Jedro

Zaključek o utemeljenem sumu sodišče prve stopnje gradi na dejstvu, da je obtožnica, ki je bila vložena zoper obtoženca, postala pravnomočna in da je že razpisan predobravnavni narok v tej zadevi. Spisovno gradivo ne kaže, da bi se sodišče po nastopu pravnomočnosti obtožnice soočalo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi bili relevantni za drugačno presojo utemeljenosti suma. Le-teh pa tudi pritožnica ne navaja, zato ne more računati na uspeh z obširno pritožbeno polemiko, katere bistvo je lastna dokazna ocena tekom preiskave priskrbljenih dokazov in s katero skuša pod vprašaj postaviti zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, še vedno podan.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so priporni razlogi zoper obtoženega A. A. še vedno podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, podredno pa, da se spremeni tako, da se namesto pripora odredi ukrep prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi oziroma, da se pripor nadomesti s hišnim priporom, končno pa, da se napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Zaključek o utemeljenem sumu sodišče prve stopnje gradi na dejstvu, da je obtožnica, ki je bila vložena zoper obtoženca, postala pravnomočna in da je že razpisan predobravnavni narok v tej zadevi. Spisovno gradivo ne kaže, da bi se sodišče po nastopu pravnomočnosti obtožnice soočalo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi bili relevantni za drugačno presojo utemeljenosti suma. Le-teh pa tudi pritožnica ne navaja, zato ne more računati na uspeh z obširno pritožbeno polemiko, katere bistvo je lastna dokazna ocena tekom preiskave priskrbljenih dokazov in s katero skuša pod vprašaj postaviti zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljen sum, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji, še vedno podan. Odgovor na te pritožbene navedbe, ki predstavljajo dejansko ponovitev navedb iz ugovora zoper obtožnico, je pritožnica že prejela v sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zoper obtožbo. Ob nespremenjenem dejanskem stanju, ko torej tudi pritožnica ne navaja novih dejstev in novih dokazov, pa seveda s ponovitvijo lastne analize in ocene tekom preiskave priskrbljenih dokazov, ne more računati na uspeh pri izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o utemeljenosti suma.

6. Enako usodo pa deli pritožba tudi v delu, ko napada po sodišču prve stopnje ugotovljeno obtoženčevo ponovitveno nevarnost. Ob okoliščinah, ki se tičejo obtožencu očitane kriminalne količine, je sodišče prve stopnje nanizalo tudi številne okoliščine, ki se nanašajo na obtoženčevo osebnost in ki v medsebojni povezavi kažejo na obtoženčevo ponovitveno nevarnost. Res je kot pravi pritožba, da se obtoženčeva ponovitvena nevarnost utemeljuje tudi z ravnanji obtoženega, ki se mu očitajo v tej kazenski zadevi, a v tem pritožbeno sodišče ne vidi nobene nezakonitosti, saj so teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo obravnavano dejanje storjeno, že po samem zakonu tiste objektivne okoliščine, ki jih upošteva sodišče pri oceni obtoženčeve ponovitvene nevarnosti. Sodna praksa pa se je poenotila tudi v stališču, da upoštevanje predhodne kaznovanosti za istovrstna ali tudi dolgovrstna kazniva dejanje ter upoštevanje drugih kazenskih postopkov, ki so še v teku zoper obtoženca, ne pomeni kršitve domneve nedolžnosti. Sodišče prve stopnje je tako smelo šteti kot relevantne tudi okoliščine, ki se nanašajo na obtožencu očitano kriminalno količino ter tudi obtoženčevo dosedanje življenje, v smislu predkaznovanosti oziroma obravnavanosti zaradi kaznivih dejanj. Pritožbi tako ni moč slediti v trditvi, da je sodišče prve stopnje v tem pogledu zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje oziroma, da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka v smislu določila 11. točke prvega odstavka 371. člena, ker da so razlogi sodišča prve stopnje glede ponovitvene nevarnosti pomanjkljivi oziroma nerazumljivi. Upoštevajoč še druge subjektivne okoliščine, ki so navedene v točki 5 pritožbeno izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo zaključilo, da je podana resna in konkretna nevarnost, da bi obtoženec, če bi bil izpuščen na prostost, s kaznivimi dejanji nadaljeval. 7. Ob dognanju obtoženčeve izrazite ponovitvene nevarnosti je pa povsem na mestu tudi zaključek sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije. S tem, ko se je sodišče prve stopnje opredelilo, da je pripor neogibno potreben osebni omejevalni ukrep, je implicite odgovorilo tudi na vprašanje, zakaj milejši ukrepi za preprečitev ponovitvene nevarnosti ne pridejo v poštev. Tako sodišču prve stopnje že iz tega razloga ni moč očitati procesne kršitve v smislu pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih po 11. točki prvega odstavka 371. člena. Razlogi so podani, razlogi so pa tudi prepričljivi in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivi. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da niti s prepovedjo približevanja po 195.a členu ZKP, niti s hišnim priporom, ki naj bi se izvajal pri obtoženčevem očetu na naslovu ..., ne bi bilo moč doseči zasledovanega cilja, to je zagotovitve varnosti življenja in zdravja mladoletnih oškodovancev.

8. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da mora biti pri odločanju o morebitnem milejšem ukrepu pri obtožencu ugotovljena volja in motivacija, torej pozitivna prognoza, da ukrepa ne bi kršil. V takšno pozitivno prognozo pa je sodišče prve stopnje tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljeno podvomilo, predvsem glede na mnenje izvedenke psihološke stroke mag. B. B., ki je pri obtožencu ugotovila disocialno osebnostno motnjo, egocentričnost, pomanjkanje empatije, predvsem pa, da svojih nasilnih dejanj ne dojema kot napačnih, spornih, da je agresivno vedenje nekaj vsakdanjega in dovoljenega, celo potrebnega ter da obtoženec pričakuje, da se bo okolica prilagajala njemu. Glede na takšne izvedenkine ugotovitve je sklepanje sodišča prve stopnje, ki je podvomilo v obtoženčevo pripravljenost spoštovanja milejših ukrepov, povsem realno in tudi na mestu, zaradi česar ne more biti nobenega dvoma v zaključek sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora.

9. Končno pa lahko v potrditev pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora v zvezi s ponovljenimi pritožbenimi navedbami, pritožbeno sodišče ponovi svoje stališče iz sklepa z dne 20. 9. 2023, da ukrepi, ki da jih je obtoženec sprejel v nepravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju IV N 420/2023, lahko (le) sčasoma privedejo do tega, da mladoletna oškodovanca ne bosta ogrožena v navzočnosti obtoženca, ko bodo in v kolikor bodo izvedeni in uspešni. V sedanji fazi pa so to le obtoženčeve obljube o tem, da bo ukrepe izpolnjeval, kar pa seveda ne zadošča za sklepanje, da pripor ni več neogibno potreben, sorazmeren in edini ustrezni ukrep za preprečitev obtoženčeve res izrazite ponovitvene nevarnosti.

10. Nobenega dvoma pa tudi ni v pravilnost in sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. Ni dvoma, da pomeni pripor najhujši poseg v pravico do osebne svobode, vendar pritožbeno sodišče ponavlja, da je treba dati prednost varnosti duševnega in fizičnega zdravja, nenazadnje tudi življenja mladoletnih oškodovancev, ki so zaradi svoje nemoči še posebej občutljivi in ranljivi. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča je poseg v obtoženčevo pravico do osebne svobode neprimerno manjše zlo od tistega zla, ki naj bi ga obtoženec s svojim nasilnim, agresivnim in zavržnim ravnanjem povzročal mladoletnima oškodovancema. Ko tako tudi po sodbi pritožbenega sodišča tudi test sorazmernosti, tudi s časovnega vidika, govori v prid uporabi najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa, pritožbi ni bilo moč priznati uspeha.

11. Ob ugotovitvi, da pritožbene navedbe niso utemeljene in ker se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

12. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.