Jedro

Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje z zaključkom, da je tožnik izven njegovega delokroga in v nasprotju z navodili samovoljno odlagal odpadke v press kontejner, zaradi česar sodišču ni treba ugotavljati okoliščin v zvezi s pokrovom press kontejnerja, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in s tem v zvezi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi (čiščenje dvorišča in pobiranje smeti, ločevanje odpadkov in praznjenje zabojnikov) nepravilno delilo na posamezna opravila v povezavi z ravnanjem z odpadki, ki naj bi spadala v tožnikov delokrog, in tista, ki naj bi ga (v teoriji) presegala oz. bila zunaj njega, namesto da bi pravilno ravnanje z odpadki pri drugi toženki obravnavalo kot celoto glede na dejanski potek tega dela in presodilo tudi, ali je bilo res nepričakovano, da bodo tožnik in njegovi sodelavci odpadke odnašali vse do press kontejnerja in jih odlagali vanj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki solidarno dolžni tožniku plačati odškodnino za nematerialno in materialno škodo v znesku 11.036,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka, ter mu naložilo, da v roku 15 dni prvi toženki povrne stroške postopka v znesku 30,00 EUR, drugi toženki pa v znesku 1.116,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper tako odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik. V okviru pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja kot napačen graja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 17. 5. 2018 utrpel nezgodo, ko je izven njegovega delokroga samovoljno in v nasprotju z navodili druge toženke ročno odlagal odpadke v press kontejner, ker je zmotno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati takega načina dela že več let pred nezgodo niti tega, da delavci niso bili zadostno nadzorovani. Zaradi takega zmotnega zaključka sodišče ni ugotavljalo okoliščin v zvezi s pokrovom press kontejnerja, v posledici česar je ostalo dejansko stanje v tem delu nerazčiščeno, sodba pa obremenjena z bistveno kršitvijo procesnih določb v smislu takih pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus. Tako kršitev tožnik očita tudi prvostopni odločitvi, ker je zavrnilo predlagano soočenje tožnika in prič, čeprav je tožnik opozarjal na popolno nasprotje med izjavami njega in njegovih dveh sodelavcev na eni strani ter izpovedbo nadrejene A. A. na drugi strani. S tem pa je sodišče kršilo tožnikovo pravico do izvedbe predlaganih dokazov in pravico do enakega varstva pravic v postopku. Isto kršitev očita tudi prvostopni zavrnitvi izvedbe dokaza z ogledom kraja dogodka, z izvedbo katerega bi se lahko sodišče prepričalo o samem delovnem sredstvu - press kontejnerju in varnostnih mehanizmih, ki jih ima oz. bi jih moral imeti. Kot zmotni nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede verodostojnosti izpovedbe priče A. A. in njene skladnosti z izpovedbo priče B. B., saj je slednja ne potrjuje kakor je tudi ne potrjuje noben drugi dokaz. Pritožnik izpostavlja posamezne nekonsistentnosti izpovedbe priče A. A. ter s tem v zvezi graja dejanski zaključek sodišča prve stopnje o vsebini dela tožnika, če odpadki do konca službe niso raztroseni (pravilno: razsortirani), da to stori priča A. A. sama, saj tak zaključek presega trditveno podlago strank, izpodbijana sodba pa je posledično obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. V prvostopni sodbi je izostala vsebinska presoja izvedenih dokazov - skladnih izpovedb kot priča zaslišanih sodelavcev tožnika, ki jima ni mogoče odrekati dokazne vrednosti zgolj na podlagi dejstva, da je tožnik relevantno delo opravljal vrsto let, priči pa le omejen čas pred nezgodo. Sodišče pa po drugi strani ob dokazni oceni izpovedbe priče A. A. povsem spregleda njen interes po razbremenitvi očitanih ji nepravilnosti in s tem interes za izid postopka. Z vsem navedenim je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje ter z zaključkom, da je tožnik ob nezgodi 17. 5. 2018 ravnal samovoljno izven svojih delovnih nalog, zmotno uporabilo materialno pravo. Materialnopravno zmoten je tudi prvostopni zaključek, da drugi toženki ni mogoče očitati, da delavcev ni zadostno nadzirala, saj v kolikor bi se tak nadzor izvajal, stalna in dolgoletna praksa delavcev pri delu z odpadki, o kateri so izpovedali tožnik in oba sodelavca, ne bi mogla biti spregledana. Padec težkega železnega pokrova na tožnika je bil zanj povsem nepričakovan, tako delo pa nedvomno predstavlja delo s povečano stopnjo nevarnosti težkih poškodb, zato toženka poleg krivdne odgovornosti (zaradi neustreznega delovnega sredstva) nosi tudi objektivno odgovornost za nastalo škodo tožniku. Izpodbijana sodba je glede odločilnih dejstev o neustreznosti delovnega sredstva ostala povsem neobrazložena, s tem pa obremenjena z bistveno kršitvijo procesnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Tožnik še izpostavlja, da je nelogično in neživljenjsko, da bi si delavci samoiniciativno tekom več let zadajali dodatno delo z odnašanjem smeti v na drugo stran dvorišča oddaljene press kontejnerje. Toženki nista uspeli dokazati, da je druga toženka ravnala z vso skrbnostjo, ki se od nje pričakuje. Tožnik predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku po temelju, glede višine pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje, oz. podrejeno njeno razveljavitev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo je vložila le druga toženka. Predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih v svoji pritožbi izpostavlja tožnik. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot odločilne, in na njihovi podlagi sprejelo svojo odločitev. Zaradi zavzetega zmotnega materialnopravnega stališča pa je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje, na kar v svoji pritožbi utemeljeno smiselno opozarja tudi tožnik, to pa je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe.

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo iz škodnega dogodka z dne 17. 5. 2018. Po v pritožbi neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik v tem času zaposlen pri drugi toženki, ki je imela svojo delodajalčevo odgovornost za lastne zaposlene zavarovano pri prvi toženki. Na delovnem mestu delavec za čiščenje in sortiranje majhnih cevi je tožnik v okviru svojih delovnih nalog opravljal tudi pobiranje smeti, čiščenje dvorišča in praznjenje zabojnikov. Na dan škodnega dogodka sta tožnik in sodelavec C. C. pobirala smeti, ko so bili zabojniki oziroma kontejnerji polni, pa sta jih odnesla v veliki kontejner oz. press kontejner. Tožnik je na stopnicah le-tega odvrgel smeti, ki mu jih je podal sodelavec, takrat pa je železni pokrov tega kontejnerja padel in tožnika udaril po glavi in rami. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka zaključilo, da se naloge delovnega mesta, ki ga je opravljal tožnik, končajo pri stresanju odpadkov v manjše kovinske zabojnike in pri njihovem ločevanju, medtem ko je večji press kontejner namenjen le centralnemu odlaganju komunalnih odpadkov, kar dela zunanji izvajalec z viličarjem, pri tem opravilu pa delavci druge toženke nimajo kaj početi, saj to ne sodi v njihove delovne naloge. Posledično sodišče tudi ni ugotavljalo okoliščin v zvezi s pokrovom press kontejnerja. Zaključilo je, da delodajalcu tožnika (drugi toženki) glede na ugotovljeno ni mogoče očitati objektivne odškodninske odgovornosti, zaradi ustreznih navodil za delo in opravljenega nadzora pa tudi ne krivdne odgovornosti, zato je zahtevek zavrnilo.

7. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje z zaključkom, da je tožnik izven njegovega delokroga in v nasprotju z navodili samovoljno odlagal odpadke v press kontejner, zaradi česar sodišču ni treba ugotavljati okoliščin v zvezi s pokrovom press kontejnerja, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in s tem v zvezi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč tožnikovo delo po pogodbi o zaposlitvi (čiščenje dvorišča in pobiranje smeti, ločevanje odpadkov in praznjenje zabojnikov) nepravilno delilo na posamezna opravila v povezavi z ravnanjem z odpadki, ki naj bi spadala v tožnikov delokrog, in tista, ki naj bi ga (v teoriji) presegala oz. bila zunaj njega, namesto da bi pravilno ravnanje z odpadki pri drugi toženki obravnavalo kot celoto glede na dejanski potek tega dela in presodilo tudi, ali je bilo res nepričakovano, da bodo tožnik in njegovi sodelavci odpadke odnašali vse do press kontejnerja in jih odlagali vanj. Slednje so glede na izpovedbo tožnika in zaslišanih sodelavcev C. C. in D. D. pri drugi toženki v relevantnem obdobju dejansko počeli, kar v svojih ugotovitvah dopušča tudi sodišče prve stopnje, čeprav ob tem zaključuje, da so to počeli samovoljno oziroma na lastno roko (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 10). Šele taka širša obravnava celotnega sklopa delovnih opravil v zvezi z ravnanjem z odpadki, pri opravi katerih je sodeloval tožnik, in natančnejša razjasnitev okoliščin njihovih posameznih faz kakor tudi delovnih navodil tožniku in sodelavcem in nenazadnje dejanskega opravljanja dela, bi po presoji sodišča druge stopnje omogočila sprejem materialnopravno pravilne odločitve, vključno z odločitvijo, ali je drugi toženki in posledično prvi toženki v zvezi z nastankom škodnega dogodka mogoče očitati objektivno ali krivdno odgovornost (oz. morebiti celo obe).

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer pravilno pojasnilo materialnopravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi (179. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZDR-1) ter predpostavke odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ) v primeru krivdne kakor tudi objektivne odgovornosti (6. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Ker pa je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka po presoji sodišča druge stopnje vsaj preuranjeno trdno začrtalo mejo, do katere točke so potekala opravila tožnika v zvezi z ravnanjem z odpadki v okviru njegovih delovnih nalog, ter od katere točke naprej naj bi se naloge tožnikovega delovnega mesta končale in tožnik ter njegovi sodelavci tam niso imeli več kaj početi, je ostalo dejansko stanje v zvezi z opravili tožnika pri ravnanju z odpadki, ki jih je tožnik zatrjevano dejansko opravljal, nepopolno raziskano, posledično pa materialno pravo zmotno uporabljeno. Upoštevanje delovnih opravil v okviru ravnanja z odpadki tudi po tem, ko se odpadki stresejo v manjše kovinske zabojnike in se ločujejo, ter podrobnejša raziskava okoliščin, v katerih so se taka nadaljnja opravila opravljala, bi namreč lahko vplivalo na drugačen zaključek o izboru podlage odškodninske odgovornosti (objektivna ali krivdna odgovornost), možnost izključitve odškodninske odgovornosti delodajalca in s tem tudi na drugačen zaključek o obstoju oziroma neobstoju temelja odškodninske odgovornosti toženk. Do sedaj izpeljani dokazni postopek tudi po presoji sodišča druge stopnje daje podlago za zaključek, da posamezne faze delovnih opravil v zvezi z ravnanjem z odpadki v praksi vendarle niso bile tako jasno in trdno ločene, kot to v izpodbijani sodbi predpostavlja sodišče prve stopnje.

9. Tožnik tako utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni natančno raziskalo vsebine dela tožnika, če odpadki do konca službe niso razsortirani. S tem v zvezi je na mestu pritožbena graja, da izpodbijani prvostopni zaključek, da to stori priča A. A. sama, presega trditveno podlago strank, saj tega nobena od strank ni določno zatrjevala. Prav tako v postopku na prvi stopnji ni bilo razjasnjeno, na kakšen način naj bi to tožnikova nadrejena priča A. A. storila, ali naj bi sortiranje odpadkov dejansko opravila sama in kaj naj bi storila s sortiranimi odpadki, ali naj bi jih tudi ročno odnašala v press kontejner, kot se to kot nepravilno ravnanje na lastno pest očita tožniku in njegovemu sodelavcu v konkretnem primeru.

10. Po prepričanju sodišča druge stopnje sicer ni utemeljena pritožbena graja bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnika po soočenju tožnika in prič, tožnikovih sodelavcev, ter tožnikove nadrejene priče A. A. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je odločitev o soočenju stvar procesnega vodstva, saj soočenje ni samostojni dokazni predlog, temveč gre zgolj za metodo zaslišanja oz. izvajanja dokazov. Razumeti pa je nadaljnjo pritožbeno grajo, da je tožnik že v postopku na prvi stopnji utemeljeno opozarjal na popolno nasprotje med izpovedbami njega in njegovih dveh sodelavcev na eni strani ter izpovedbo nadrejene priče A. A. na drugi strani. Odločitev sodišča, da vero pokloni eni od prič namesto (večjemu številu) drugih prič in stranke, ne da bi predhodno v okviru izpeljanega dokaznega postopka vložilo dodatne napore v poskus razjasnitve nasprotujočih si izpovedb, ob odsotnosti izčrpne in izkustveno logično sprejemljive ocene verodostojnosti in zanesljivosti izvedenih osebnih dokazov lahko predstavlja katero drugo kršitev določb pravdnega postopka, na primer 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga dolžnost vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter upoštevanje uspeha celotnega dokaznega postopka. Ob tem je na načelni ravni pritrditi pritožbeni graji tožnika, da pri presoji verodostojnosti prič, da bi ta lahko bila prepričljiva in izkustveno logično sprejemljiva, ni mogoče spregledati interesa po razbremenitvi očitanih nepravilnosti (npr. opustitve nadzora) in s tem interesa (pri delodajalcu še vedno zaposlene) priče za izid postopka. Po drugi strani pa časovno obdobje opravljanja določenega delovnega opravila, ki je zaradi prenehanja zaposlitve priče že poteklo, le-tej ne more odrekati njene verodostojnosti, temveč lahko kvečjemu vpliva na oceno njene zanesljivosti (v smislu zadostne seznanjenosti priče s pravno relevantnimi dejstvi in zmožnosti reproduciranja pravno relevantnih okoliščin iz preteklega obdobja).

11. Z namenom pravilne uporabe materialnega prava bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju dopolniti dokazni postopek in podrobneje raziskati celoten postopek ravnanja z odpadki pri toženki, pri katerem je sodeloval tožnik, od pobiranja smeti, čiščenja dvorišča, ločevanja odpadkov in praznjenja zabojnikov, vključno s centralnim odlaganjem odpadkov. V zvezi z zadnjimi tremi opravili bo potrebno v novem sojenju razjasniti, kakšna je bila pri drugi toženki vsebina navodil za delo tožnika in njegovih sodelavcev, tako pisnih navodil (Okoljevarstveni predpis - ureditev podjetja z dne 10. 11. 2015) kot konkretnih ustnih navodil ob uvajanju delavcev v delo in tekom opravljanja le-tega, dejanska seznanjenost delavcev z njimi, nenazadnje pa tudi, kako je to delo potekalo v praksi. Tožnik v svoji pritožbi pomenljivo izpostavlja, da so imeli delavci dodatno delo z odnašanjem smeti na drugo stran dvorišča v oddaljene press kontejnerje, večja oddaljenost press kontejnerja pa med strankama niti ni bila sporna, zato je vsaj vprašljiv prvostopni zaključek, da so si delavci samoiniciativno zadajali tako dodatno delo v daljšem časovnem obdobju, kakor tudi, da naj bi to s strani nadrejenih pri drugi toženki v vsem tem času ostalo neopaženo kljub opravljenemu potrebnemu nadzoru. V kolikor bo dopolnjen dokazni postopek pokazal, da v obdobju škodnega dogodka ni bilo popolnoma nepričakovano nahajanje tožnika in sodelavcev v območju centralnega press kontejnerja in odlaganje odpadkov vanj, bo potrebno raziskati tudi relevantne okoliščine v zvezi s pokrovom press kontejnerja v konkretnem primeru (npr. njegovim odpiranjem, fiksiranjem ter težo tega pokrova). V okviru ugotavljanja oz. dopolnjevanja relevantnega dejanskega stanja naj ima sodišče v uvidu obe možni podlagi odškodninske odgovornosti (objektivna in krivdna), nato pa glede na razjasnitev dejanskih okoliščin, ki jih mora še raziskati, ponovno presodi o podlagi odškodninske odgovornosti. Če bo dopolnjen dokazni postopek pokazal, da so tožnik in sodelavci v tistem času dejansko opravljali delo v vseh fazah ravnanja z odpadki, glede na zatrjevane lastnosti pokrova press kontejnerja ni mogoče a priori izključiti objektivne odgovornosti delodajalca, pri čemer bo pri morebitni oprostitvi te odgovornosti delodajalca treba upoštevati (zgolj) ekskulpacijske razloge po 153. členu OZ. V okviru morebitne krivdne odgovornosti pa bo poleg konkretnih in jasnih navodil za (varno) delo pomemben tudi učinkovit nadzor nad opravljanjem dela v relevantnem časovnem obdobju oz. morebitna opustitev le-tega, ob upoštevanju dolžnostnega ravnanja, ki ga v zvezi z varnim delom delavcev delodajalcu nalaga tudi Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZVZD-1). Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju razčisti nasprotje med izpovedbami zaslišanih prič o navedenih relevantnih okoliščinah, pri tem pa glede na že zgoraj izpostavljeno opravi bolj temeljito dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP vključno s sistematično oceno verodostojnosti in zanesljivosti izvedenih osebnih dokazov.

12. Po določbi prvega odstavka 355. člena ZPP sme sodišče druge stopnje v primeru, če na seji ali obravnavi spozna, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih nepravilnosti, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v obravnavani zadevi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, zato z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po presoji sodišča druge stopnje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bo potrebno v primeru, da bo sodišče prve stopnje v novem sojenju ugotovilo obstoj podlage odškodninske odgovornosti, opraviti še dokazni postopek v zvezi z višino odškodnine. V kolikor bi to opravilo sodišče druge stopnje samo, bi s tem prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem stranki odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

13. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje iz zgoraj pojasnjenih razlogov, se odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).