Jedro

Napačno je stališče, da se kot efektivni delovni čas lahko prizna le čas prebit v dežurstvu, ki ga delavec opravi v prostorih delodajalca. Kot je poudarilo Sodišče EU v zadevi Matzak C-518/15, je treba za delovni čas šteti tudi položaj, v katerem je delavec zavezan čas pripravljenosti preživljati na domu, tam biti na razpolago svojemu delodajalcu, se odzvati na njegove pozive in biti zmožen priti na delovno mesto v kratkem roku, saj to znatno omejuje možnosti za opravljanje drugih dejavnosti.

Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog pomeni objektivno in bistveno omejitev za tožnika, da v času pripravljenosti prosto razpolaga s svojim časom in načrtuje kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti, česar ne ublaži zgolj nekajkilometrska razdalja oziroma relativna bližina tožnikovega doma do objektov, na katerih je bila potrebna intervencija.

Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od 2 do 5 intervencij na izmeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu zahtevka za plačilo dela preko polnega delovnega časa za obdobje od januar 2015 do maj 2015 in februar 2016, (skupaj za 4.115,16 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi). Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo iz naslova dela preko polnega delovnega časa v skupnem znesku 19.899,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (posamezne glavnice razvidne iz izreka). Tožniku je naložilo povrnitev stroškov postopka tožene stranke v znesku 2.068,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke, ker bi moralo preveriti dejansko opravljeno delo. Izpodbija presojo sodišča, da je izračun v zvezi z višino, ki ga je pripravila tožena stranka, sprejemljiv, saj tožena stranka kljub predloženim delovnim nalogom in evidencam dejanskega dela pri plači ni upoštevala kot tudi ni zatrjevala, da naj bi opravljala preverjanja rednega dela in izrednih nalog posamezne ekipe na 3 do 6 mesecev ter na podlagi tega pripravljala pavšale priznanih ur. Poudarja, da so bile v času, ko je pobiral gotovino, naloge razporejene v povprečju na eno uro, včasih tudi manj, pri tem pa sodišče ni pojasnilo, kako bi lahko prosto razpolagal s časom v teh vmesnih obdobjih, ki so bila lahko tudi prekinjena z nepričakovanimi nalogami. Tudi če bi med pobiranjem gotovine šel domov, to ne pomeni, da bi lahko doma čas preživel po svoje, šel na obisk, v trgovino, po nakupih, opravljal domača opravila. Nasprotuje razlogom sodišča, da mu je razporeditev dela, po kateri je med fiksnimi nalogami lahko odhajal domov tudi za več ur, omogočala počitek in da ni delal nadur. Treba je upoštevati tudi odzivni čas 15 minut po klicu, kar pomeni bistveno omejitev, saj zahteva takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Ugotovitev sodišča, da je lahko v dogovoru z nadrejenim tudi v času izmene odšel na osebne aktivnosti, zaradi česar ni bil odziven dalj časa, je podana mimo trditvene podlage tožene stranke, sicer pa gre zgolj za izjemne situacije, saj takšen dogovor ne pomeni rednega, ustaljenega načina dela in zagotavljanja počitka s strani tožene stranke. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bil zaradi maloštevilnih in kratkotrajnih intervencij tožnikov nočni počitek le občasno prekinjen za krajši čas. Narava dela v zadevi VIII Ips 147/2018 ni bila primerljiva s tožnikovo, zlasti ni bilo primerljivo število nočnih intervencij kot tudi odzivni čas. Intervencije so bile večinoma vsako noč, večkrat na noč. Že sama prekinitev nočnega počitka z odhodom na intervencijo nikakor ne omogoča tožniku, da bi se spočil. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene trditve, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, kot tudi ne v pritožbi uveljavljane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti.

6. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neizvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke, ki bi, kot je predlagal, po pregledu ustreznih evidenc napravil izračun delovnega časa tožnika za vsak posamezni mesec dela. Za ugotovitev ur dejansko opravljenega dela na podlagi evidenc, se ne zahteva posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo neplačanih delovnih ur v izmeni (tožnik jih je opredelil kot nadure), ker je zaključilo, da tožnik v izmeni ni ves čas opravljal delovnih nalog, za opravljeno delo pa je bil plačan v celoti. Presodilo je, da čas pripravljenosti v okviru 24-urne ali 48-urne izmene, ko je moral biti tožnik le dosegljiv, ne da bi bil prisoten na delovnem mestu, ne ustreza definiciji delovnega časa po Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88). Takšna odločitev je materialnopravno zmotna oziroma najmanj preuranjena.

8. Tožnik je kot varnostnik intervent delal na način, da je ob nastopu izmene, ki je trajala 24 ali 48 ur, prevzel orožje, službeno vozilo in telefon, po zaključku izmene pa je to predal naslednjemu. Opravljal je fiksne delovne naloge, ki so bile razdeljene preko celotne izmene, in sicer prevzem in prevoz gotovine ter redne obhode objektov, preostali del izmene pa je bil v pripravljenosti na intervencije, ko se je moral odzvati na klic v primeru alarma in priti na kraj objekta. Tožena stranka je zmotno tolmačila, da je bil tožnik lahko upravičen do plačila samo za dejansko opravljene naloge (prevozi gotovine, obhodi varovanih objektov, intervencije v primerih sprožitve alarma). Glede na navedene dejanske okoliščine bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotavljati, za kakšno razporeditev delovnega časa in izmen je šlo v tožnikovem primeru, pri tem pa prvenstveno izhajati iz določbe drugega odstavka 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) o efektivnem delovnem času. Kljub temu, da se je v tej fazi preuranjeno ukvarjalo izključno z vprašanjem razpoložljivosti za delo v okviru sistema pripravljenosti, se pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredeljuje tudi do zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi s pripravljenostjo.

9. Tožnik časa pripravljenosti med delovnimi nalogami ni preživel v prostorih delodajalca, temveč je bil lahko doma, kar je sodišče prve stopnje štelo kot bistveno okoliščino, ki se razlikuje od okoliščin v zadevi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 147/2018 ter zadevah Jaeger C-151/02 in Dellas C-14/04 v sodni praksi Sodišča Evropske unije. Napačno je stališče, da se kot efektivni delovni čas lahko prizna le čas prebit v dežurstvu, ki ga delavec opravi v prostorih delodajalca. Kot je poudarilo Sodišče EU v zadevi Matzak C-518/15 (točki 65 in 66), je treba za delovni čas šteti tudi položaj, v katerem je delavec zavezan čas pripravljenosti preživljati na domu, tam biti na razpolago svojemu delodajalcu, se odzvati na njegove pozive in biti zmožen priti na delovno mesto v kratkem roku, saj to znatno omejuje možnosti za opravljanje drugih dejavnosti. Nepomembno je torej, da je bil tožnik v vmesnem času, torej v času pripravljenosti, ko je čakal na intervencije, na razpolago doma. Poleg tega je Sodišče EU v zadevi Radiotelevizija C-344/19 (točka 45) zavzelo stališče, da je mogoče obdobje razpoložljivosti za delo opredeliti kot delovni čas v smislu Direktive 2003/88 tudi, kadar delavec v tem času ni bil dolžan ostati na kraju opravljanja dela oziroma biti fizično prisoten v prostorih delodajalca, če so mu bile naložene tako intenzivne zaveze, da so objektivno in bistveno vplivale na njegovo možnost, da v tem obdobju prosto razpolaga s časom in da ta čas posveti svojim interesom.

10. Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje o vplivu zavez na tožnikovo lastno interesno sfero, saj pritožba utemeljeno izpostavlja za odločitev bistvene dejanske ugotovitve o okoliščinah razpoložljivosti za delo, ki kažejo na to, da tožnik teh obdobij ni mogel preživeti "po svoje", torej da bi prosto razpolagal s časom.

11. Iz izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel tožnik dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Iz obrazložitve Sodišča EU izhaja, da je treba čas pripravljenosti v celoti šteti za delovni čas po Direktivi 2003/88, če je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut (Radiotelevizija C-344/19, točka 48). Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog pomeni objektivno in bistveno omejitev za tožnika, da v času pripravljenosti prosto razpolaga s svojim časom in načrtuje kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti, česar ne ublaži zgolj nekajkilometrska razdalja oziroma relativna bližina tožnikovega doma do objektov, na katerih je bila potrebna intervencija. Ugotovitvi, da je tožnik lahko v dogovoru z nadrejenim tudi v času trajanja izmene odšel na osebne aktivnosti, zaradi katerih dlje časa ni bil odziven, pa pritožba utemeljeno očita prekoračitev trditev, saj tožena stranka navedenega ni trdila. Tudi sicer pa takšna ugodnost, do katere je prišlo le izjemoma (po izpovedi priče A. A. redko, morda enkrat na mesec), ne more privesti do zaključka, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev.

12. Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je tožnik v vtoževanem obdobju v povprečju opravil od 2 do 5 intervencij na izmeno. V svoji obrazložitvi je Sodišče EU nakazalo, da čas pripravljenosti načeloma pomeni delovni čas po Direktivi 2003/88, če mora delavec v tem času v povprečju večkrat oziroma pogosto intervenirati, intervencije pa praviloma niso kratkotrajne (Radiotelevizija C-344/19, točka 53). Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da so bile intervencije maloštevilne, saj je zaradi teh 2 do 5 intervencij tožnik imel manj svobode pri razpolaganju s svojim časom, ker mu je bil nedejavni čas pripravljenosti v povprečju dva do petkrat prekinjen. Zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik med delovnimi nalogami vmesne odmore in počitke, tako dnevne kot nočne, ne zadosti standardu delavčevega svobodnega razpolaganja s prostim časom in posvečanja lastnim interesom v času pripravljenosti. Sicer pa je Sodišče EU poudarilo, da četudi je bil delavec v času pripravljenosti v povprečju le redko pozvan k intervenciji, to samo po sebi ne more pripeljati do zaključka, da ne gre za delovni čas v smislu Direktive 2003/88, če je sam vpliv roka oziroma odzivnega časa, tak, da objektivno in bistveno omejuje možnost delavca, da v času pripravljenosti prosto razpolaga s časom in ga posveti svojim interesom (Radiotelevizija C-344/19, točka 54). Navedeno gre torej razumeti na način, da manj pogoste intervencije niso odločilen kriterij takrat, ko je delavec zavezan h kratkemu roku za vrnitev k opravljanju delovnih nalog.

13. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede efektivnega delovnega časa, ter posledično izostalega ugotavljanja tožnikove razporeditve delovnega časa in morebitnega prikrajšanja iz naslova plačila za redno oziroma nadurno delo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), da dopolni dejanske ugotovitve o delovnem času tožnika ter v nakazani smeri ponovno presodi utemeljenost tožbenega zahtevka.

14. Glede na naravo stvari in okoliščine primera je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če bi se okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva, predvsem dejstva, od katerih je odvisna presoja zahtevka po višini, prvič obravnavala pred pritožbenim sodiščem, bi bila strankam v tem postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno na pritožbeni stopnji. To pa ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka tudi ne bo povzročila kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.