Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ob dejanski ugotovitvi, da je toženec najprej udaril tožnika z lopato po glavi, nato pa še zavestno onemogočil G., da bi poklical pomoč, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določilo 154. člena ZOR, po katerem je tisti, ki povzroči škodo drugemu, dolžan povrniti škodo, pa tudi določilo 182. člena ZOR, ki določa odgovornost in povrnitev škode zaradi opustitve nujne pomoči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 8.200.000 SIT z zamudnimi obrestmi, kot so določene v zakonu in tečejo od 8.11.2001 do plačila. Presežni del tožbenega zahtevka je zavrnilo. Odločilo je tudi o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino zato, ker je ugotovilo, da se je telesno poškodoval 5.3.1994 pozno zvečer, ko ga je nekdo udaril z lopato po glavi, kasneje pa je prišlo še do podhladitve. V zvezi s telesno poškodbo in podhladitvijo je tožnik utrpel nepremoženjsko škodo, za katero je sodišče ugotovilo odgovornost toženca, ki je kriv, da je tožnika udaril z lopato po glavi in je nato namenoma opustil pomoč, ker ni dovolil telefonirati po pomoč. Po ugotovljenem obsegu škode, ki jo je trpel in jo še trpi tožnik, je sodišče prisodilo tožniku za nepremoženjsko škodo skupaj 8.200.000 tolarjev in sicer: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.000.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000.000 tolarjev in zaradi skaženosti 800.000 tolarjev ter za strah 400.000 tolarjev.

Proti tej sodbi se je toženec pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

2. Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katerim je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je toženec pravočasno vložil revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da teče poleg te pravde proti tožencu tudi kazenski postopek pod opr. št. K 104/96, v katerem ga je sodišče prve stopnje 13.12.2002 sicer spoznalo za krivega kaznivega dejanja, a se je pritožil in sodba še ni pravnomočna. Zato je predlagal prekinitev pravdnega postopka, toda sodišče tega ni storilo. Opisuje izpovedi tožnika v kazenskem postopku in sodiščema očita, da se nista opredelili do tega dejanskega stanja in do dejstva, da je tožnika poškodovala druga oseba. Sodišču druge stopnje še očita, da sploh ni pregledalo tega spisa in je presodilo le tožnikovo izpoved v pravdi. Zato ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in je zmotno uporabilo materialno pravo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - 90/05) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 3. Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. Po določilu tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da pravdni stranki z revizijo ne moreta izpodbijati tistega dejanskega stanja in dokazne ocene, ki sta jo naredili sodišči prve in druge stopnje, ker je šteti, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Toženec sicer navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje pri tem bistveno kršili določbe ZPP, vendar ne pojasni, za katero kršitev naj bi šlo. Če meni, da sodišči nista pravilno ocenili izvedenih dokazov, med katerimi je bil tudi spis Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. Kpr 73/93, je treba pojasniti, da sodišče oceni, katera dejstva je šteti za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišči sta dokaze ocenili in pojasnili svojo dokazno oceno, zato nista kršili določb ZPP. Tudi zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni prekinilo pravdnega postopka do pravnomočne odločitve kazenskega sodišča, ni kršilo določb ZPP, saj taka obveznost ni predpisana.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ob dejanski ugotovitvi, da je toženec najprej udaril tožnika z lopato po glavi, nato pa še zavestno onemogočil G., da bi poklical pomoč, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določilo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 - 32/04), po katerem je tisti, ki povzroči škodo drugemu, dolžan povrniti škodo; pa tudi določilo 182. člena ZOR, ki določa odgovornost in povrnitev škode zaradi opustitve nujne pomoči. Tudi 200. in 203. člen ZOR sta pravilno uporabili, saj je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo pravična glede na resnost tožnikove poškodbe, prestane in bodoče telesne bolečine, primarni in sekundarni strah ter duševne bolečine, ki jih trpi tako zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot zaradi skaženosti.

4. Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).