Jedro

Sodba sodišča o razveljavitvi sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavcu in ugotovitvi, da je delodajalec dolžan delavca vrniti nazaj na delo in mu od dneva nezakonitega prenehanja priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače, sicer ne vzpostavlja delovnega razmerja le za nazaj, temveč tudi za vnaprej, a to le še za čas paricijskega roka, to je za čas njene izvršljivosti. Za naprej pa se delovno razmerje vzpostavi le z vrnitvijo delavca na delo. Delovno razmerje je dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem, do katerega po pravnomočnosti sodbe oziroma njeni izvršljivosti torej ne pride že z delodajalčevim pozivom, pač pa le z delavčevo dejansko vrnitvijo na delo in opravljanjem dela.

Izrek

I. Pritožbi upnice se delno ugodi in se odločitev v II. točki izreka sklepa, da upnica sama trpi svoje stroške ugovornega postopka in odločitev v III. točki izreka sklepa razveljavi.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (točka I/1 in prvi odstavek točke I/2 v delu, v katerem je bilo ugovoru dolžnika delno ugodeno) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe dolžnika z dne 19. 4. 2016 se zavrže. III. Pritožba dolžnika zoper I/1. točko in prvi odstavek I/2. točke izreka v delu, v katerem je bilo ugovoru dolžnika ugodeno, in zoper drugi, tretji in četrti odstavek točke I/2 izreka, II. in IV. točko izreka v delu, da upnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka ter stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti ter zoper III. točko izreka sklepa se zavrže. V preostalem delu pa se pritožba dolžnika zavrne in se v zavrnilnem delu točke I/1 in prvem odstavku točke I/2 ter v II. in IV. točki izreka glede odločitve, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka ter stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Upnica sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru z dne 15. 10. 2008 zoper sklep o izvršbi z dne 3. 10. 2008, v delu, v katerem ni bilo pravnomočno odločeno - točka 3. razveljavljenega sklepa o ugovoru z dne 18. 3. 2010 v delu denarne terjatve delno ugodilo za 499,41 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 15. 9. 2007 do plačila, za 388,28 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 15. 10. 2007 do plačila, za 548,22 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 15. 11. 2007 do plačila, za 508,01 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 15. 12. 2007 do plačila, za 494,16 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 15. 1. 2008 do plačila in za 328,05 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 15. 8. 2007 do plačila, in izpodbijani sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo, izvršbo pa ustavilo, v neugodenem delu pa je ugovor zavrnilo (točka I/1 izreka); v delu nedenarne terjatve – obveznosti dolžnika v 15. dneh plačati davke in prispevke na neto prejemke, delno ugodilo in sklep o izvršbi v tem delu za plačilo davkov in prispevkov na neto zneske iz prejšnje 1. točke tega sklepa, razveljavilo, izvršbo ustavilo, v neugodenem delu pa ugovor zavrnilo (prvi odstavek točke I/2 izreka); v delu nedenarne terjatve, obveznosti dolžnika upnico pozvati na delo, sklep razveljavilo (drugi odstavek točke I/2 izreka); v delu nedenarne terjatve, obveznosti dolžnika vpisati upnici delovno dobo v delovno knjižico od 10. 4. 2005 dalje sklep razveljavilo, izvršbo v tem delu pa ustavilo (tretji odstavek točke I/2 izreka); glede višine denarne kazni 30.000,00 EUR za neizpolnitev obveznosti plačati davke in prispevke na neto prejemke sklep razveljavilo (četrti odstavek točke I/2 izreka); odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka); da je upnica dolžna dolžniku povrniti v 8 dneh 355,40 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (III. točka izreka) in da vsaka stranka trpi svoje stroške odgovorov na zahtevo za varstvo zakonitosti (IV. točka izreka).

2. Zoper izdani sklep sta tako upnica kot dolžnik vložila pravočasno pritožbo. Upnica vlaga pritožbo iz vseh razlogov v delu, v katerem je bilo ugovoru dolžnika delno ugodeno v točki I/1 in prvem odstavku točke I/2 in glede stroškov postopka (točka II. in III.). Navaja, da je sodišče prve stopnje odločbo Vrhovnega sodišča razumelo tako, da je delavec upravičen do nadomestila plače le do izvršljivosti sodbe, če se na delo dejansko ne vrne. Meni, da sodišče tretje stopnje takšnega stališča ni zavzelo. V času poziva 21. 10. 2008 je bila zaposlena pri drugem delodajalcu za nedoločen čas in se v tako kratkem času, ko so bili vmes še prazniki, na delo ni mogla vrniti, saj ni mogla brez sankcij takratnemu delodajalcu odpovedati pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da delovno sodišče ugotovi nezakonitost prenehanja delovnega razmerja oziroma nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se šteje, da odpovedi sploh ni bilo, kar pomeni, da ostane v veljavi tista pogodba, ki je bila nezakonito odpovedana. Le ta ponovno oživi, torej je delovno razmerje že vzpostavljeno, strankama ni potrebno podpisati nove pogodbe. Delodajalec mora delavca le pozvati nazaj na delo, ta poziv pa zagotovo predstavlja enostransko dejanje. Zakonodajalec in sodna praksa razmejujeta pravice delavca, ki pravočasno zahteva prisilno izvršitev odločbe glede vrnitve nazaj na delo in pravice delavca, ki v zakonskem roku te možnosti ne izkoristi. Ker se delavec ne more vrniti brez poziva delodajalca, je trenutek, do kdaj lahko delavec zahteva mesečne zneske v celoti odvisen od delodajalca. V primeru, ko delavec pravočasno uveljavlja prisilno izvršitev vrnitve nazaj na delo, razlogi za nevrnitev niso na strani delavca, ampak na strani delodajalca. Šele če po pozivu delavec ne pride nazaj na delo, preidejo razlogi za nevrnitev na delavca. Takrat se lahko delavec svobodno odloči, ali bo delo nazaj sprejel ali ne. Delavec najmanj za čas do poziva obdrži pravico iz prvega odstavka 233. člena ZIZ glede plačila mesečnih zneskov na račun plače tudi od pravnomočnosti odločbe delovnega sodišča do dneva, ko bi se na delu moral zglasiti. Nadalje meni, da njeno delovno razmerje pri dolžniku v bistvu sploh še ni prenehalo, saj bi ji dolžnik moral potem, ko se 3. 11. 2008 ni vrnila na delo, odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Napačno je tako zavzeto materialnopravno stališče, da je njen položaj glede zahtevka po plačilu plač enak kot položaj delavca, ki vrnitve nazaj na delo ni zahteval. Glede odločitve v II. in III. točki izreka sklepa pa poudarja, da je v tem delu sodišče prve stopnje odločalo o že razsojeni stvari, saj Vrhovno sodišče v tem delu odločitve ni razveljavilo. Iz previdnosti pa ugovarja tudi stroškovni odločitvi. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep v nakazani smeri spremeni, dolžniku pa se naloži v plačilo stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Dolžnik izdani sklep izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje drugemu sodniku ter mu prizna pritožbene stroške. Navaja, da je bil sklep o izvršbi v celoti realiziran, izvršen, banka je namreč dolžniku iz poslovnega računa odtegnila celotni znesek v višini 36.481,09 EUR. Upnica je bila torej v celoti poplačana, zato bi moralo sodišče prve stopnje izvršbo ustaviti in odločiti o podanem predlogu za nasprotno izvršbo, ker je prišlo do preplačila najmanj v višini, kot je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o ugovoru. Meni, da bo v zavrnilnem delu ugovora upnica ponovno poplačana za isto terjatev. Sodišče je odločalo le o ugovoru dolžnika z dne 15. 10. 2008, o preostalih ugovorih pa ne, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka. V ugovoru po izteku roka z dne 16. 9. 2014 je sodišču predložil dokončno in pravnomočno odločbo ZPIZ-a o obdobjih, za katera je bilo upnici priznan status zavarovanca. Višje sodišče v Ljubljani je v odločbi III Ip 3401/2005 zavzelo stališče, da upnik ni upravičen do plačila davkov in prispevkov in do izplačila plač za obdobja, za katera upniku ni priznan status zavarovanca in tako nepravilno uporabilo materialno pravo. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča, da se sklep o izvršbi, ki se nanaša na zavrnitev ugovora, v celoti razveljavi, je nerazumljiva odločitev sodišča prve stopnje, ker se omejuje le na del sklepa, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. Iz navedenega razloga je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede obračuna plač. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da se dolžnik do višine upničine terjatve ni opredelil oziroma da sploh ni predložil svojega izračuna. Dolžnik je namreč obračune predložil v svoji vlogi z dne 19. 6. 2009. Sodišče ni pojasnilo, zakaj tega izračuna ni upoštevalo.

4. V odgovoru upnica in dolžnik predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

5. Pritožba upnice je delno utemeljena, pritožba dolžnika pa je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

6. Dopolnitev pritožbe dolžnika z dne 19. 4. 2016 je prepozna. Izpodbijani sklep je bil v skladu s 141.a členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ dolžnikovemu pooblaščencu pravilno vročen po elektronski poti dne 6. 4. 2016. Rok za pritožbo se je tako iztekel 14. 4. 2016. Zaradi ponovne osebne vročitve dne 12. 4. 2016 se pritožbeni rok dolžniku ni podaljšal. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbi upnice:

7. Upnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje odločalo o stroških, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno (319. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Vrhovno sodišče je z odločbo II Ips 199/2011 z dne 20. 6. 2013 poseglo v odločitev sodišč prve in druge stopnje le v delu, ki se nanašata na zavrnitev dolžnikovega ugovora in zgolj v tem obsegu vrnilo zadevo nazaj sodišču prve stopnje v novo odločanje. O stroških ugovornega in pritožbenega postopka odločitev tako ni bila razveljavljena. S sklepom z dne 18. 3. 2010 je sodišče v 4. točki izreka sklepa odločalo o stroških upnice za odgovor na ugovor (ne pa tudi o ugovornih stroških dolžnika) in le te na naložilo v plačilo dolžniku. Prav tako je bilo že odločeno o pritožbenih stroških, in sicer je Višje sodišče v Ljubljani v sklepu z dne 17. 11. 2010 odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijani sklep zaradi podane res iudicata v II. točki izreka glede stroškov upnice in v III. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Kot je zapisalo že Vrhovno sodišče, je delovno razmerje dvostransko razmerje med delavcem in delodajalcem, do katerega po pravnomočnosti sodbe oziroma njeni izvršljivosti ne pride že z delodajalčevim pozivom, pač pa le z delavčevo dejansko vrnitvijo na delo in opravljanjem dela. Sodba sodišča o razveljavitvi sklepov delodajalca o prenehanju delovnega razmerja delavcu in ugotovitvi, da je delodajalec dolžan delavca vrniti nazaj na delo in mu od dneva nezakonitega prenehanja priznati pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom plače, sicer ne vzpostavlja delovnega razmerja le za nazaj, temveč tudi za vnaprej, a to le še za čas paricijskega roka, to je za čas njene izvršljivosti (odločba Vrhovnega sodišča VIII Ips 184/2009 z dne 9. 2. 2010). Za naprej pa se delovno razmerje vzpostavi le z vrnitvijo delavca na delo. Da ima delavec pravico do plače oziroma nadomestila plače mora torej biti delovno razmerje vzpostavljeno, torej mora delavec opravljati delo oziroma mora biti z dela upravičeno odsoten. Čas izvršljivosti sodbe je torej tisti pravno pomembni trenutek, na katerega je sodišče prve stopnje pravilno vezalo upničino pravico do nadomestil plače. Do takrat namreč obstaja temelj za to njeno pravico (delovno razmerje obstaja na podlagi sodbe), kasneje pa zaradi upničine nevrnitve na delo do vzpostavitve delovnega razmerja za nazaj ni prišlo. Iz tega razloga tako ni mogoče slediti pritožbi, da je upnica upravičena najmanj do izplačil plače do prejema poziva na delo z dne 21. 10. 2008. In da, v primeru, da se delavec na poziv delodajalca ne odzove oziroma ne navede upravičenih razlogov za nevrnitev, je v enakem položaju kot delavec, ki ni zahteval ali ni pravočasno zahteval izvršitve odločbe glede vrnitve na delo. Res je sicer, da je treba delavcu, ki je na primer takrat že zaposlen pri drugem delodajalcu, omogočiti razumen rok, v katerem bo ta pred ponovnim nastopom dela lahko zaključil svoje obveznosti, vendar pa je na drugi strani delavec tudi dolžan narediti vse, da se čimprej vrne na delo, brez nepotrebnega in neupravičenega odlašanja in da o tem delodajalca nemudoma obvesti (tako Vrhovno sodišče v odločbi VIII Ips 65/2009 z dne 26. 10. 2010 in v VIII Ips 74/2010 z dne 20. 6. 2011). Upnica primernosti roka oporeka šele v predmetni pritožbi, kar pa predstavlja novo dejstvo, ki bi ga morala obrazloženo in izkazano podati že vsaj na naroku z dne 14. 4. 2015, ki je bil opravljen že v ponovljenem postopku in je sedaj zato neupoštevno (337. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ; upnica ne navede, da dejstva brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje). Prav tako ni pravilno stališče pritožbe, da delovno razmerje upnice zaradi ugotovljene nezakonitosti prenehanja pravzaprav še vedno traja. S sodbo, kot že navedeno, je delovno razmerje vzpostavljeno le za čas njene izvršljivosti in ne za neomejeni čas naprej. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo upnice v tem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Upnica je s pritožbo sicer delno uspela, vendar je sodišče druge stopnje glede na obseg uspeha na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe. Tudi glede njenih stroškov za odgovor na pritožbo dolžnika je odločilo, da jih krije sama, ker so le ti bili za predmetno odločitev nepotrebni (155. člen ZPP in peti odstavek 38. člena ZIZ).

O pritožbi dolžnika:

10. Iz pritožbenega predloga izhaja, da dolžnik izpodbija sklep v celoti, saj predlaga njegovo celotno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V I/1. točki in prvem odstavku I/2. točke izreka v delu, v katerem je bilo ugovoru dolžnika ugodeno in v drugem, tretjem in četrtem odstavku točke I/2 sklepa je sodišče odločilo v korist dolžnika, saj je v tem delu ugovoru ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo, zato dolžnik s pritožbo ne more pričakovati izboljšanja svojega pravnega položaja, kar pomeni, da za pritožbo nima pravnega interesa (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako dolžnik nima pravnega interesa za izpodbijanje odločitve v III. točki izreka, v kateri je bilo upnici naloženo, da mu mora povrniti stroške pritožbenega postopka in tudi za izpodbijanje odločitve v II. in IV. točki izreka v delu, da upnica sam krije svoje stroške ugovornega postopka in stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. V tem delu namreč ni bilo odločeno o nobeni njegovi pravici oziroma obveznosti. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu dolžnikovo pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Predlog za nasprotno izvršbo je mogoče vložiti takrat, ko je izvršba že opravljena in je podan kateri (od petih) taksativno navedenih razlogov, zaradi katerih sme dolžnik zahtevati, da mu mora upnik vrniti tisto, kar je z izvršbo dobil, med drugim tudi iz razloga po 3. točki prvega odstavka 67. člena ZIZ, če je bil sklep o izvršbi zaradi dolžnikovega ugovora pravnomočno v celoti ali delno razveljavljen ali spremenjen. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo povsem pravilno, ko je odločalo po vrstnem redu, in sicer najprej o rednem ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, ki je bil vložen 15. 10. 2008. Navedeno pa ne pomeni, da bo upnica še enkrat poplačana za isto terjatev še na podlagi izpodbijanega sklepa, kot to očita dolžnik. Dejstvo, da je (delno) že prišlo do realizacije sklepa o izvršbi, bo v povezavi s predlogom za nasprotno izvršbo sodišče upoštevalo v nadaljnjem postopku.

12. Prav tako dolžnik izpodbijanemu sklepu neutemeljeno očita, da se sodišče v njem ni opredelilo do ostalih ugovorov in vlog dolžnika. Kot že navedeno, je sodišče najprej odločalo o rednem ugovoru kot tistem pravnem sredstvu dolžnika, ki je namenjen podajanju pravnorelevantnih trditev in predlaganju ustreznih dokazov (glej 53. člen ZIZ o obrazloženosti ugovora), torej zbiranju in predlaganju ustreznega procesnega gradiva dolžnika, ki nasprotuje upnikovi terjatvi, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Kasneje podane trditve in dokazi so upoštevni le, če dolžnik navede razloge, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že prej. Ostale vloge dolžnika tako (še) niso predmet predmetne presoje. Sodišče druge stopnje tudi ni sledilo pritožbenemu očitku, da je odločitev sklepa nerazumljiva. Iz izreka izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sodišče ponovno odločalo o preostalem delu ugovora (to je nad umaknjenim delom ugovora) v 3. točki izreka sklepa z dne 18. 3. 2010, ki je bil z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 199/2011 z dne 20. 6. 2013 razveljavljen, kar je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi v obrazložitvi svojega sklepa. Očitane bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tako niso podane.

13. Glede na navedeno dolžnikova pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v odločitvi, kot izhaja iz izreka tega sklepa, sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).