Jedro

Da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije zavezujoča, je v Načelnem pravnem mnenju presodilo tudi Vrhovno sodišče na občni seji dne 6. 4. 2012 (v nadaljevanju Načelno pravno mnenje), temu pa je sledila tudi sodna praksa (npr. v sodbah Upravnega sodišča II U 394/2015 z dne 12. 10. 2016, I U 1144/2016 z dne 14. 11. 2017, I U 2601/2017 z dne 8. 1. 2019, II U 366/2018 z dne 19. 4. 2021, sodba in sklep I U 2014/2020 z dne 21. 12. 2022, in druge). Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče, je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena OZ, pravni posel pa je sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe (tretji odstavek 21. člena ZKZ).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1.Upravna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 330-265/2020-30 z dne 7. 7. 2021 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), odobrila pravni posel za promet z gozdnim zemljiščem parc. št. 2901 k.o. ..., za skupno ceno 6.000,00 EUR, na podlagi sprejema ponudbe med tožnico kot prodajalko in stranko z interesom A. A. kot sprejemnikom ponudbe (1. točka izreka). Pravni posel na podlagi sprejema ponudbe med tožnico in B. B. kot sprejemnico ponudbe je zavrnila (2. točka izreka). Iz 3. točke izreka izhaja, da stroškov postopka ni bilo.

2.Prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je tožnica dne 6. 1. 2020 podala ponudbo za prodajo kmetijskega zemljišča s parc. št. 2901 k.o. ... za ceno 6.000,00 EUR. Ponudba je bila objavljena na oglasni deski prvostopenjskega organa in na enotnem državnem portalu E-uprava od 14. 1. 2020 do 13. 2. 2020. V zakonitem roku so izjavo o sprejemu ponudbe podali B. B., ki predkupne pravice ni uveljavljala, A. A., ki je ob izjavi o sprejemu ponudbe označil, da uveljavlja predkupno pravico kot kmet mejaš in kot lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja (in sta oba kasneje pravočasno vložila še vlogo za odobritev pravnega posla) ter C. C. (ki vloge za odobritev pravnega posla ni vložil). Prvostopenjski organ ob tem ugotavlja, da je B. B. v izjavi o sprejemu ponudbe navedla ceno 12.000,00 EUR in ne 6.000,00 EUR, kot je bila navedena v ponudbi ter se sklicuje na 29. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da se šteje, da je naslovnik ponudbo zavrnil in sam dal drugo ponudbo svojemu prejšnjemu ponudniku, če odgovor na ponudbo izraža sprejem, hkrati pa predlaga, naj se v nečem spremeni ali dopolni. Če se dopolnitve ali spremembe nanašajo na ceno, se šteje, da bistveno spreminjajo ponudbo.

3.Prvostopenjski organ ugotavlja, da iz potrdila o namenski rabi zemljišča Mestne občine Koper, Urada za okolje in prostor, št. 3501-1872/2020 z dne 26. 8. 2020, izhaja, da se parc. št. 2901 k.o. ... nahaja na območju gozdnih zemljišč. Ker je prodajana parcela gozdno zemljišče, je v postopku ugotavljanja predkupne pravice treba upoštevati določbe 47. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG), zato izjavljene predkupne pravice A. A. kot kmeta mejaša prvostopenjski organ ni upošteval. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je A. A. med drugim lastnik parc. št. 2902 k.o. ..., ki se nahaja na območju gozdnih zemljišč (kot to izhaja iz potrdila o namenski rabi, št. 3501-2037/2020 z dne 17. 9. 2020), B. B. pa lastnica parc. št. 2904/4 in 2904/5 te k.o., ki pa se nahajata na ureditvenem območju za poselitev.

4.V nadaljevanju se prvostopenjski organ sklicuje na deseti odstavek 47. člena ZG, ki med drugim določa, da ima lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, prednostno pravico pri nakupu tega gozda. Navaja, da je stranke z dopisom seznanil, da je na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka ugotovil, da gozd A. A. s parc. št. 2902 k.o. ... meji na gozd, ki se prodaja, in je zato predkupni upravičenec. Na dopis je odgovorila B. B., ki je navedla, da je tudi sama solastnica zemljišča, ki meji na zemljišče, ki se prodaja in da želi zato uveljavljati predkupno pravico, vendar pa prvostopenjski organ ugotavlja, da se njeno zemljišče nahaja na ureditvenem območju za poselitev in ni gozdno zemljišče.

5.Prvostopenjski organ nadaljuje, da ne drži navedba B. B., da parc. št. 2902 k.o. ... ni gozd na podlagi 2. člen ZG, ki opredeljuje pojem gozda. Iz vpogleda v javni pregledovalnik grafičnih podatkov GERK in iz gozdnih sestojev je namreč razvidno, da sta parc. št. 2901 in 2902 k.o. ... del gozda, ki se razteza na več parcelah. Dodaja še, da ni pristojen za ugotavljanje, ali je določena parcela po dejanski rabi gozd ali kmetijsko zemljišče, pač pa svojo odločitev lahko opre le na podatke iz uradnih evidenc. Pri odločanju je kot dokazno gradivo zato upošteval potrdilo o namenski rabi, dokazno gradivo pa so tudi vpogledi v javni pregledovalnik grafičnih podatkov GERK. Iz vseh teh dokazil izhaja, da je parcela, ki se prodaja, gozdno zemljišče. Na tej podlagi je ugotovil, da je A. A., ki je lastnik gozda, ki meji na prodajano nepremičnino, predkupni upravičenec in odobril pravni posel med njim in tožnico.

Povzetek odločbe drugostopenjskega organa

6.Tožnica in B. B. sta zoper odločitev prvostopenjskega organa vložili pritožbi, ki ju je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 33008-250/2021/6 z dne 6. 10. 2021, zavrnilo.

7.V obrazložitvi svoje odločitve drugostopenjski organ najprej povzema vsebino izpodbijane odločbe in vsebino obeh pritožb zoper to odločbo ter pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovnem postopku po tem, ko je drugostopenjski organ z odločbo, št. 33008-11/2021/4 z dne 18. 2. 2021, odpravil prvo odločitev prvostopenjskega organa v zadevi in mu jo vrnil v ponovno odločanje. Prvostopenjskemu organu je naložil, da mora v ponovnem postopku ugotoviti, ali je prodajana parcela gozd po določbah ZG, pojasniti, kateri predpis se uporabi pri določitvi predkupnega upravičenca v tej zadevi, in svojo odločitev obrazložiti, o vsem pa dati strankam možnost, da se izjavijo.

8.Glede pritožbene navedbe tožnice, da bi morala biti cena prodajane parcele 12.000,00 in ne 6.000,00 EUR, saj naj bi se pri ceni v ponudbi zmotila, drugostopenjski organ odgovarja, da tudi če se je tožnica kot prodajalka pri navedbi cene zmotila, je postala njena ponudba takoj ob objavi zavezujoča, saj je bila javno objavljena in so se potencialni kupci na podlagi te ponudbe odločali, ali bodo podali izjavo o sprejemu ponudbe, ali ne. Cena je namreč poleg predmeta prodaje bistvena sestavina kupoprodajne pogodbe. Upravno sodišče je v sodbi II U 394/2015 z dne 12. 10. 2016, enako tudi v sodbi I U 1144/2016 z dne 14. 11. 2017, pojasnilo, da je morebitne napake volje glede sklenitve pogodbe mogoče uveljavljati le s tožbo v civilnem postopku pred pristojnim rednim sodiščem, na odločitev upravnega organa, ki je odobril pravni posel, pa sklicevanje strank na napake volje ne more imeti vpliva. Po presoji drugostopenjskega organa je zato prvostopenjski organ pravilno odobril pravni posel za ceno 6.000,00 EUR, ki je bila navedena v ponudbi, kolikor pa stranke postopka menijo, da bi morala biti cena prodajane nepremičnine drugačna, morajo to uveljavljati v pravdi pred rednim sodiščem. Enako to velja tudi za pritožbeni ugovor B. B., da je prvostopenjski organ ravnal nepravilno in nezakonito, ker je odobril pravni posel za prodajano parcelo za ceno 6.000,00 EUR, namesto za ceno 12.000,00 EUR, kot je to ponudila sama.

9.V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami B. B., da prvostopenjski organ ne bi smel upoštevati dejstev in dokazov, ki so mu bili predloženi po roku iz 222. člena ZUP, torej po več kot dveh mesecih po vložitvi popolne zahteve stranke, drugostopenjski organ odgovarja, da je že v svoji odločbi z dne 18. 2. 2021 pojasnil, da kolikor upravni organ ne odloči v tem roku, to ne vpliva na izvedbo dokazov, ugotavljanje dejstev, upoštevanje navedb strank ali veljavnost izdane odločbe. Posledica nespoštovanja roka iz prvega odstavka 222. člena ZUP je zgolj ta, da ima stranka možnost, da v primeru zamude upravnega organa pri izdaji odločbe vloži pritožbo zaradi molka.

10.Drugostopenjski organ zavrača tudi pritožbene navedbe B. B., da prodajana parc. št. 2901 k.o. ... ni gozd po določbi 2. člena ZG. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je prvostopenjski organ pojasnil, da je prodajana parcela gozd tako po namenski rabi, kot tudi po 2. členu ZG, kar je ugotovil na podlagi vpogleda v javni pregledovalnik grafičnih podatkov. Iz teh podatkov izhaja, da sta parc. št. 2901 in 2902 k.o. ... del gozda, ki se razteza na več parcel, ki vse tvorijo en gozd. Trditev B. B., da je prvostopenjski organ ugotovil, da je prodajana parcela gozd zgolj na podlagi njene namenske rabe, torej ne drži. Drugostopenjski organ je vpogledal še v javno objavljene podatke GURS, iz katerih izhaja, da je prodajana parcela 2901 k.o. ... v celotni površini po dejanski rabi gozdno zemljišče. Glede na to, da je iz obeh javnih evidenc, to je iz geodetskih podatkov GURS in podatkov GERK, razvidno, da je prodajana parcela ne samo po namenski, temveč tudi po dejanski rabi gozd, drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ pri določitvi predkupnega upravičenca pravilno uporabil določbo desetega odstavka 47. člena ZG. B. B. je v potrditev svojih navedb, da prodajana parcela v naravi ni gozd, sicer predlagala izvedbo dokaza z ogledom te parcele, ki pa ga prvostopenjski organ upravičeno ni izvedel. Izvedba tega dokaza ni potrebna, saj iz vseh uradnih evidenc, ki vsebujejo tudi podatke o dejanski rabi prodajane parcele, izhaja, da je parcela gozd, upravni organ, ki odloča o odobritvi pravnega posla s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo, pa tudi ni ne pristojen ne usposobljen za tovrstne ugotovitve. Iz enakih razlogov zato ni bilo treba izvesti dokaza z izvedencem gozdarske stroke, česar B. B. niti ni predlagala, medtem ko njen dokazni predlog za vpogled v uradno dostopne podatke o višini dohodka, ki ga prejema A. A., ni primeren, saj z njim ni mogoče dokazovati, da prodajana parcela ni gozd.

11.V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami B. B., da je prvostopenjski organ napačno določil predkupnega upravičenca zato, ker je tudi sama lastnica parc. št. 2904/4 in 2904/5 k.o. ..., ki mejita na prodajano parcelo in sta po podatkih GURS po dejanski rabi gozdni zemljišči, medtem ko je parc. št. 2902 k.o. ..., ki je v lasti A. A., gozd le po namenski rabi, drugostopenjski organ odgovarja, da je iz potrdila o namenski rabi zemljišča razvidno, da leži parc. št. 2902 k.o. ... v območju gozdnih zemljišč, parc. št. 2904/4 in 2904/5 k.o. ... pa v ureditvenem območju za poselitev. Da je parc. št. 2902 k.o. ... gozd, je prvostopenjski organ ugotovil iz javnih podatkov aplikacije GERK, enako to izhaja tudi iz javnih podatkov GURS, v katere je vpogledal drugostopenjski organ. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da je v desetem odstavku 47. člena ZG določeno, da ima lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, razen v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena, prednostno pravico pri nakupu tega gozda, sicer pa ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. Iz grafičnega prikaza GERK je razvidno, da parc. št. 2902 k.o. ..., ki je v lasti A. A., meji na prodajano parcelo, medtem ko parceli B. B. na to parcelo ne mejita. Po presoji drugostopenjskega organa je zato prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je predkupni upravičenec A. A., svojo odločitev pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ustrezno pojasnil.

12.Drugostopenjski organ zavrača tudi pritožbeno navedbo B. B., da A. A. ne skrbi ustrezno za svojo parc. št. 2902 k.o. ... Četudi bi ta okoliščina držala, ni določena v ZG kot okoliščina za določitev predkupnega upravičenca. Zavrača pa tudi pritožbeni ugovor, da bi moral prvostopenjski organ ugotavljati, ali A. A. izpolnjuje pogoje za kmeta, saj se v primeru prodaje gozda predkupnega upravičenca določi na podlagi ZG in ne na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ).

Povzetek tožbe

13.Tožnica je zoper odločitev tožene stranke vložila tožbo v upravnem sporu, s katero smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Sodišče naproša za pravično presojo. Navaja, da ne drži, da je bila njena ponudba na oglasni deski objavljena od 14. 1. 2020 do 13. 2. 2020, saj je na oglasno desko odšla pogledat trikrat, in sicer 12. 1., 20. 1. in nato še 12. 2. 2020, a ponudba ni bila objavljena. Dne 12. 2. 2020 je bila pri svetovalki, od katere je izvedela, da je njena ponudba samo 6.000,00 EUR, istega dne pa je morala napisati ponudbo za občino Koper. Ob tem ni smela napisati pravilnih 12.000,00 EUR, ampak samo 6.000,00 EUR, kar je kontradiktorno. Dne 19. 2. 2020 je podala odstopno izjavo, katero je občina sprejela, upravna enota pa jo je zavrnila z razlago, da je ponudba zavezujoča. B. B. je popolnoma zaupala, saj ima servis nepremičnin in ve kako to gre. Obljubila ji je, da bo prevzela vso odgovornost, sama pa jo je prosila, da ji napiše ponudbo. Gospod C. C. ji je ponudbo izročil na Upravni enoti Koper (v nadaljevanju UE Koper), kjer jo je podpisala, ne da bi jo preverila. A. A. v pritožbi ne govori resnice. Bil je prvi, ki je vedel, da bo parcelo prodala in po kakšni ceni. Ustno so namreč o tem govorili v njegovi pisarni.

Povzetek odgovora tožene stranke na tožbo

14.Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožničine navedbe, ki se nanašajo na datum objave ponudbe na oglasni deski, so tožbena novota in jih zato sodišče ne sme obravnavati. Teh navedb tožnica v pritožbi zoper izpodbijano odločbo ni podala, prav tako ni pojasnila, zakaj jih je prvič navedla šele v tožbi. Glede tožbenih navedb o ceni prodajane nepremičnine, se tožena stranka sklicuje na obrazložitev drugostopenjskega organa in poudarja, da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, kmetije ali gozda zavezujoča takoj, ko je objavljena na oglasni deski upravne enote in na enotnem državnem portalu E-uprava ter takšna, kot je bila javno objavljena. Upravni organ je pri odločanju na objavljeno ponudbo vezan in ni pristojen za ugotavljanje, ali je šlo pri sestavi ponudbe za morebitno namerno oškodovanje tožnice s strani drugih oseb. Za tako presojo tudi ni pristojno Upravno sodišče v upravnem sporu, pač pa je lahko predmet postopka pred rednim civilnim sodiščem. Tožena stranka še pripominja, da iz tožbenih navedb ni razvidno, katere navedbe A. A. naj bi bile neresnične, zato se do teh tožbenih navedb ne more opredeliti.

Nadaljnji potek postopka

15.Sodišče je tožbo vročilo tudi strankama z interesom A. A. in B. B. Oba sta na tožbo odgovorila. Stranki z interesom in tožnica so si v nadaljevanju izmenjali več vlog, ki jih sodišče v nadaljevanju povzema strnjeno.

16.A. A. je v odgovoru na tožbo navedel, da tožničine navedbe niso resnične in škodijo njegovemu ugledu. Ni namreč vedel, da bo tožnica predmetno parcelo prodala, prav tako ne za kakšen znesek, saj o tem nista nikoli govorila. Oglas je zasledil na oglasni deski UE Koper in se nanj prijavil kot kmet mejaš. V pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2023 je še pojasnil, da je tožnica ceno 6.000,00 EUR za prodajano parcelo postavila sama, sedaj pa jo prereka s fiktivnimi navedbami, da ji je B. B. ponudila 12.000,00 EUR. Oglas je bil jasen, ponudbe pa se vedno zbirajo za postavljeno ceno. Da je cena 6.000,00 EUR za nakup predmetnega zemljišča več kot dobra, utemeljuje dejstvo, da Slovenski državni gozdovi odkupujejo primerljiva gozdna zemljišča po 0,60 EUR/m2, kar bi v primeru prodajanega gozda znašalo 995,40 EUR. Dejstvo je tudi, da sodni cenilci ocenjujejo primerljiva gozdna zemljišča po 0,90 EUR/m2 in bi torej po tej vrednosti znašala cena prodajane nepremičnine 1.493,1o EUR. Po GURS pa je bila vrednost zemljišča na dan nakupa določena na 4.257,00 EUR. Glede na vse navedeno zato meni, da je tožnica vedela, da zemljišče prodaja za zelo dobro ceno. Meni tudi, da so tožničine vloge sodišču verjetno rezultat pritiskov drugih zainteresiranih strank v postopku z namenom, da bi zemljišče lahko tožnica po načelu kakšne vezane trgovine prodala drugi stranki z interesom, kar potrjujejo tudi njene navedbe, da je B. B. že od začetka prevzela vso odgovornost in je bila pripravljena prevzeti stroške postopka.

17.B. B. je v odgovoru na tožbo navedla, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, ko je drugostopenjski organ predhodno odločbo razveljavil in vrnil prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, ki pa ni sledil navodilom drugostopenjskega organa. Obrazložitev izpodbijane odločbe je še vedno nepopolna in v nasprotju z izrekom in listinami v spisu. Poudarja, da je sprejela ponudbo za nakup nepremičnine in tožnici ponudila ceno v višini 12.000,00 EUR. To dejstvo je prvostopenjski organ tudi ugotovil in navedel, da je nastopila okoliščina, da je sprejela ponudbo in hkrati tožnici kot prodajalki ponudila nasprotno ponudbo, ki jo je tožnica sprejela. Glede na navedeno je v izreku izpodbijane odločbe napačno navedeno, da se zavrača sklenitev pravnega posla za znesek 12.000,00 EUR. V predmetni zadevi je nastopila situacija napake v izjavi volje na strani tožnice kot prodajalke oziroma nezavestno nesoglasje med izraženo in želeno voljo. Upoštevati je treba, da je tožnica laik, ki je v postopku prodaje nepremičnin ni zastopal odvetnik ali drug strokovnjak. Logično je, da si lastnik prizadeva prodati svoje nepremičnine za čim višjo ceno in ne pod ceno. Ker je ponudila ceno 12.000,00 EUR, bi upravni organ moral to dejstvo najmanj razjasniti in drugo stranko z interesom A. A. pozvati, ali je pripravljen ponuditi kupnino v taki višini. Prvostopenjski organ je o njeni ponudbi A. A. sicer obvestil, ta pa se je odločil, da pravni posel sklene za 6.000,00 EUR in s tem posegel v pričakovane pravice tožnice glede dosežene kupnine. Prvostopenjski organ bi pravilno ravnal le, če bi, ob izpolnjevanju ostalih zakonskih pogojev glede predkupne pravice, odobril pravni posel med tožnico in A. A. za kupnino v višini 12.000,00 EUR. B. B. se sklicuje tudi na svoje dosedanje navedbe, podane v pritožbah z dne 25. 11. 2020 in 26. 7. 2021. Navedbe A. A. o tem, kakšne so cene gozdnih zemljišč, niso merodajne, saj je prodajalec tisti, ki določa ceno in odloča o tem, s kom bo sklenil pogodbo. Glede plačila stroškov pa je navedla, da se k temu ni nikoli zavezala in tožnice tudi ni prigovarjala k izvedbi kakršnihkoli ravnanj.

18.Opisana stališča je B. B. ponovila v svojih vlogah z dne 7. 7. in 11. 7. 2025. Navedla je še, da je lastnica nepremičnine s parc. št. 2904/12 k.o. ... (prej s parc. št. 2904/4 in 2904/5), ki neposredno meji na nepremičnino, ki je predmet prodaje. Vztraja pri vseh navedbah, ki jih je zapisala v vlogah, poslanih UE Koper, saj je bila prepričana, da ima prodajalec možnost skleniti prodajno pogodbo s tistim od sprejemnikov ponudbe, ki ponudi višjo ceno. Pomembno je, da se A. A. ne ukvarja s kmetijsko dejavnostjo in zato njegov status kmeta ne more več veljati ter se ob tem sklicuje na 23. in 24. člen ZKZ. Prvostopenjski organ ni preverjal, kakšen prihodek je imelo A. A. kmetijsko gospodarstvo v letu sprejema ponudbe, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Nepremičnina s parc. št. 2902 k.o. ..., ki je v A. A. lasti, je po namenski rabi gozdno zemljišče, sama pa ni videla nikogar, ki bi jo kakorkoli obdeloval ali jo vzdrževal, kar je sicer dolžnost lastnika. A. A. tudi ne biva v bližini prodajane nepremičnine. Vztraja še pri navedbah glede obstoja njene predkupne pravice po desetem odstavku 47. člena ZG.

19.Tožnica se je na odgovor na tožbo tožene stranke ter odgovora strank z interesom in njune nadaljnje pripravljalne vloge odzvala v vlogah z dne 11. 2. in 3. 3. 2022, 26. 4., 9. 5., 1. 6. in 21. 6. 2023 ter 6. 6. 2025, v katerih je vztrajala pri svojih tožbenih navedbah in jih večkrat ponovila. Navedla je še, da ne drži, da so njene tožbene navedbe glede datumov objave ponudbe na oglasni deski tožbena novota. UE Koper je sprejela tudi ponudbo B. B. za 12.000,00 EUR in vodila pravni posel med obema kandidatoma. Njej pa so ob tem zamolčali, da B. B. že od začetka ni bila kupka in zato ni uveljavljala predkupne pravice. Šlo je za namerno oškodovanje. B. B. je njeno ponudbo napisala za samo 6.000 EUR, čeprav je bila predhodno seznanjena, da je ne sme napisati manj od dogovorjene cene, saj bo morala kot prodajalka plačati 2% davek. Napisano ponudbo je podpisala in oddala, ne da bi jo preverila, nihče pa je ni opozoril, da je zavezujoča. Meni, da ima kot lastnica parcele pravico, da postavi ceno in ne da ceno postavi kupec. Tržna cena gozda je bila 10,00 EUR/m2, sama pa je pristala na ceno 12.000,00 EUR. Bila je zavedena in izigrana, stroški postopka pa se naj naložijo v plačilo B. B., saj je prevzela vso odgovornost, čemur je priča njena hčerka. Zatrjuje še, da je bila ponudba vložena 6. 1. 2020, A. A. pa ji je ponudbo dal šele po poteku roka dne 9. 3. 2020.

20.Na pripravljalne vloge tožnice ter na odgovora strank z interesom in njune nadaljnje vloge se je tožena stranka odzvala v pripravljalni vlogi z dne 24. 7. 2025. Vztrajala je pri navedbah iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter odgovora na tožbo. Dokazni predlog B. B., naj se jo v zadevi zasliši, je ocenila kot neutemeljenega, saj so določbe o določitvi predkupnih upravičencev za nakup kmetijskih zemljišč in gozdov navedene v zakonskih določbah. Glede njenih navedb, da A. A. nima statusa kmeta, pa tožena stranka navaja, da so brezpredmetne, saj je bil predmet prodaje gozd, in se zato za določitev predkupnega upravičenca uporabljajo določbe ZG in ne ZKZ.

Glavna obravnava

21.Sodišče je 27. 8. 2025 v navzočnosti tožnice ter v odsotnosti toženke ter strank z interesom opravilo javno glavno obravnavo.

22.Tožnica je na naroku vztrajala pri tožbenih navedbah. Povedala je še, da bi se zadeva odvila drugače, če bi jo pri upravni enoti urejala sama. Parcelo je najprej ponudila A. A., nato pa še B. B. Cene za gozdna zemljišča so se takrat gibale v višini 10 EUR za m2. A. A. ji je ponudil 0,06 EUR za m2, kar pa je zavrnila, prav tako je on zavrnil tržno ceno, s katero ga je seznanila. B. B. je pojasnila, da je vrednost parcele 16.590,00 EUR in da denar potrebuje za nakup toplotne črpalke. Dogovorili sta se, da ji bo za parcelo plačala 12.000,00 EUR, B. B. pa ji je rekla, da bo vse uredila. Ker je vedela, da dela na področju nepremičnin, ji je zaupala in podpisala, kar ji je dala v podpis, ne da bi to prebrala. S tem pa jo je zavedla, saj je bilo na ponudbi napisano le 6.000,00 EUR in ne 12.000,00 EUR, kot sta bili dogovorjeni.

23.Po tem, ko je bila ponudba oddana, se je na upravni enoti zglasila v dneh 12. 1., 16. 1. in 20. 1. 2020, vendar ponudba ni bila objavljena, kar je 18. 2. 2020 povedala uradnici, ki je vodila njeno zadevo. Ta ji je rekla, da to ne drži in da je bila ponudba objavljena na portalu, vendar pa se sama na te zadeve ne razume in ne ve, kako bi to lahko preverila. Šele ob razgovoru z uradnico je izvedela, da je na ponudbi navedena cena 6.000,00 EUR in da mora nepremičnino najprej ponuditi v nakup Občini Koper. Poklicala je B. B., njen mož C. C. pa ji je rekel, da bo vse uredila in naj na občini ne govori o tem, za kakšno ceno sta dogovorjeni, saj bi bile izjave kontradiktorne in gre lahko za kaznivo dejanje. Upravna enota je ni pravilno seznanila, da bi se zaradi napak, kot jih je opisala, morala obrniti na redno sodišče in tam uveljavljati znesek zaradi zmote oziroma ogoljufanosti.

24.Vseeno ji je, kdo je kupec, želi si le, da bi dobila znesek, s katerim bi povrnila dolg, ki ji je nastal zaradi nakupa toplotne črpalke. V nakup je bila primorana zato, ker je njen sin, ki je prej skrbel za ogrevanje, umrl, denar, ki ga je takrat imela, pa je porabila za njegov pogreb. Ker je hčerka, s katero živi, invalid prve kategorije in nima nobenih dohodkov, je nemogoče, da bi sami skrbeli za les za ogrevanje. Iz tega razloga se je zato odločila za prodajo parcele, da bi s kupnino postavila toplotno črpalko in s hčerko pozimi ne bi več zmrzovali v neogrevanih prostorih. Vse to je bilo tudi razlog, da se je odločila za postopek upravnega spora, s ciljem, da zadeve uredi in dobi toliko kupnine, kot sta se dogovorili z B. B. in kar bi ji omogočilo, da bi poravnala svoje dolgove.

25.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo listine upravnega spisa. Dokazni predlog za zaslišanje stranke z interesom B. B. je sodišče kot nepotreben zavrnilo, podrobnejši razlogi za tako odločitev pa so pojasnjeni v nadaljevanju te obrazložitve.

Presoja sodišča

K točki I izreka:

26.Tožba ni utemeljena.

27.Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to odločitev pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ, ki se je opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožnice in B. B. Sodišče zato zavrača očitek B. B., da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Zavrača pa tudi njen, in smiselno enak očitek tožnice, o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in o zmotni uporabi materialnega prava, saj ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila. Neutemeljen pa je tudi ugovor B. B., da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z obrazložitvijo in listinami v upravnem spisu. Kot izhaja iz obrazložitve, ki sledi vsebini listin upravnega spisa, je B. B. sicer sprejela tožničino ponudbo tako, da je v njej kot ceno navedla 12.000,00 EUR, vendar pa je v kupoprodajni pogodbi, ki jo je predložila prvostopenjskemu organu v odobritev pravnega posla, navedla znesek 6.000,00 EUR, kar je ta pravilno upošteval v izreku odločbe, v katerem je navedel, da se odobritev takega pravnega posla zavrne. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

28.Sodišče uvodoma ugotavlja, da je zemljišče s parc. št. 2901 k.o. ..., ki ga želi tožnica prodati, gozdno zemljišče. To dokazujejo potrdilo o namenski rabi, javni podatki aplikacije GERK in javni podatki GURS, na katere je tožena stranka utemeljeno oprla svojo odločitev. To, da je prodajano zemljišče gozd, je potrdila tudi tožnica in med strankami ni sporno. Tožnica odločitvi tožene stranke nasprotuje z navedbo, da je bil njen namen, da gozd proda po ceni 12.000,00 EUR in ne 6.000,00 EUR, da je pri zapisu na ponudbi prišlo do napake in da te ponudbe ni pisala sama, pač pa jo je le podpisala, ne da bi jo prebrala. Kot je pojasnila na obravnavi, ji to, kdo bo kupec njenega zemljišča, ni pomembno, pomembno ji je le, da bi prejela želeno kupnino. Odločitvi tožene stranke nasprotuje tudi B. B. ter uveljavlja, da bi morala tožena stranka upoštevati, da je sprejela tožničino ponudbo za 12.000,00 EUR in da bi zato moral A. A. skleniti pogodbo s tako ceno. Oporeka ugotovitvam tožene stranke, da je A. A. predkupni upravičenec in trdi, da ni kmet, da svoje nepremičnine, ki je ob prodajanem gozdu, ne vzdržuje, da ta nepremičnina ni gozd v smislu 2. člena ZG, da je tudi sama lastnica nepremičnin, ki mejijo na prodajan gozd in da je zato predkupna upravičenka.

29.Sodišče pojasnjuje, da promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami ureja ZKZ v III. poglavju (17. do 25. člen). Po prvem odstavku 20. člena ZKZ mora lastnik, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, predložiti ponudbo upravni enoti na območju, kjer to kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetija leži. Šteje se, da je lastnik s predložitvijo ponudbe upravni enoti to upravno enoto pooblastil za sprejem pisne izjave o sprejemu ponudbe. Ponudba mora vsebovati: podatke o prodajalcu; podatke o kmetijskem zemljišču, gozdu oziroma kmetiji; ceno; in morebitne druge prodajne pogoje (drugi odstavek 20. člena ZKZ). Upravna enota mora ponudbo nemudoma objaviti na oglasni deski in na enotnem državnem portalu E-uprave, pošlje pa jo tudi lokalni skupnosti in krajevnemu uradu oziroma informacijski pisarni, da jo objavijo na oglasni deski (tretji odstavek 20. člena ZKZ). Rok za sprejem ponudbe je 30 dni od dneva, ko je bila ponudba objavljena na oglasni deski upravne enote (četrti odstavek 20. člena ZKZ).

30.Po prvem odstavku 21. člena ZKZ mora vsakdo, ki želi kupiti na prodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno ali neposredno vloži na upravni enoti. Upravna enota po preteku roka za sprejem ponudbe obvesti vse sprejemnike ponudbe in prodajalca o tem, kdo je sprejel ponudbo v roku iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ (drugi odstavek 21. člena ZKZ). Ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe na opisani način, je pravni posel sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote (tretji odstavek 21. člena ZKZ).

31.Fizična ali pravna oseba, ki na opisani način sklene pravni posel z lastnikom nepremičnine, nato poda vlogo za odobritev pravnega posla. Vloga se vloži pri upravni enoti, na območju katere leži nepremičnina oziroma njen pretežni del, in sicer najpozneje v tridesetih dneh po poteku roka iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ. Vlogi je treba priložiti sklenjeno pogodbo o pravnem poslu, razen v primeru kupne pogodbe, če ta še ni sklenjena v pisni obliki (prvi odstavek 22. člena ZKZ). Upravna enota nato odobri ali zavrne odobritev pravnega posla z odločbo (drugi odstavek 22. člena ZKZ).

32.Pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, lahko uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci, in to po vrstnem redu, ki ga določa 23. člen ZKZ. Iz te določbe torej izhaja, da se tu določen vrstni red uporabi le, če ni z drugim zakonom določen drugačen vrstni red predkupnih upravičencev za nakup kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije. Tak zakon je med drugim tudi ZG, ki določa drugačen način določanja prednostnih upravičencev pri prometu z gozdnimi zemljišči kot ga določa ZKZ in je zato pri določitvi prednostnih upravičencev v primeru prodaje gozda treba upoštevati določbe tega zakona in ne določbe ZKZ, ki pa se v skladu z enajstim odstavkom 47. člena ZG smiselno uporabljajo le za postopke in roke prodaje gozdov, uveljavljanje prednostne pravice in pogoje za menjavo gozdov.

33.ZG zaradi zagotavljanja trajnega in optimalnega delovanja gozdov kot prednostne upravičence pri nakupu gozdov z določenimi omejitvami najprej določa: Republiko Slovenijo, lokalno skupnost in pravno osebo, ki gospodari z gozdovi v lasti Republike Slovenije. Če ti predkupni upravičenci predkupne pravice ne uveljavljajo, ima prednostno pravico pri nakupu lastnik gozda, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja; če pa ta prednostne pravice ne uveljavi, pa drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja (deseti odstavek 47. člena ZG). Za predkupnega upravičenca pri prometu z gozdnimi zemljišči torej ni pogoj, da bi bil kmet, da bi obdeloval kmetijska in gozdna zemljišča in jih vzdrževal ter da bi z opravljanjem kmetijske dejavnosti dosegal pomemben del prihodka (kar so med drugim pogoji, ki se upoštevajo pri prometu s kmetijskimi zemljišči po ZKZ), pač pa pogoj, da je lastnik gozda, ki meji na prodajani gozd, oziroma, če takega predkupnega upravičenca ni, lastnik gozda, ki je najbližje prodajanemu gozdu.

34.Sodišče presoja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je glede na določbo desetega odstavka 47. člena ZG predkupni upravičenec za nakup tožničinega gozda A. A., to pa zato, ker je lastnik gozda s parc. št. 2902 k.o. ..., ki meji na gozd, ki se prodaja. Iz potrdila o namenski rabi namreč izhaja, da se A. A. parcela nahaja na območju gozdnih zemljišč, medtem ko se parc. št. 2904/4 in 2904/5 k.o. ..., last B. B. (ki jih je navajala kot podlago, da ima tudi sama predkupno pravico), nahajata na ureditvenem območju za poselitev. Da je parc. št. 2902 k.o. ... gozd, izhaja tudi iz javnega pregledovalnika grafičnih podatkov GERK. Iz vseh teh podatkov je namreč razvidno, da sta parc. št. 2901 (prodajan gozd) in 2902 (A. A. zemljišče) k.o. ... del gozda, ki se razteza na več parcelah kot en gozd. Enako to izhaja tudi iz javnih podatkov GURS. Poleg tega je iz grafičnega prikaza GERK razvidno, da parc. št. 2902 k.o. ... meji na prodajano parcelo, medtem ko parc. št. 2904/4 in 2904/5 k.o. ... na prodajano parcelo ne mejita in zato ne drži navedba B. B., da tudi njene nepremičnine mejijo na gozd, ki je predmet prodaje.

35.Glede na vse doslej povedano sodišče zavrača ugovor B. B., da A. A. ni oseba, ki se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, četudi ima podeljen status kmeta in da ne izpolnjuje pogojev za predkupnega upravičenca, določenih v 23. in 24. členu ZKZ. Sodišče meni, da taki ugovori niso pravno relevantni, saj je tožena stranka za določitev predkupnega upravičenca za prodajo gozda v zadevi pravilno uporabila ZG. Glede na določbe tega zakona o predkupnih upravičencih, kot so pojasnjene v predhodnih odstavkih, pa ni pomembno ali ima A. A. status kmeta, ali obdeluje svoja zemljišča in ali iz kmetijske dejavnosti dosega dohodke, pač pa je pomembno zgolj to, da je lastnik gozda, ki meji na prodajani gozd.

36.Ključno vprašanje, ki ga zastavlja tožničina tožba pa je, ali je bila ponudba za prodajo gozda skladna z njeno voljo, konkretno, ali je bila v njej določena taka cena za gozd, kot jo je želela doseči. Sodišče na podlagi listin upravnega spisa ugotavlja, da je bila ponudba tožnice z dne 6. 1. 2020 za prodajo gozdnega zemljišča parc. št. 2901 k.o. ... za ceno 6.000,00 EUR objavljena na oglasni deski UE Koper in na državnem portalu E-uprave od 14. 1. 2020 do 13. 2. 2020. Ne drži torej navedba, ki jo je tožnica podala v tožbi, v pripravljalni vlogi in na naroku za glavno obravnavo, da njena ponudba ni bila objavljena na oglasni deski. Sodišče pritrjuje toženki v odgovoru na tožbo, da je taka tožničina trditev tudi sicer tožbena novota in da se zato sodišče do te trditve ni dolžno opredeljevati, saj je tožnica v upravnem postopku ni uveljavljala, v tem postopku upravnega spora pa ni pojasnila, zakaj tega ni storila. Po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

37.Sodišče nadalje ugotavlja, da je ponudba tožnice vsebovala vse sestavine, ki so določene v drugem odstavku 20. člena ZKZ, in sicer je vsebovala podatke o tožnici kot prodajalki, podatke o gozdnem zemljišču, ki se prodaja (njegovo parc. št., katastrsko občino in površino) ter ceno. Ponudbo je tožnica podpisala in je s tem bila popolna. V 30 dnevnem roku za sprejemu ponudbe (kot ga določa četrti odstavek 20. člena ZKZ), ki je potekel 13. 2. 2020, so ponudbo sprejeli B. B., ki predkupne pravice ni uveljavljala, A. A., ki je uveljavljal predkupno pravico kot kmet mejaš in kot lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja, in C. C. (ki vloge za odobritev pravnega posla kasneje ni vložil). Iz izjave o sprejemu ponudbe B. B. izhaja, da je navedla, da sprejema ponudbo za prodajo gozdnega zemljišča za 12.000,00 EUR in ne 6.000,00 EUR, kot je to v ponudbi navedla tožnica.

38.Sodišče ne sledi tožničinemu ugovoru, da je A. A. prepozno sprejel njeno ponudbo za prodajo gozda. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je ponudbo za nakup gozda sprejel dne 8. 2. 2020, torej v roku 30 dni po njeni objavi, in s tem pravočasno. V nadaljnjem zahtevanem roku 30 dni je nato pravočasno vložil še vlogo za odobritev pravnega posla, in sicer dne 9. 3. 2020. Tožnica torej nima prav, ko navaja, da je njeno ponudbo A. A. sprejel šele 9. 3. 2020 - takrat je namreč vložil že vlogo za odobritev pravnega posla. Kot je že bilo pojasnjeno, postopek sklenitve pravnega posla za promet s kmetijskim zemljiščem, gozdom ali kmetijo se odvije v dveh fazah. V prvi fazi potencialni kupec sprejme ponudbo, ki jo upravna enota objavi na oglasni deski in portalu E-uprave, in to v roku 30 dni po objavi. S trenutkom, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe, se šteje, da je pravni posel sklenjen, le da z odložnim pogojem odobritve upravne enote. V postopku sklenitve pravnega posla sledi nato še druga faza, ko potencialni kupec pri upravni enoti v nadaljnjih 30 dneh vloži še vlogo za odobritev pravnega posla. Kot je že bilo povedano, sodišče na podlagi listin iz upravnega spisa ugotavlja, da je A. A. ta pravila spoštoval in pravočasno oddal vlogo o sprejemu ponudbe in tudi vlogo za odobritev pravnega posla.

39.Tožnica tudi navaja, da je po tem, ko je ugotovila, da se njena ponudba glasi na 6.000,00 EUR in ne na 12.000,00 EUR, želela ponudbo umakniti, česar pa ji prvostopenjski organ ni omogočil. Sodišče pojasnjuje, da tožena stranka pravilno pojasnjuje, da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije zavezujoča takšna, kot je bila javno objavljena, potencialni kupci pa se na podlagi tako objavljene ponudbe odločijo, ali jo bodo z izjavo sprejeli. Povedano drugače, ko je enkrat ponudba za prodajo tovrstnih zemljišč javno objavljena, je ni mogoče več spreminjati ali umakniti, pač pa je zavezujoča, in kolikor kupec tako ponudbo sprejme, se v trenutku sprejema ponudbe šteje, da je pravni posel (v tem primeru prodaja) sklenjen, le da z odložnim pogojem, da ga odobri upravna enota. Da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije zavezujoča, je v Načelnem pravnem mnenju presodilo tudi Vrhovno sodišče na občni seji dne 6. 4. 2012 (v nadaljevanju Načelno pravno mnenje), temu pa je sledila tudi sodna praksa (npr. v sodbah Upravnega sodišča II U 394/2015 z dne 12. 10. 2016, I U 1144/2016 z dne 14. 11. 2017, I U 2601/2017 z dne 8. 1. 2019, II U 366/2018 z dne 19. 4. 2021, sodba in sklep I U 2014/2020 z dne 21. 12. 2022, in druge). Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče, je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), pravni posel pa je sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe (tretji odstavek 21. člena ZKZ). Zahteva po predložitvi pogodbe o pravnem poslu v postopku odobritve pravnega posla iz 22. člena ZKZ je izpolnjena, če se predkupni upravičenec, ki je pravočasno sprejel ponudbo, sklicuje na izjavo o sprejemu ponudbe. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi Načelnega pravnega mnenja še pojasnilo, da je bilo stališče, da je ponudnik na dano ponudbo vezan, da ga veže ves čas do izteka roka za sprejem ponudbe in da vezanosti na ponudbo ne more izključiti, sprejeto že v pravnem mnenju Vrhovnega sodišča iz leta 1984 na podlagi tedaj veljavnega zakona, ureditev v veljavnem ZKZ pa se v tem pogledu ne razlikuje od prejšnje ureditve. Pojasnilo je še, da bi se, če bi obstajala možnost izključitve vezanosti na ponudbo, izjalovil pomen predkupne pravice pri prometu s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami.

40.Tožnica je v tožbi, v pripravljalnih vlogah in na naroku tudi zatrjevala, da ponudbe za prodajo gozdnega zemljišča ni napisala sama, temveč jo je na njeno prošnjo napisala B. B., ki pa je naredila napako pri zapisu cene. Ponudbo je podpisala, ne da bi jo prej preverila, tako da je bila v njej zapisana cena 6.000,00 EUR za prodajano zemljišče in ne 12.000,00 EUR, kot je želela. Sodišče meni, da tožnica s takimi ugovori ne more uspeti. Ponudbo z določeno ceno 6.000,00 EUR je tožnica podpisala, taka je bila nato tudi javno objavljena in s tem zavezujoča. Na tožnici je bila dolžnost, da bi ponudbo, preden jo je podpisala, prebrala in preverila, kakšna je cena, po kateri namerava prodati svojo gozdno nepremičnino. Četudi ponudbe, kot navaja, ni napisala sama, je to te obveznosti ne odvezuje niti ni razlog, ki bi lahko vplival na odločitev tožene stranke. Na odločitev pa tudi ne morejo vplivati morebitni nesporazumi med tožnico in B. B., saj ne gre za vprašanja, ki bi bila lahko predmet tega upravnega spora, pač pa so lahko kvečjemu vprašanja drugih civilnopravnih postopkov, kolikor so za to izpolnjeni pogoji. Pri tem sodišče še izpostavlja, da je B. B., ne glede na to, da je v izjavi o sprejemu ponudbe kot ceno zapisala 12.000,00 EUR, vlogi za odobritev pravnega posla priložila pogodbo, iz katere izhaja, da znaša kupnina 6.000 EUR.

41.Tožnica pa je še izpostavljala, da je UE Koper sprejela tudi ponudbo B. B. za 12.000,00 EUR, kar izhaja iz dopisa upravnega organa z dne 22. 7. 2020, ki je bil poslan obema sprejemnikom ponudbe. Ta je v upravnem sporu zatrjevala, da bi moral upravni organ prav zaradi takega njenega sprejema ponudbe A. A. pozvati, ali je pripravljen ponuditi enako kupnino, prepričana pa je tudi, da ima prodajalec pravico, da si sam izbere kupca oziroma tistega, ki mu ponudi največ. Sodišče, glede na vsa predhodno predstavljena stališča take ugovore zavrača. V zadevi je ključno, da je bila v ponudbi za prodajo gozdnega zemljišča parc. št. 2901 k.o. ... navedena cena 6.000,00 EUR, ponudba s takšno ceno pa je bila tudi objavljena na oglasni deski in na enotnem državnem portalu E-uprave ter zato zavezujoča. S tem, ko se prodajalec odloči za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije in svojo ponudbo predloži upravni enoti, ki jo objavi, se šteje, da je s predložitvijo ponudbe upravno enoto pooblastil za prejem pisne izjave o sprejemu ponudbe (prvi odstavek 20. člena ZKZ). Odločitev o tem, za kakšno ceno bo prodajalec kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo prodal, je vezana na podano ponudbo, ki je kasneje ni mogoče več spreminjati. Prav tako odločitev o tem, kdo bo kupec, praviloma ni prepuščena njegovemu izboru, pač pa je kupec tisti sprejemnik ponudbe, za katerega upravna enota ugotovi, da ima najmočnejšo predkupno pravico. V obravnavanem primeru je tak sprejemnik ponudbe A. A., saj je lastnik gozda, ki je ob gozdu, ki je predmet prodaje, in s tem predkupni upravičenec, kot to določa deseti odstavek 47. člena ZG.

42.B. B. je v vlogi z dne 7. 7. 2025 predlagala, naj sodišče izvede dokaz z njenim zaslišanjem, vendar pa je sodišče na glavni obravnavi ta dokazni predlog zavrnilo. Sodišče ugotavlja, da B. B. dokaznega predloga ni substancirala, saj ni navedla konkretnih dejstev, ki bi se s tem dokazom dokazovala. Glede na listine v upravnem spisu zadeve, tožbene navedbe in navedbe obeh strank z interesom pa sodišče tudi sicer meni, da je izvedba takega dokaza nepotrebna. Vprašanja, ki jih zastavlja tožba in trditve stranskih udeležencev namreč niso vprašanja dejanskega stanja zadeve, ki jih sodišče raziskuje z izvedbo za to primernih dokazov, pač pa vprašanja uporabe materialnega prava. Gre za vprašanja razlage učinka ponudbe v razmerju do predkupnih upravičencev, vrstni red predkupnih upravičencev in vprašanja zatrjevane zmote pri sestavi ponudbe - kar vse so vprašanja uporabe določb ZG in ZKZ ter razmerja med njimi, torej vprašanja pravilne uporabe materialnega prava. Predlagani dokaz za zaslišanje pa je za presojo teh vprašanj ni relevanten.

43.Glede na povedano, sodišče zaključuje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, izpodbijana odločba pa zakonita in pravilna. Skladno s tem je zato tožničino tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

44.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker je stroške postopka v zadevi priglasila le tožnica (ki je v vlogi z dne 26. 4. 2023 smiselno zahtevala, naj jih sodišče naloži v plačilo B. B.), ki v postopku s tožbo ni uspela, je sodišče odločilo, da jih krije sama.

-------------------------------

1Prvi odstavek 25. člen OZ določa: Ponudnika veže ponudba, razen če je izključil svojo obveznost, da ostane pri ponudbi, ali če ta izključitev izhaja iz okoliščin posla.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 20, 20/2, 22, 22/2

Zakon o gozdovih (1993) - ZG - člen 47, 47/10

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.