Jedro

Vsako gospodarjenje (razpolaganje) s sredstvi družbe, ki so storilcu zaupana v okviru njegove funkcije, je mogoče obravnavati kot opravljanje gospodarske dejavnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo glede odločitve o kaznivem dejanju, opisanem v točki I/1 izreka prvostopenjske sodbe, kršena določba prvega v zvezi z drugim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obdolžena I. L. in M. D. oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (vključno z novelo KZ-B; v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po 235. členu KZ. Z isto sodbo je na podlagi prvega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ustavilo kazenski postopek, ki je zaradi kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti (235. člen KZ v zvezi s prvim odstavkom 33. člena KZ in 3. točko 4. člena ter 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja) tekel zoper pravno osebo K. d. o. o., Lendava. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti, ker naj bi sodišči kršili kazenski zakon (1. točka 372. člena ZKP) glede vprašanja, ali je v točki I/1 izreka prvostopenjske sodbe opisano dejanje kaznivo dejanje zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženima I. L. in M. D. ter njunima zagovornikoma A. D., odvetniku v Murki Soboti, in M. Ž., odvetniku v Murski Soboti, ki se v izjavah z dne 24. 5. 2013 in 27. 5. 2013 pridružujeta razlogom sodišč v izpodbijani pravnomočni sodbi in predlagata zavrnitev zahteve.

B.

4. Obtožba je obdolžencema I. L. in M. D. med drugim očitala, da sta kot zastopnika (direktorja) družbe K. d. o. o., Lendava, v času od 18. 8. 2004 do 28. 2. 2005 z Zavodom RS za zaposlovanje (v nadaljevanju ZRSZ) sklenila Pogodbo o izvajanju lokalno zaposlitvenega programa, po kateri je bilo zaposlenih 53 delavcev, z ZRSZ in z 32 delavci sta sklenila 32 pogodb o spodbujanju novega zaposlovanja (nadomestitev dela plače) za presežnega delavca ali delavca, ki je v postopku izgubljanja zaposlitve, iz programa T. in tri pogodbe o prehodu pravic in obveznosti za tri delavce iz družbe E. d. o. o. na družbo K. d. o. o. Na podlagi navedenih pogodb je ZRSZ družbi K. d. o. o. nakazal 138,657.844,35 SIT za stroške odpiranja novih delovnih mest in 1,500.000,00 SIT kot subvencijo za nadomestitev dela plače za delavca za delo 36 mesecev. Strogo namenska sredstva v višini 50,464.123,14 SIT sta obdolženca uporabila v druge namene (poravnala sta račune štirim družbam in odplačala kredit N.) ter s tem družbi K. d. o. o., ki je bila dolžna ZRSZ vrniti nenamensko porabljena sredstva, povzročila premoženjsko škodo najmanj v višini 50,464.123,14 SIT. Z opisanim ravnanjem naj bi obdolženca pri opravljanju gospodarske dejavnosti zlorabila svoj položaj z namenom, da bi družbi K. d. o. o. povzročila veliko premoženjsko škodo, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ.

5. Prvostopenjsko sodišče je obdolženca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Presodilo je, da v obtožbi očitano dejanje ni kaznivo dejanje, saj sklenitve zgoraj navedenih pogodb z ZRSZ in z delavci, na podlagi katerih je družba K. d. o. o. prejela finančna sredstva s strani ZRSZ, ni mogoče šteti za opravljanje gospodarske dejavnosti. Pri sklepanju navedenih pogodb gre po presoji sodišča za čiste upravljavske pristojnosti obdolžencev kot direktorjev družbe na področju urejanja delovnih razmerij, pri čemer sodišče opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 44/99 z dne 7. 11. 2001. Obdolženca sta bila res direktorja družbe, ki se je ukvarjala s pridobitno dejavnostjo, vendar pa za storitev kaznivega dejanja po 244. členu KZ ne zadošča le status storilca, temveč je pomembno, da pride do zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Ta pa, kot je presodilo sodišče, iz tožilskega akta ni razvidna. Višje sodišče je pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča, da ni izpolnjen zakonski znak „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“ oziroma, da v obtožbi očitano dejanje ni kaznivo dejanje po 244. členu KZ.

6. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti nasprotuje presoji sodišč in opozarja na novejšo prakso Vrhovnega sodišča (I Ips 134/2009 z dne 29. 10. 2009 in I Ips 444/2007 z dne 16. 12. 2007), ki se zavzema za široko razumevanje pojma gospodarske dejavnosti. Po njenem mnenju je podpis pogodb z ZRSZ in delavci potrebno šteti za izvajanje gospodarske dejavnosti v širšem smislu, saj bi prejeta sredstva za zaposlitev večjega števila ljudi v poslovnem smislu morala pomeniti razširitev oziroma izboljšanje proizvodnje. Zaradi nenamenske porabe sredstev je gospodarski družbi nastala škoda, saj je namesto širitve poslovanja zanjo nastala obveznost, da pridobljena sredstva vrne ZRSZ. Ker gre za opravljanje gospodarske dejavnosti in ne za urejanje delovnopravnih zadev, sta po presoji vrhovne državne tožilke sodišči kršili zakon (1. točka 372. člena ZKP) glede vprašanja, ali je očitano dejanje kaznivo dejanje zlorabe položaja po prvem odstavku 244. člena KZ.

7. Vrhovno sodišče je že v večkrat pojasnilo, da je treba zakonsko dikcijo „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“ razumeti široko, ne le kot neposredno opravljanje dejavnosti družbe zaradi pridobivanja dobička, ampak tudi kot izvajanje spremljajočih, podpornih dejavnosti.(1) Navedene dikcije tako ni mogoče zreducirati zgolj na gospodarsko dejavnost v ožjem smislu (npr. sklepanje poslov oziroma neposredno izvrševanje poslovne, finančne ali druge tržne funkcije), ampak jo je potrebno razlagati tako, da zajame tudi tiste oblike gospodarskega kriminala, ki so bile storjene v okviru subjekta, ki opravlja gospodarsko dejavnost, s strani storilca, ki je imel pooblastilo za razpolaganje s premoženjem takšnega subjekta.(2) Z dikcijo „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“ so torej zajeta vsa ravnanja, ki služijo namenu poslovanja družbe v najširšem smislu.(3)

8. Po presoji Vrhovnega sodišča sta obdolženca I. L. in M. D. kot zastopnika (direktorja) družbe K., d. o. o., ki se je ukvarjala z gospodarsko dejavnostjo (proizvodnja in trgovina tekstilnih izdelkov), s tem, ko sta nenamensko porabila sredstva družbe (poravnava računov štirim družbam in odplačilo kredita N.), ki so bila družbi odobrena izključno z namenom odpiranja novih delovnih mest in kot subvencija za nadomestitev dela plače za delavca, svoj položaj zlorabila pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Ob pravnem izhodišču, povzetem v 7. točki te sodbe, je namreč vsako gospodarjenje (razpolaganje) s sredstvi družbe, ki so storilcu zaupana v okviru njegove funkcije, mogoče obravnavati kot opravljanje gospodarske dejavnosti.

9. Napaka sodišč pa ni bila le v preozkem tolmačenju pojma „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“, temveč tudi v napačnem razumevanju bistva očitka v obtožnem aktu. Ta se namreč ne nanaša na fazo sklepanja pogodb z ZRSZ in delavci oziroma na pridobivanje sredstev na tej podlagi, temveč na nenamensko porabo sicer zakonito pridobljenih sredstev družbe. Sicer pa tudi samo sklepanje pogodb za pridobitev nepovratnih sredstev družbe spada v okvir opravljanja gospodarske dejavnosti, saj gre le za enega od načinov pridobivanja finančnih virov, namenjenih poslovanju družbe (finančno poslovanje).

C.

10. Vrhovna državna tožilka tako utemeljeno opozarja, da sta sodišči zmotno presodili, da pri kaznivem dejanju, opisanem v točki I/1 izreka prvostopenjske sodbe, ni izpolnjen zakonski znak „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“, zaradi česar sta kršili prvi v zvezi z drugim odstavkom 244. člena KZ (1. točka 372. člena ZKP). Ker je zahteva vložena v škodo obdolžencev, je Vrhovno sodišče kršitev zakona le ugotovilo, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo (drugi odstavek 426. člena ZKP).

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS I Ips 134/2009 z dne 29. 10. 2009, I Ips 13039/2009 z dne 4. 10. 2012 in I Ips 341/2007 z dne 14. 4. 2008. Op. št. (2): Prim. odločbo VS RS I Ips 13039/2009 z dne 4. 10. 2012. Op. št. (3): Široki razlagi zakonske dikcije „pri opravljanju gospodarske dejavnosti“, ki jo je razvila sodna praksa, sledi tudi opredelitev tega pojma v sedaj veljavnem besedilu KZ-1 (prim. deseti in enajsti odstavek 99. člena KZ-1).