Jedro

VDSS se je že v odločbi Psp 209/2019 opredelilo, da vključitev ustanoviteljev zavodov, ki so hkrati poslovodne osebe v obvezno zavarovanje, če še niso zavarovani na drugi podlagi, ni ustavno sporna, ne glede na to ali se pritožnik s tem strinja ali ne.

Iz ustaljene prakse VDSS izhaja, da je obvezno zavarovanje družbenika/ustanovitelja zavoda, ki je hkrati poslovodna oseba vezano izključno na pravni položaj in s tem na status, ne pa na obseg prihodkov niti na dohodek družbe. Obvezno zavarovanje na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.

Izrek

I. Zavrne se pritožba tožeče stranke in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbene stroške nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 10. 2018 in št. ... z dne 1. 12. 2017 ter da se ugotovi, da tožeča stranka v obdobju od 1. 4. 2016 do 3. 8. 2017 ni imela lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi 16. člena ZPIZ-2. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti in prizna stroške postopka, podrejeno, da odpravi izpodbijani odločbi in vrne zadevo toženi stranki v novo upravno odločanje, oziroma odpravi izpodbijani odločbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sodno odločanje ter naloži povračilo vseh stroškov pritožbenega postopka.

3. Sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da se mora tožeča stranka kot dejanski prostovoljec, ki izpolnjuje pogoje iz Zakona o prostovoljstvu obvezno zavarovati za polni zavarovalni čas za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar ima za posledico plačilo 500,00 EUR mesečno. Pritožnik se v celoti sklicuje na podane navedbe v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 16. 1. 2019, ki sta sestavni del trditvene in dokazne podlage pritožbe tožeče stranke. Zmotna je ugotovitev, da je za presojo relevantno zgolj dejstvo, da je bil tožnik v obdobju od 1. 4. 2016 do 3. 8. 2017 ustanovitelj in hkrati poslovodna oseba zavoda A. (v nadaljevanju Zavod). Sodišče je popolnoma spregledalo navedbe tožeče stranke glede prostovoljnega opravljanja funkcije poslovodenja v Zavodu, zaradi česar bi moral biti v skladu z določili ZPIZ-2 izvzet iz dolžnosti obveznega pokojninskega ter invalidskega zavarovanja. Sodišče ni upoštevalo Zakona o prostovoljstvu, je pa iz obrazložitve sodbe razvidno, da je sodišče tožečo stranko dojemalo kot prostovoljca. V kolikor bi bila prostovoljska narava delovanja nerelevantna za določanje po ZPIZ-2, le ta ne bi vseboval določbe o zavarovanju določenih kategorij prostovoljcev. Tožnik je delo v zavodu opravljal entuziastično kot prostovoljec in na ta način izpolnil vse predpostavke iz Zakona o prostovoljstvu, kar bi moralo sodišče upoštevati. Slednje predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ni mogoče vsebinsko preizkusiti, saj manjka pojasnilo zakaj tožečo stranko ni obravnavalo po Zakonu o prostovoljstvu.

4. V 11. točki izpodbijane sodbe je zmotno in v nasprotju z dejstvi pojasnjeno, da obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za tožnika na podlagi opravljanja študentskega dela niti ni moglo nastati. Slednje ne drži, saj so bili iz tega naslova posledično plačani prispevki v višini 477,28 EUR. V času v sodni register vpisane funkcije poslovodne osebe, je bil tožnik študent, ki je opravljal študentsko delo v odvetniški pisarni. Za isto obdobje, kot ga zajemata izpodbijani odločbi, je bil zavarovan na podlagi določila 18. člena ZPIZ-2 s plačanimi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz informacije o trajanju zavarovanja za zavarovance iz 18. člena ZPIZ-2 v letu 2016 in 2017 je za tožnika iz tega naslova evidentirana zavarovalna doba v trajanju 5 mesecev in 18 dni, kar se upošteva v pokojninsko dobo v trajanju 4 mesecev in 3 dni. Ker je bil tožnik v času od 1. 4. 2016 do 3. 8. 2017 zavarovan na dveh zavarovalnih podlagah hkrati, je bil primoran poravnati znesek prispevkov 8.074,35 EUR, zaradi lastnosti zavarovanca iz naslova prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2. Ker FURS ni upošteval že plačanih prispevkov tožeče stranke iz naslova opravljenega študentskega dela, so bili za isto obdobje plačani dvojni prispevki, kar je nevzdržno. Tudi če bi držalo, da je za tožnika nastala obveznost vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati določilo drugega odstavka 16. člena ZPIZ-2, po katerem bi za tožnika nastala kvečjemu obveznost zavarovati se za razliko do polnega zavarovalnega časa. Sodišče se ni opredelilo do obsežnih pravnih in dejanskih naziranj tožeče stranke, neutemeljeno jih je označilo za nerelevantne oziroma ni z ničemer pojasnilo zakaj je pojasnila in naziranja tožnika štelo za nerelevantna. Pavšalna obrazložitev sodišča, ob izčrpnih pojasnilih tožeče stranke ne zadostuje in pripelje do kršitve pravice do enakega varstva pravic, sodnega varstva in kršitev pravice tožeče stranke do učinkovitega pravnega varstva. Tožnik je bil vsaj za del zavarovalnega časa za sporno obdobje že zavarovan.

5. Zaradi neutemeljene zavrnitve izvedbe dokaznih predlogov za ugotovitev dejanskih okoliščin je bila storjena bistvena kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je v 11. točki obrazložitve sodbe napačno razlogovalo, da je delovanje zavoda skoraj povsem podobno gospodarski družbi, ne pa društvu ter to utemeljilo na domnevni možnosti delitve dohodka članom, kar je nepravilno in potrjuje kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pri tem pa ni sprožilo postopka za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem RS. Sodišče uporabi argument v razlogovanju izpostavljene razlike med društvom in zavodom na podlagi pridobivanja in uporabljanja premoženja, s katerim pojasnjuje, da ni kršeno ustavno načelo enakosti v 15. točki obrazložitve sodbe. Slednje nedvomno izkazuje, da je zavod bistveno bolj podoben društvom ali ustanovam ter nima povezave z delovanjem gospodarskih družb. To je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da zaradi različnega dejanskega stanja ni podana kršitev načela enakosti. Ker sodišče v 9. in 10. točki izpodbijane sodbe večkrat izpostavi, da pridobitni namen zavoda in ustvarjanje prihodkov v zavodu nista relevantna za presojo predmetne zadeve, hkrati pa v 15. točki z obrazložitvijo razlike v pridobivanju in uporabljanju premoženja med društvom in zavodom1 izkazuje, da ni kršeno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, pride samo s seboj v nasprotje, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Napačen je tudi zaključek sodišča v 9. točki obrazložitve sodbe, da je določba 16. člena ZPIZ-2 popolnoma jasna in nedvoumna. Pri razlagi določila prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 bi moralo sodišče uporabiti teleološko, sistematično in zgodovinsko genetično razlago, vendar je sodišče to prezrlo. Prikrito pravno praznino, bi sodišče lahko razrešilo le tako, da bi pravilu po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-2 dodalo še izjemni dejanski stan v obliki konkretnega življenjskega primera tožeče stranke, na katerega se sporno določilo prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 le navidez nanaša in ga hkrati izključuje iz urejanja navedene pravne norme. Pri sprejemanju ZPIZ-2 je prišlo do očitne redakcijske napake, zaradi česar je izpadel izvzem iz zavarovanja, kar potrjujejo amandmaji zakonodajalca ob sprejemanju določila prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 iz leta 2012. Tožena stranka je nedopustno retroaktivno posegla nazaj, ko je po uradni dolžnosti z odločbo z dne 1. 12. 2017 ugotovila lastnost zavarovanca od 1. 4. 2016 dalje. Manjka opredelitev sodišča do trditvene podlage tožeče stranke glede nedovoljenega posega ugotovitve lastnosti zavarovanca za nazaj.

7. Zaradi pavšalne in pomanjkljive obrazložitve sodbe ni mogoče preizkusiti in je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožniku je onemogočeno učinkovito izvrševanje pravice do pritožbe po 25. členu Ustave RS in 13. členu EKČP, ker je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju z vsebino priloženih listin v točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni prepoznalo kršitev pravice tožnika do izjave v postopku pred toženo stranko, ker naj bi kršitev pravice do izjave ustrezno saniral drugostopni organ s povzemanjem tožnikove izjave in njegovih dokaznih predlogov. Prvostopni organ je v odločbi z dne 1. 12. 2017 zgolj povzel izjavo tožeče stranke ter njegove dokazne predloge, kar pa ne pomeni, da se je do teh navedb in dokazov dejansko opredelil. Kršen je standard obrazloženosti odločbe drugostopnega organa, saj je razvidno zgolj izčrpno povzemanje navedb tožeče stranke, ne pa argumentirano opredelitev do številnih pomembnih dejanskih in ustavnopravnih vprašanj, katere tožeča stranka vseskozi izpostavlja tekom celotnega postopka. Stališče sodišča iz 14. točke izpodbijane sodbe je napačno, saj se dvostopenjsko odločanje v tem primeru vzpostavi šele v okviru socialnega spora pred sodiščem, kar za stranke predstavlja zavlačevanje postopka in dodatne stroške.

8. Ni razumljiva niti obrazložitev sodišča, zakaj ni podanega nedopustnega posega v pravico do združevanja iz 42. člena Ustave RS. Da je zakonodajalec arbitrarno in brez stvarno utemeljenih razlogov obveznost vključitve v obvezno PIZ vezal zgolj na določene organizacijske oblike, na druge primerljive pravno organizacijske oblike (društva in ustanove) pa ne, je v nasprotju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Ni obrazloženo zakaj je različno obravnavan zavarovanec, ki je hkrati ustanovitelj zavoda in poslovodja, medtem ko za posameznika, ki je ali ustanovitelj ali poslovodja, čeprav deluje v okviru iste pravno organizacijske oblike združevanja in opravlja iste naloge, te obveznosti ni. Vkolikor bi pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da določila prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 ni mogoče interpretirati na ustavno skladen način, mora postopek odločitve o pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču prekiniti ter začeti postopek za oceno ustavnosti prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 pred Ustavnim sodiščem RS. Priglasila je stroške pritožbe.

9. Pritožba ni utemeljena.

10. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do tistih, ki jih v pritožbi navaja tožeča stranka.

11. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe. Sodba je utemeljena z odločilnimi, dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Na obširno množico nebistvenih dejanskih ali pravno zmotnih pritožbenih očitkov, ki ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, poudarja predvsem naslednje.

12. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 2. 10. 2018 v zvezi s prvostopno odločbo tožene stranke št. ... z dne 1. 12. 2017 s katero je bilo ugotovljeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kot ustanovitelj in poslovodna oseba zavoda A. v obdobju od 1. 4. 2016 do 3. 8. 2017 na podlagi 16. člena ZPIZ-2. 13. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do večkrat zatrjevane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ne gre za absolutno bistveno kršitev, če se sodišče ni opredelilo do navedb in izvajanja, ki za razsojo zadeve niso odločilna. To še zlasti, ker gre v bistvu za nestrinjanje z uporabo materialnega prava, pravno naziranje tožeče stranke pa je napačno.2

14. Ni relevanten očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na zatrjevano pomanjkljivo obrazložitev prvostopnega sodišča do: - argumentiranih naziranj tožeče stranke o protiustavnosti vsebine določila prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, - vključenosti tožeče stranke v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja študentskega dela po 18. členu ZPIZ-2 in posledičnem plačilu prispevkov v višini 477,28 EUR, - statusa prostovoljca, - nepravilnosti oziroma nedopustnosti ugotovitve lastnosti zavarovane osebe za nazaj, - postopka za ugotavljanje lastnosti zavarovancev po uradni dolžnosti in kršenost prepovedi retroaktivnosti in - protiustavnosti ureditve ZPIZ-2 zaradi kršitve načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, posega v pravico tožnika do socialne varnosti iz prvega in drugega odstavka 50. člena Ustave RS glede bistvenih razlik med zavodom in gospodarskimi družbami v povezavi, s posegom v ustavno pravico do združevanja iz 42. člena Ustave RS.

15. Skupna bistvena in nosilna značilnost kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe zaradi napak naštetih v 14. točki objektivno ni mogoče preizkusiti.3 Tudi skopa, površna ali pomanjkljiva obrazložitev je še vedno obrazložitev, če le omogoča preizkus. Sodišče se je v 11., 13. in 15. točki obrazložitve sodbe argumentirano in ustrezno opredelilo do vseh ključnih in odločilnih dejstev in relevantnih pravnih navedb tožeče stranke. Sodišče se mora opredeliti vse do nosilne sodne prakse in pravnih naziranj stranke, ki so dovolj obrazložena in ki niso očitno neutemeljena in nerelevantna. Celotna obrazložitev v sodbi je usmerjena v poglobljeno argumentacijo zakaj je pri tožeči stranki v relevantnem obdobju izpolnjen dejanski stan lastnosti zavarovanca na podlagi 16. člena ZPIZ-2. Sodišče se ni bilo dolžno še posebej izrecno opredeljevati glede številnih in obširnih pritožbenih navedb, katerih vsebina se ponavlja že od predsodnega postopka in nenazadnje spet v pritožbi, o katerih so že bila podana pojasnila, zakaj niso relevantna.

16. VDSS se je že v odločbi Psp 209/2019 z dne 21. 11. 20194 opredelilo, da vključitev ustanoviteljev zavodov, ki so hkrati poslovodne osebe v obvezno zavarovanje, če še niso zavarovani na drugi podlagi, ni ustavno sporna, ne glede na to ali se pritožnik s tem strinja ali ne. Tudi sicer je potrebno upoštevati, da zakonodajalec kroga zavarovancev zagotovo ne normira na, v tem pritožbenem postopku izpostavljenih anomalijah o izključno entuziastičnem namenu ustanovitve zavoda za pravno svetovanje mladim brez ustvarjanja dohodka ali dobička. Čeprav 1. člen Zakona o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/91 s spremembami, v nadaljevanju ZZ) sicer res določa, da se zavodi kot organizacija za opravljanje vzgoje in izobraževanja znanosti, kulture, športa, zdravstva, socialnega otroškega ali invalidskega varstva, socialnega zavarovanja in drugih dejavnosti ustanavljajo, če cilj opravljanja dejavnosti ni dobiček, to ne pomeni, da ne ustvarjajo dohodkov in odhodkov. Treba je ločiti med prihodki, odhodki in dobički. To velja tudi za Zavod A. v predmetni zadevi. Sicer pa se zaradi pravnih posledic vpisa ustanoviteljstva zavoda in poslovodenja v register, ni mogoče uspešno sklicevati na entuziastični namen ustanovitve z namenom, da ta ne bi imel za posledico nastanka zavarovalnega razmerja niti lastnosti zavarovancev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

17. Tožnikovo zatrjevanje o prostovoljni naravi opravljanja poslovodne funkcije v Zavodu, ki naj bi predstavljala izvzem iz zavarovanja, ne more biti uspešno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča, glede na okoliščine konkretnega primera v ZPIZ-2 ni podlage, ki bi omogočila takšno pravno posledico, kot jo skuša uveljaviti tožnik. Že v izpodbijanih odločbah, predvsem pa v 10. točki obrazložitve sodbe je obsežno in ustrezno pojasnjeno zakaj ta kriterij ne more biti upošteven.5 Iz ustaljene prakse VDSS izhaja, da je obvezno zavarovanje družbenika/ustanovitelja zavoda, ki je hkrati poslovodna oseba vezano izključno na pravni položaj in s tem na status, ne pa na obseg prihodkov niti na dohodek družbe.6 Obvezno zavarovanje na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.7 Sodišče je za zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke za zaslišanjem prič, ki naj bi izkazovali okoliščine pravne narave Zavoda oziroma njegovega delovanja in s tem naravo opravljanja funkcije poslovodne osebe, imelo sprejemljive in ustavno dopustne razloge, ki jih je v 4. točki obrazložitve sodbe tudi ustrezno pojasnilo. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov namreč ni neomejena. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker so nerelevantni za razrešitev konkretnega spora. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru dejansko stanje dovolj razčiščeno z izvedenimi dokazi, sicer pa je izvedba predlaganih dokazov za odločitev v tej zadevi iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju te sodbe nerelevantna.

18. V 11. točki obrazložitve sodbe je sodišče dovolj poglobljeno in pravilno pojasnilo zakaj zavarovanje na podlagi 18. člena ZPIZ-2 pri tožniku še ni nastalo. Že VDSS je v sodbi Psp 102/2019 z dne 9. 5. 2019 ugotovilo, da obvezno zavarovanje na temelju drugega pravnega razmerja oziroma opravljanja študentskega dela ne predstavlja pravnomočnega pravnega razmerja, če so sočasno izpolnjeni pogoji za zavarovanje na temelju 16. člena ZPIZ-2. Ravno zaradi dejstva obstoja zavarovanja iz naslova 16. člena ZPIZ-2, zavarovanje na temelju drugega pravnega razmerja sploh ni moglo nastati, kaj šele, da bi postalo pravnomočno.8 Ni odveč opozoriti, da se po 18. členu ZPIZ-2 obvezno zavarujejo osebe, ki v okviru kakšnega drugega pravnega razmerja opravljajo delo, razen, če so uživalci pokojnine. Iz opredelitve kroga oseb je razvidno, da so v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključeni dijaki in študentje, ki opravljajo študentsko delo kot osebe, ki to delo opravljajo v okviru kakšnega drugega pravnega razmerja, saj gre zlasti za kratkotrajna, neredna in občasna pogodbena dela ali opravljanja določenih funkcij, kjer zavarovanje na podlagi drugega pravnega razmerja ni več pogojeno z višino doseženega dohodka kot po prej veljavnih predpisih,9 temveč je dolžina obdobja zavarovanja odvisna od dohodka. V tretjem odstavku 18. člena ZPIZ-2 je eksplicitno določeno, da se ne glede na drugi odstavek 13. člena ZPIZ-2 oseba na podlagi 18. člena tega zakona zavaruje, če ni zavarovana po določbah 14. do 17. člena in 19. ali 25. člena tega zakona. Pomeni, da se iz zavarovanja na podlagi drugega pravnega razmerja, poleg uživalcev pokojnine izključi tudi osebe, ki so prednostno zavarovane po 14. do 17. členu ter 19. ali 25. členu ZPIZ-2, torej tudi po 16. členu ZPIZ-2. Gre za izjemo od prednostnega vrstnega reda obveznih zavarovanj iz drugega odstavka 13. člena ZPIZ-2.10 Da je temu tako, potrjuje tudi predpisan način ugotavljanja zavarovalne dobe, ki je uvedena prav zaradi specifičnosti pravnega razmerja, pri kateremu ni mogoče določiti začetka in prenehanja pravnega razmerja.11 Zavarovanje iz 18. člena ZPIZ-2 se po 177. členu ZPIZ-2 ne vzpostavi le za nazaj, temveč glede na izrecno določbo tretjega odstavka 18. člena ZPIZ-2, šele ob pogoju, da oseba ni zavarovana po kateri drugi podlagi iz 14. do 17. ter 19. ali 25. člena ZPIZ-2. Enako velja tudi, če obstoji pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje po drugi podlagi pa v prijavah zavarovanja ni bila vložena, kar je sodišče ustrezno in pravilno obrazložilo tako v 7. točki kot tudi v 14. točki obrazložitve sodbe.12 Če obstoji zavarovanje po drugi podlagi, ki je ob izpolnjenih pogojih nastalo ex lege, čeprav ni bila vložena prijava v zavarovanje, zavarovanje po 18. členu ZPIZ-2 ni moglo nastati, saj je izključeno z obstojem druge zavarovalne podlage. Tako je pravilna obrazložitev sodišča tudi glede opravljanja študentskega dela in na tej podlagi zatrjevanih plačanih prispevkov v 11. točki obrazložitve sodbe.

19. V kolikor so bili prispevki za isto obdobje dejansko že plačani, bo morala tožena stranka pri FURS, ki je skladno s 159. členom ZPIZ-2 pooblaščen za pobiranje prispevkov izkazati, da so bili za določeno obdobje plačani prispevki iz različnih pravnih podlag. FURS pa bo o tem moral odločiti in morebiti preveč plačane prispevke za sporno obdobje vrniti. Vendar slednje ni in ne more biti predmet konkretnega socialnega spora. Upoštevajoč pravilno in argumentirano obrazložitev sodišča ob tem, da so pritožbene navedbe po vsebini identične trditveni podlagi tako v upravnem kot v sodnem postopku,13 se pritožbeno sodišče ponovno ne opredeljuje do obširnih in številnih pritožbenih očitkov tožeče stranke, na katere je bilo že odgovorjeno v obrazložitvi sodbe in s katerimi pritožbeno sodišče popolnoma soglaša. 20. Krogu zavarovancev je v določilu 16. člena ZPIZ-2 v primerjavi s prejšnjim drugim odstavkom 15. člena ZPIZ-1 širši in določnejši. Razširjen opis pogojev za obvezno zavarovanje pušča manj dvomov, pri katerih statusnih oblikah14 se oblikuje pravno razmerje. Med statusnimi oblikami so izrecno opredeljeni zavodi in zadruge. Med družbenike, na katere se nanaša določba, pa so navedene med drugimi tudi ustanovitelji zavodov. Določba 16. člena ZPIZ-2 se je začela uporabljati 1. 1. 2014 in od takrat naprej je na tej podlagi obvezno zavarovanje izrecno za ustanovitelje zavodov, ki so hkrati poslovodne osebe.15 Ne glede na lastniški delež ustanovitelja, se po veljavnih predpisih za potrebe določanja statusa v obveznih socialnih zavarovanjih ne presoja njegov vpliv na odločanje o poslovanju družbe in se ne ugotavlja dejanska odvisnost ustanovitelja, ki je hkrati poslovodna oseba od preostalih ustanoviteljev. Glede lastnosti zavarovanca je ZPIZ-2 lex specialis, ZProst pa ne vsebuje posebnih določb o lastnosti zavarovanca s področja pokojninskega zavarovanja. Predpis s področja pokojninskega zavarovanja (ZPIZ-2), določa pojem s področja statusnega prava kot podlago za lastnost zavarovanca, pri čemer ni odločilen element usmerjenosti pridobivanja dohodka, pač pa le status izkazan iz relevantnih razvidov, ki predstavlja dejstvo podlage za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

21. Da gre v določilu 16. člena ZPIZ-2 za jasno in določno kogentno pravno normo, ki jo je mogoče pravilno uporabljati le tako kot se glasi ocenjuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožnikovo zatrjevanje, da sodišče zakonskega določila 16. člena ZPIZ- 2 ni uporabilo skladno z njegovim namenom, a hkrati navaja, da takšna kot je, krši že prej naštete ustavne pravice tožeče stranke, zaradi česar bi bila potrebna ustavna presoja, izkazuje, da je predmet razlage v konkretni zadevi zakonsko besedilo 16. člena ZPIZ-2. Določila zakona se uporabljajo tako kot se glasijo in ni podvrženo razlagi tisto določilo zakona, ki je jasno.16 Pri citiranem členu ZPIZ-2 gre za jasno in določno kogentno pravno normo, ki jo je mogoče pravilno uporabiti le tako kot se glasi.17 Naloga sodišča kot razlagalca je ostati v mejah pravnega besedila in v mejah možnosti, ki mu jih to besedilo ponuja. Če sodišče kot razlagalec ne bi ravnalo tako, ne bi šlo več za razlago normativnega pravnega akta, ampak za ustvarjanje pravnih pravil, ki pa so v pristojnosti zakonodajalca. Od tega strogega pravila lahko sodišče kot razlagalec odstopa samo v primerih pravne praznine ali pri ohlapnih določilih, katere vsebino mora razlagalec šele razvijati in dopolnjevati. Torej šele ko nastane dvom kaj naj posamezni nedoločni ali nejasni izrazi zajemajo, nastopi vloga sodišča kot razlagalca. Tako ni mogoče slediti napačnemu razlogovanju tožeče stranke, da bi moralo prvostopno sodišče odločiti skladno z namenom, ki presega gramatikalno razlago in ki ga je kot pravilnega dojela tožeča stranka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v primeru opustitve ureditve izvzema iz zavarovanja zaradi doseganja dohodkovnega kriterija ne gre za pravno praznino. Ob prebiranju zakonske dikcije, ni nikjer mogoče zaznati tiste ohlapnosti, ob kateri bi lahko sodišče vključilo razlago člena kot jo pojmuje tožeča stranka in je skladna z njenim pravnim interesom. V ZPIZ-2 je prišlo do spremembe ureditve izvzema iz zavarovanja in ustvarjeno je bilo novo pravilo. Slednje je pridržano zakonodajalcu in ta je odločil, da se izvzem iz zavarovanja črta. Zakonsko besedilo se v konkretnem primeru ne more razlagati tako, kot da do črtanja besedila ni prišlo, ali ga razlagati z metodo zapolnjevanja praznin zaradi zatrjevanega spregleda.

22. Za socialna pokojninska zavarovanja je značilna kombinacija nekaterih pravil zavarovalnega prava in pravil socialne solidarnosti. Sistem javnega obveznega socialnega pokojninskega zavarovanja tvori krog obvezno zavarovanih oseb določenih z zakonom.18 Glede na naravo pokojninskih dajatev je dopuščeno modificiranje zakonodajalca le-te in odprava za preživljanje nebistvenih dajatev, ne more pa se spremeniti funkcija osnovnih dajatev iz pokojninskega zavarovanja tako da bi jih izpodjedal ali zmanjševal. Tako so dopuščeni posegi v pravico do pokojnine, ki je za zavarovanca pravica v nastajanju, ki ne smejo biti čezmerni oziroma nesorazmerni glede na cilj, sprememba pa mora biti v javnem interesu in nujna, ker se sicer ne more zagotoviti ciljev sprememb. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ureditev (ne)izvzema iz zavarovanja, ki ga je uveljavil ZPIZ-2, ustreza zgoraj obrazloženemu. Ne drži pritožnikova navedba, da se vsa, s strani sodišča citirana sodna praksa, nanaša na družbo z omejeno odgovornostjo, ne pa na zavod.19 Še enkrat je potrebno poudariti, da sistem pokojninskega zavarovanja prežemajo načela, ki so popolnoma drugačna kot v zakonodaji, ki ureja statusne oblike opravljanja dejavnosti.

23. Tudi glede postopka ugotavljanja lastnosti zavarovancev po uradni dolžnosti se je opredelilo že VDSS v sodbi Psp 155/2018,20 sodišče pa je v 13. točki obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo zakaj ni podana kršitev nedopustne retroaktivnosti.21

24. Ob izdani zakoniti zavrnilni sodbi tožeči stranki ni bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, posledično 25. člena Ustave RS in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pravica do poštenega sojenja. Postopek je bil voden kontradiktorno, v predmetni zadevi tožeči stranki sodišče ni odvzelo niti pravice do obravnavanja niti pravice do izjave. Iz dokaznega sklepa je razvidno, da je sodišče vpogledalo v vse listine v sodnem in upravnem spisu, ki sta jih predložili obe stranki in o katerih sta se lahko tudi obe stranki izjasnili. Prav tako je sodišče razumljivo in zadovoljivo pojasnilo zakaj tožeči stranki ni bila kršena pravica do izjave v 14. točki obrazložitve sodbe, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče ne more slediti niti razlogovanju tožeče stranke o neustrezni ureditvi upravnega postopka, ki po oceni tožeče stranke sili stranke v pričetek sodnih postopkov, dodatne stroške, zavlačuje postopke in obremenjuje delo sodišč, saj se to nanaša na ureditev veljavne pravne podlage za vodenje upravnega postopka pri upravnih organih po Zakonu o upravnem postopku.

25. Do obširnih, po vsebini identičnih trditev glede protiustavnosti ureditve ZPIZ-2, se je argumentirano in ustrezno opredelilo že sodišče v celotni obrazložitvi sodbe, še posebej pa v 15. in 16. točki obrazložitve, s katero pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Kriteriji vključitve kroga oseb v pokojninsko in invalidsko zavarovanje so drugačni kot kriteriji opredelitve posameznih pravno-organizacijskih oblik kot jih opredeljuje ZGD-1. Sodišče je primerjalo delovanje društva in zavoda, ker je tožnik slednje izrecno izpostavil v svoji trditveni podlagi, vendar pa zatrjevano dejstvo, da je ravnanje tožnika v konkretni zadevi zaradi neizkazanosti dobička bližje statusni obliki v društvu, ne more biti odločilno. Tožeča stranka bi še posebej kot oseba, ki so ji pravna znanja blizu, morala biti seznanjena s posledicami udejstvovanja v določenih statusnih oblikah tudi na področju socialnih zavarovanj.22 Sodišče je s primerjavo razlike med društvi in zavodi skušalo le izkazati, da ne gre za kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, saj je splošno načelo enakosti prizadeto šele tedaj, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki opravičuje zakonsko razlikovanje. Takšna interpretacija splošnega načela enakosti pušča zakonodajalcu širok prostor ocenjevanja in prostega preudarka. Zakonodajalec je tisti, ki načeloma odloča kateri dejanski stani ali življenjska razmerja naj se v pravnem pogledu obravnavajo enako, katera pa neenako. Pri uresničevanju splošne enakosti na področju socialnih pravic ima pravo omejen doseg, kajti gostota za to potrebnega normiranja povzroča nasprotne učinke. Sodišče je pravilno obrazložilo zakaj tožeča stranka ni uspešno dokazala kršitev pravice socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, kot tudi ne kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena, saj tožena stranka glede na svoj življenjski položaj ni obravnavana drugače kot druge stranke, ki se nahajajo v njej enakem pravnem položaju. K temu je dodati le, da je Ustavno sodišče že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec pri urejanju pravic iz sistema socialne varnosti široko polje odločanja oziroma normiranja.23

26. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo prvostopnega sodišča, da ne gre za kršitev 42. člena Ustave RS, saj se prostovoljstvo lahko opravlja v različnih oblikah in v okviru različnih statusov, kot je opredeljeno v ZProst. Okoliščina, da ZPIZ-2 kot matični zakon na področju invalidskega in pokojninskega zavarovanja veže status ustanovitelja in hkrati poslovodne osebe zavoda na obveznost zavarovanja, takšne pravice ne omejuje. V kolikor tožeča stranka s takšno posledico ne soglaša, bi se lahko organizirala v drugi pravnoorganizacijski obliki, kot jo opredeljuje ZProst. Dejstvo, da je na določeno obliko oziroma na različen status vezana različna posledica še ne izkazuje kršitve 42. člena Ustave RS v povezavi s 14. členom Ustave RS. Ni mogoče slediti tožniku, da bi zaradi zatrjevanega statusa prostovoljstva, tožnika morali izvzeti iz zavarovanja, saj je nepravilno enačenje neprimerljivih položajev prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 s posebnimi primeri zavarovanja le za invalidnost in smrt kot posledico poškodbe pri delu ali poklicne bolezni iz 20. člena ZPIZ-2.24

27. Zaradi zgoraj obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrniti in vključno s stroškovnim izrekom potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Do preostalih obširnih pritožbenih izvajanj, ki za rešitev zadeve niso pravno relevantna, se pritožbeno sodišče ni dolžno posebej opredeljevati, saj ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane.

28. Ob takšnem pritožbenem izidu je sodišče na podlagi 165. člena v zvezi z 154. člena ZPP hkrati odločilo, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ker naj bi imeli zavodi možnost delovati dobičkonosno in pridobivati sredstva, društva pa ne. 2 Za odločitev o pritožbi je pomembno predvsem vprašanje pravilne uporabe določb ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev. 3 S sankcioniranjem teh kršitev je varovana tako pravica do pritožbe (šele če ima sodba tako hude pomanjkljivosti, da je niti preizkusiti ni mogoče se zoper njo ni mogoče pritožiti). 4 Kjer je kot tožeča stranka nastopal eden izmed preostalih ustanoviteljev Zavoda, ki ga je tožeča stranka tudi predlagala za pričo. 5 Nenazadnje pa je tožnikovo sklicevanje na prostovoljstvo pavšalno in nedoločno v povezovanju in izkazovanju prostovoljne narave in namena ustanovitve Zavoda. Tožeča stranka ni ne podala zadostne trditvene podlage ne izkazala, da Zavod, katerega ustanovitelj in poslovodna oseba je tožeča stranka, spada med prostovoljsko organizacijo in organizacijo s prostovoljskim programom skladno z 9. členom Zakona o prostovoljstvu (Ur. l. RS, št. 10/2011 v nadaljevanju Zprost), prav tako ni izkazanih pogojev opravljanja organiziranega prostovoljskega dela iz 4. poglavja ZProst tako, da pavšalna ponovitev opredelitve in pomena prostovoljstva opredeljenega v 2. členu ZProst za predmetni spor ne zadošča. 6 Sodba Psp 24/2018 z dne 29. 3. 2018, Psp 135/2019 z dne 6. 6. 2019. 7 Traja od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje do prenehanja takšnega pravnega razmerja. Lastnost zavarovanca na obravnavanem temelju na podlagi jasnega določila tretjega odstavka 22. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa ustanovitelja in poslovodne osebe zavoda v register vse do dneva izbrisa vsaj enega od teh statusov iz registra. 8 V primeru zavarovanja na podlagi 18. člena ZPIZ-2 zaradi specifičnosti zakonske ureditve obdobje zavarovanja šele naknadno določi skladno z osmim in desetim odstavkom 130. člena. Tožena stranka lahko v zvezi z 18. členom ZPIZ-2 podaja le informacije o trajanju zavarovalne dobe. Ne predstavlja pa ta informacija podlage za oblikovanje prijave in odjave zavarovanja po petem odstavku 40. člena ZMEPIZ-1. 9 Določilo petega odstavka 13. člena ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 10 Vrstni red zavarovalnih podlag je pomemben predvsem takrat, ko sočasno obstaja več različnih pravnih razmerij, iz katerih tudi izhaja obvezno zavarovanje po različnih podlagah. Glede na dejstvo, da je bil tožnik ustanovitelj in hkrati poslovodna oseba Zavoda je obveznost zavarovanja po 16. členu ZPIZ-2, v zakonu opredeljena pred zatrjevano podlago zavarovanja iz naslova študentskega dela po 18. členu ZPIZ- 2. 11 Ker za zavarovance iz 18. člena ZPIZ-2 ni mogoče tekoče vlaganje prijav in odjav zavarovanja je vrstni red evidentiranja obdobja zavarovanja in plačila prispevkov obraten kot pri drugih zavarovanjih. Naknadno ugotovljeno obdobje zavarovanja po 18. členu ZPIZ -2 se ugotavlja šele po preteku koledarskega leta, ob katerem je bilo izvedeno plačilo prispevkov in ne more nadomestiti prej obstoječega obdobja zavarovanja po drugi podlagi. 12 Izpis iz matične evidence zavarovancev, ki ga je predložila tožena stranka, izkazuje, da dvojno zavarovanje ni podano. Obstoji zgolj podlaga za zavarovanje po podlagi 40 (16. člen ZPIZ-2), slednje pa se bo odrazilo tudi pri obveznosti plačila prispevkov pri pristojnem organu FURS. 13 Kar navaja tudi sam pritožnik v pritožbi, ko se sklicuje na trditveno podlago same tožbe in pripravljalne vloge z dne 16. 1. 2019, ko navaja, da sta sestavni del trditvene in dokazne podlage predmetne pritožbe tožeče stranke. 14 Osebnih kot kapitalskih. 15 Specifični položaj ustanovitelja, ki je hkrati poslovodna oseba namreč vsebuje elemente samozaposlitve, čeprav sta v pravnem razmerju udeležena dva subjekta (poslovodna oseba, ki je hkrati ustanovitelj in zavod). 16 Jasnost določbe zato izključuje njeno razlago (clarus non fit interpretatio). Zakonsko določilo lahko uporabimo, če ga razumemo in iz njega razluščimo sporočilo, ki nam omogoči da sprejmemo, oblikujemo pravno odločitev. Gre za rekonstrukcijo zakonskega dejanskega stanu s pravno posledico (Pavčnik, Teorija prava 2007, str. 478). 17 Razlaga je ugotavljanje vsebine smisla in pomena pravnega pravila, ki je že v celoti in naprej vsebovano v zakonu. 18 Zavarovalni primer je doživetje določene starosti, ki je za zavarovanca bodoč in negotov dogodek neodvisen od njegove volje. S pravico do pokojnine se upokojencem zagotavlja dolgoročna varnost dohodka namenjenega preživljanju, ki je v tem obdobju praviloma edini vir dohodka za preživljanje. Pravice do denarnih dajatev iz sistemov socialne varnosti, ki temeljijo na obveznem plačevanju prispevkov izpolnjujejo nekatere civilnopravne oziroma premoženjske elemente, zato se lahko tudi za te pravice uporabi določba 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki se nanaša na pošteno sojenje. 19 Katere temeljni namen je v skladu ZGD bistveno drugačen kot pa je nedobičkonosno opravljanje dejavnosti, ki je podano v konkretnem primeru v zavodu, katerega ustanovitelj in poslovodja je bil tožnik kot prostovoljec. 20 Ker tožeča stranka sama ni vložila prijave v zavarovanje, čeprav bi to glede na kogentno naravo določb ZPIZ-2 bila dolžna storiti je toženec utemeljeno uvedel postopek po uradni dolžnosti in ugotovil lastnost zavarovanca (z dne 19. 4. 2018). 21 Iz jasnega določila četrtega odstavka 81. člena ZMEPIZ-1 je razvidno konkretno pooblastilo ugotavljanja lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti tudi za nazaj oz. od 1. 4. 2016. 22 Z izpodbijanima upravnima aktoma o lastnosti zavarovanca tožeči stranki ni bilo onemogočeno opravljanje prostovoljske nepoklicne in entuziastične dejavnosti. V kolikor je bil A. zavod za pravne dejavnosti res ustanovljen za opravljanje entuziastične dejavnosti in pomoč mladim, se na tovrstne razloge ali namen ni mogoče uspešno sklicevati, saj nepoznavanje prava z vidika pravnih posledic ustanovitve in vpisa v sodni register ne more biti uspešno (ignorantia iuris nocet). V konkretnem primeru ima pritožnikov status ustanovitelja zavoda in poslovodne osebe že sam po sebi za posledico nastanek zavarovalnega razmerja in posledično tudi zakonito ugotovljeno lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti. 23 Takšno stališče je zavzelo velikokrat pri presoji ustavne skladnosti določb zakonov s področja socialne varnosti. Ugotovilo je, da zakonske izpeljave ureditve pravice do socialne varnosti narekujejo tudi demografske, gospodarske, javnofinančne razmere ter dolgoročna vzdržnost sistemov. 24 Na kar očitno implicira tožeča stranka pri zatrjevanju prostovoljstva kot kriterij za izvzem iz PIZ zavarovanja.