnega odnosa obsojenca oziroma krivde za padec oškodovanca". Zahtevo vlaga tudi zaradi neprimernosti izrečene sankcije. Predlaga, da se obsojenca oprosti obtožbe ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja le nepopolno in deloma zmotno ugotovitev dejanskega stanja, z ogledom kraja kaznivega dejanja se ne bi ugotavljale odločilne okoliščine dejanja, ampak kontrolna dejstva. Tudi kazen je odmerjena v skladu z zakonom.

Zahteva zagovornika obsojenega I.F. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena ter 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi izrečene sankcije, če z njo sodišče ni prekršilo pravice, ki jo ima po zakonu.

Zmotno je stališče zahteve, da sodišče ne sme zavrniti dokaznega predloga obrambe: po določbah 2. in 3. odstavka 299. člena v zvezi s 4. odstavkom 329. člena ZKP predsednik senata (če ni soglasja med strankami pa senat) odloča o predlogih, torej tudi o dokaznih predlogih strank, vendar pa mora skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene resnica, odvrniti pa mora vse, kar bi brez potrebe zavlačevalo postopek. To pomeni, da sodišče po zakonu ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, ampak le tistega, za katerega je predlagatelj izkazal verjetnost, da bo dokaz prispeval k razčiščenju zadeve in je torej materialnopravno relevanten za odločitev.

Zagovornik je na glavni obravnavi dne 24.2.2004 predlagal ogled kraja dogodka in zaslišanje več prič, kar je senat kot nepotrebno zavrnil. V pritožbi je zagovornik zavrnitev teh dokaznih predlogov uveljavljal kot kršitev postopka, pritožbeno sodišče pa je tako kot sodišče prve stopnje ocenilo, da je ogled kraja dejanja nepotreben, ker ne bi prispeval k boljši razjasnitvi zadeve.

Razlogi v zahtevi za varstvo zakonitosti s katerimi zagovornik utemeljuje koristnost ugleda, ne kažejo na to, saj realno nikakor ni verjetno, da bi se z ogledom izpodbila verodostojnost prepričljivih izpovedb oškodovanca in neprizadete priče V.N. Tudi stališče, da je bilo sodišče pristransko, ker je izvedlo le obremenilne dokaze in ni celostno upoštevalo izvedenskega mnenja dr. E.S., ni utemeljeno. Sodišče je izvedlo dokaze, ki so bili potrebni za razjasnitev dejanskih okoliščin zadeve, v čem konkretno naj bi pristransko ocenjevalo izvedensko mnenje pa zahteva ne pove.

Zmotno je stališče zahteve, da sodišče krši postopek v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, če ugotovi dejansko stanje drugače, kot bi to izhajalo iz nekaterih dokazov, v tem primeru iz izpovedbe priče N., stališče zahteve pa je tudi neutemeljeno. Ugotovitev sodišča, da je obsojenec porinil oškodovanca, ne nasprotuje izpovedbi te priče: iz njene izpovedbe izhaja, da dogodka pred padcem oškodovanca sicer ni videla, slišala pa je udarec oškodovančevega telesa v vrata lokala in praktično istočasno videla ležečega oškodovanca pred vrati ter obsojenca, ki je ravno sedal v svoje vozilo.

Razlika v razdalji dveh ali treh metrov od kraja, kjer je obsojenec porinil oškodovanca pa do kraja njegovega padca pri vratih lokala ni taka, da bi objektivno izključevala potek dogodka, kot ga je ugotovilo sodišče. Zmotno je stališče zahteve, da dejanje obsojenca nima vseh znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, ker da v opisu dejanja v izreku sodbe navaja, da je oškodovanec dobil poškodbe, ker ga je obsojenec porinil, ne pa zaradi padca: v izreku sodbe se trdi, da je obsojenec oškodovanca "porinil tako, da je J.M. padel in pri tem utrpel ... ".

Ni pravilno stališče zahteve, da bi moral opis kaznivega dejanja v izreku sodbe navajati tudi obliko krivde, ker da sicer ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Po določbah 1. točke 1. odstavka 359. člena ZKP se v izreku sodbe navedejo dejstva in okoliščine, ki so zakonski znaki določenega kaznivega dejanja, po določbah 7. odstavka 364. člena istega zakona pa mora pisno izdelana sodba obrazložiti ne le ta dejstva in okoliščine, ampak tudi tiste, ki so pomembne za ugotovitev kazenske odgovornosti. Samo pri obsodbi za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, mora opis vsebovati takšno obliko krivde, ker je na podlagi 3. odstavka 15. člena KZ od nje odvisno, ali gre za kaznivo ravnanje.

Zoper odločbo o kazenski sankciji zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi neprimernosti v smislu 41. člena KZ (pritožbeni razlog po 1. odstavku 374. člena ZKP), ampak le, če je bil z njo kršen kazenski zakon, v tem primeru torej iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona z odločbo o kazenski sankciji pa zahteva ne obrazlaga.

Ker zahteva zagovornika obsojenega I.F. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo, da ima obsojenec primerno izobrazbo in zaposlitev, da nima preživninskih obveznosti in da je zahteva uveljavljala več kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev postopka, torej premoženjske razmere obsojenca in zamotanost zadeve.