Jedro

Oprostitev (popolna ali delna) je dopustna samo v izjemnih primerih, ko stranka brez svoje krivde plačila takse ne zmore in bi zato lahko ostala brez sodnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da mora tožnica dolgovano sodno takso v skupnem znesku 2.781,00 EUR plačati v 15 zaporednih mesečnih obrokih po 185,40 EUR, in napovedalo, da bo neplačane obroke prisilno izterjalo. Obenem je razveljavilo plačilni nalog z dne 10. 3. 2015. 2. Tožnica se je pravočasno pritožila. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztraja, da je upravičena do popolne oprostitve plačila sodnih taks. Res je lastnica dveh vozil, ki pa nikakor nista luksuzni, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prvo (Mercedes Benz) je staro 14 let, pokvarjeno in ga tožnica ne more prodati, drugo (Audi A8) pa je staro 12 let in ga tožnica potrebuje za vsakdanje obveznosti. Obe vozili skupaj sta vredni 7.300,00 EUR in tožnici ne prinašata prihodka. Celo pri odločanju o pravici do denarne socialne pomoči se po zakonu ne upošteva osebno vozilo, katerega vrednost ne presega 8.060,00 EUR. Gre za očitno neenakopravno obravnavanje tožnice. Ker vozila tožničinega moža, ki so bila predmet te pravde, ne obstajajo več, jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Enako velja za nepremičnine, ki so sicer njuno skupno premoženje, vendar so predmet izvršilnih postopkov in tožnica od teh nepremičnin nima dohodkov. Pri preživljanju ji morajo pomagati njeni družinski člani, zato je napačna ocena, da ima dober življenjski standard. Od izdaje prejšnjega sklepa o taksni oprostitvi je poteklo več kot leto dni, v tem času pa se je dejansko stanje bistveno spremenilo. Izpodbijani sklep tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, navedeni razlogi pa so v nasprotju z listinami v spisu. Tožnica je bila v drugi pravdi pred istim sodiščem v celoti oproščena plačila sodne takse, zato se ji poraja dvom o njeni pravni varnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje pri odločanju o tožničinem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijani sklep sicer ni brez napak, vendar ga je kljub temu mogoče preizkusiti. V obrazložitvi sklepa so navedeni bistveni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, pravilno pa je povzeta tudi vsebina listinskih dokazov, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev.

5. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri popolni taksni oprostitvi. Preživljanje same tožnice in njenega mladoletnega sina namreč zaradi odrejenega obročnega plačila sodne takse gotovo ne bo ogroženo. Vprašanje, ali bi bila tožnica upravičena do denarne socialne pomoči, po ugotovljeni neustavnosti prvega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ni več relevantno. Ne glede na to pa je povsem neverjetno, da tožnica kljub svoji zatrjevani gmotni stiski še ni zaprosila za denarno socialno pomoč, če res izpolnjuje predpisane pogoje zanjo.

6. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno podvomilo o tožničinih trditvah v zvezi s predlagano taksno oprostitvijo. Pri tem se je res nekoliko nerodno sklicevalo na prejšnjo odločbo pritožbenega sodišča v isti zadevi (sklep II Cp 1218/2014 z dne 29. 4. 2014), saj lahko na odločitev vpliva le dejansko stanje ob izdaji izpodbijanega sklepa. Ne glede na to pa dejstvo, da so bila sporna tri vozila, na katera se nanaša tožbeni zahtevek v tej pravdi, že prodana, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve o taksni oprostitvi, saj to premično premoženje tožnici že prej, ko je bilo še zarubljeno, ni prinašalo nobenih dohodkov. Enako velja za domnevno skupne nepremičnine tožnice in njenega zakonca, ki so tudi predmet izvršilnih postopkov. Premoženje, s katerim taksni zavezanec ne more razpolagati in mu ne prinaša dohodkov, se pri odločanju o taksni oprostitvi ne upošteva in tudi v tem primeru ne zadošča za sklepanje o tožničinem sedanjem življenjskem standardu, po katerem se presojajo njene gmotne možnosti in sposobnost za plačilo taksne obveznosti.

7. Sodišče o izpolnjevanju pogojev za oprostitev plačila sodnih taks odloča v vsakem primeru posebej, skladno z načelom proste dokazne presoje. Odveč je zato pritožbeno sklicevanje na drugo pravdo, v kateri je bila tožnica v celoti oproščena plačila sodne takse. Sicer pa iz pritožbe ni razvidno, da bi bil sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 765/2015-II z dne 15. 4. 2015 morebiti preizkušen v postopku s pravnimi sredstvi.

8. Pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse je treba skrbno preveriti premoženjsko stanje stranke in njene družine ter strankine preživninske in druge obveznosti (peti odstavek 11. člena ZST-1). Sodišče prve stopnje v zvezi s tem upravičeno izpostavlja, da uporaba instituta taksne oprostitve terja restriktiven pristop. To pomeni, da je oprostitev (popolna ali delna) dopustna samo v izjemnih primerih, ko stranka brez svoje krivde plačila takse ne zmore in bi zato lahko ostala brez sodnega varstva. Tega pogoja tožnica očitno ne izpolnjuje. Kot sama navaja, ji pri preživljanju pomagajo starši. Preživninsko obveznost do mladoletnega sina si lahko deli z otrokovim očetom, poleg tega pa prejema tudi otroški dodatek. Nadalje tožnica ni brez premoženja, saj ima v svoji lasti dvoje osebnih vozil. Ni pomembno, ali sta vozili luksuzni. Bistveno je, da tožnica ni dokazala, da njuna vrednost ne presega 7.300,00 EUR. Brez dvoma bi tožnica s prodajo vozil lahko pridobila dovolj sredstev za plačilo dolgovane sodne takse. Povsem neprepričljiva je njena trditev, da starejšega vozila zaradi okvare ne more prodati. Neutemeljena pa je tudi trditev, da tožnica drugo vozilo potrebuje za vsakdanje obveznosti, saj z mladoletnim sinom živita v kraju z urejenim in cenovno dostopnim javnim mestnim potniškim prometom. Tožnica ne navaja, da je otrok morebiti gibalno oviran ali da ima kakšne druge posebne potrebe, zaradi katerih ne more uporabljati javnega prevoza. Tožnica tudi ni pojasnila, zakaj ni zaposlena, če ji njeni prejemki ne zadoščajo za preživljanje. Sodeč po podatkih spisa je tožnica mlada, zdrava in sposobna za delo. Okoliščin, ki bi ji preprečevale zaposlitev in pridobivanje zaslužka z lastnim delom, ne navaja. Vsakdo se je prvenstveno dolžan preživljati sam. Šele takrat, ko tega iz objektivnih razlogov ne zmore, lahko računa na pomoč iz javnih sredstev, kar velja tudi za oprostitev plačila sodne takse. Neumesten je torej pritožbeni očitek o domnevno neenakem obravnavanju tožnice, saj ni izkazano, da tožnica brez svoje krivde nima dovolj sredstev za plačilo dolgovane sodne takse.

9. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena niti do delne taksne oprostitve, je po navedenem v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Z odrejenim obročnim plačilom je zagotovljeno, da sredstva, s katerimi razpolaga tožnica, vendarle ne bodo takoj in občutno zmanjšana.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

11. Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica, ki je s pritožbo propadla, do njihovega povračila ni upravičena.