Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba U 1415/2008

ECLI:SI:UPRS:2010:U.1415.2008 Upravni oddelek

naravovarstveno soglasje naravovarstveni pogoji narodni park dovoljenost gradnje varstveni režim obrazložitev odločbe
Upravno sodišče
18. marec 2010
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Če se vprašanje dovoljenosti gradnje pojavi v zvezi z določbami predpisov s področja ohranjanja narave, je treba o tem vprašanju odločiti v postopku izdaje naravovarstvenih pogojev in naravovarstvenega soglasja in ne v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, saj ZGO-1 ne daje podlage za tako odločanje. Prvostopenjski upravni organ bi v postopku izdaje naravovarstvenih pogojev moral določno in nedvoumno ugotoviti, ali je nameravana gradnja v skladu s tem varstvenim režimom, in svoje ugotovitve tudi ustrezno obrazložiti.

Izrek

Naravovarstveno soglasje Ministrstva za okolje in prostor, Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 35621-133/2008-4 z dne 18. 3. 2008 se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za okolje in prostor, Agenciji RS za okolje, v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, je kot prvostopenjski upravni organ izdala izpodbijana odločbo v obliki klavzule na naravovarstvenih pogojih št. 35621-364/2007-9 z dne 28. 2. 2008. V izreku teh naravovarstvenih pogojev je pod točko 1. določila vrsto pogojev, pod katerimi je možna adaptacija in novogradnja stanovanjske hiše s počitniškimi apartmaji na zemljišču s parc. št. 1804/1 in 1804/2, obe k.o. ..., v točki 2. pa še, da se naravovarstveno soglasje, ki ga bo izdala v obliki klavzule na naravovarstvenih pogoji, izdaja za objekt, ki mora imeti namembnost skladno z varstvenim režimom zavarovanega območja. V obrazložitvi naravovarstvenih pogojev tožena stranka med drugima navaja, da se vloga za pridobitev teh pogojev nanaša na obstoječi počitniški objekt v A., ki ga namerava tožeča stranka spremeniti v stanovanjski objekt z apartmaji, povečati gabarite in spremeniti fasado. Objekt naj bi imel po posegu 12 ležišč, nahaja pa se na območju, ki po naravovarstvenem statusu spada v osrednje območje Triglavskega narodnega parka, posebno varstveno območje Julijske Alpe – Triglav (Natura 2000), potencialno posebno ohranitveno območje Julijske Alpe (Natura 2000) in še več drugih območji s posebnim naravovarstvenim režimom. Ker se nameravani poseg nahaja na območju narodnega parka in na območjih Natura 2000, je prvostopenjski upravni organ na podlagi 105. a člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, dalje ZON) v okviru presoje sprejemljivosti posega pridobil tudi mnenje Zavoda RS za varstvo narave, OE Kranj. V tem mnenju zavod med drugim kot opombo navaja tudi, da po njihovem mnenju projekt presega obseg adaptacije obstoječega počitniškega objekta, na katerega se nanaša vloga, saj prejeti projekt ne ustreza dejanskemu stanju. Zavod meni, da gre za spremembo namembnosti počitniškega objekta v stanovanjskega s počitniškimi stanovanji ter rekonstrukcijo obstoječega objekta. Poleg tega mnenja je prvostopenjski upravni organ pridobil tudi strokovno mnenje upravljalca zavarovanega območja Javni zavod Triglavski narodni park, torej tožeče stranke v tej zadevi. V tem mnenju je tožeča stranka navedla, da gre za legalizacijo že izvedenih gradbenih del, s katerimi so bile dimenzije prej obstoječega objekta deloma povečane, vendar se ne da ugotovi koliko, ker je bil posnetek prvotnega stanja nepopoln. Iz nekdanjega počitniškega doma se je namembnost spremenila v stanovanjsko hišo s počitniškimi apartmaji, kar je po mnenju upravljalca v nasprotju z določbo 3. točke 13. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81 in 42/86 ter Uradni list RS, št. 80/90 in 35/01, dalje ZTNP) ki v osrednjem območju narodnega parka prepoveduje gradnjo novih stanovanjih hiš za stalno ali občasno bivanje prebivalcev, katerih dejavnost ni vezana na dejavnost v parku ter v nasprotju z določbo 18. točke 12. člena ZTNP, ki na območju narodnega parka prepoveduje gradnjo individualnih počitniških hiš ali počitniških stanovanj. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi naravovarstvenih pogojev te prepovedi sicer povzema in na njih izrecno opozarja, vendar dodaja, da vprašanje ugotavljanja namembnosti objekta ni predmet materialnih predpisov s področja varstva narave, temveč o tem vprašanju odloča za to pristojen organ.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. 35607-6/2008-2 z dne 14. 5. 2008 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi te odločbe je med drugim navedlo, da po določbi 5. odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, dalje ZGO-1) soglasodajalec lahko odreče izdajo soglasja v obliki klavzule na projektnih pogojih oziroma izdajo posebnega akta samo v primeru, če projektna rešitev ni v skladu s projektnimi pogoji. Ker je predloženi projekt po ugotovitvi prvostopenjskega upravnega organa v skladu s projektnimi pogoji, je ta organ pravilno izdal naravovarstveno soglasje. Drugostopenjski upravni organ dodaja še, da prvostopenjski organ v tem postopku ni pristojen odločati o dovoljenosti gradnje, temveč bo o tem odločala pristojna upravna enota, naravovarstveno soglasje pa še ne pomeni dovoljenja za gradnjo, zato navedbe o kršitvi določbo ZTNP ne utemeljujejo vložene pritožbe. Naravovarstveni pogoji po mnenju drugostopenjskega upravnega organa niso upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih v pravnem postopku, zato zoper njih ni mogoče vložiti pritožbe, tako da je tudi pritožbena navedba o nejasnosti in nasprotnosti teh pogojev neutemeljena.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri najprej navaja, da je ves čas sodelovala v postopku odločanja prvostopenjskega organa, vročene so ji bile vse vloge v postopku, v tem postopku pa je podala tudi pisno mnenje, zato meni, da ji je bil priznan status stranke. Poleg tega obravnavani objekt stoji na zemljišču, ki leži v Triglavskem narodnem parku, kar med strankama ni sporno, zato tožeča stranka pravni interes za vložitev tožbe črpa tudi z določb ZTNP, ki predstavlja pravno podlago za obstoj tako Triglavskega narodnega parka kot tudi tožeče stranke. Po teh določbah je bila namreč tožeča stranka kot javni zavod ustanovljena z namenom, da se ohranijo izjemne naravne in kulturne vrednotne na območju parka, z zakonom pa so ji bile naložene naloge, ki jo zavezujejo, da varuje in zavaruje to območje. To lahko tožeča stranka uspešno stori le tako, da ji je dana možnost sodelovanja v zadevah, ki vplivajo na zavarovano območje, ki ga ima v upravljanju. S tem se je očitno implicitno strinjala tudi tožena stranka, saj je tožečo stranko vključila v postopek.

Tožeča stranka je z ogledom obravnavanega objekta ugotovila, da gre za legalizacijo že izvedenih gradbenih del in da gre za stanovanjsko hišo s počitniškimi apartmaji. Te ugotovitve je tožeča stranka zapisala tudi v mnenje, ki ga je posredovala toženi stranki. Iz tega mnenja ter iz fotografij objekta izhaja, da objekt ni bil adaptiran, temveč zgrajen na novo, kar je v odločbi št. 06122-238/2005 z dne 8. 10. 2005 ugotovil tudi Inšpektorat RS za okolje in prostor. Gabariti objekta so se precej povečali, kar je jasno razvidno tako iz navedene odločbe, kot tudi iz fotografij objekta pred začetkom del in vseh vmesnih faz gradnje. Še pomembnejše je dejstvo, da se je namembnost nekdanjega počitniškega doma spremenila v stanovanjsko hišo s počitniškimi apartmaji, kar je v nasprotju z določbo 3. točke 13. člena ZTNP, ki v osrednjem območju narodnega parka prepoveduje gradnjo novih stanovanjskih hiš za stalno ali občasno bivanje prebivalcev, katerih dejavnost ni vezana na dejavnost v parku, ter v nasprotju z 18. točko 12. člena ZTNP, ki na celotnem območju narodnega parka prepoveduje gradnjo individualnih počitniških hiš ali počitniških stanovanj. Zato za ta objekt že na prvi pogled ni dopustno izdati gradbenega dovoljenja, poleg tega pa gre za tako imenovano črno gradnjo, zato je v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, da tožena stranka izda naravovarstveno soglasje gradnji, ki je sama po sebi prepovedana. V nasprotju z obrazložitvijo v izpodbijanem naravovarstvenem soglasju je tožena stranka pristojna za odločanje v skladu z varstvenimi režimi zavarovanega območja, saj je naravovarstveno soglasje v skladu z ZON posredni ukrep varstva narave, katerega namen je ohranjati naravo, to je naravne vrednote, rastlinski in živalski svet ter biotsko raznovrstnost. Prav ohranjanje narave je hkrati temeljni razlog za ustanovitev Triglavskega narodnega parka, cilj ohranitve narave pa se dosega prek tako imenovanih varstvenih režimov, katerih del sta navedeni določbi 3. točke 13. člena in 18. točke 12. člena ZTNP.

Po stališču tožeče stranke naravovarstveni pogoji skupaj s soglasjem tvorijo celoto izpodbijane upravne odločbe, zato je navedba drugostopenjskega organa, da naravovarstveni pogoji niso upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih v upravnem postopku, zavajajoča. Zgolj naravovarstveno soglasje v obliki klavzule na naravovarstvenih pogojih namreč nima vsebine, njegovo vsebino pa določajo prav naravovarstveni pogoji. Ti pogoji z izdajo soglasja postanejo njegov del, tako da je z naravovarstvenim soglasjem, ki vsebuje naravovarstvene pogoje, odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih. Tožena stranka je v izreku naravovarstvenih pogojev v 2. točki zapisala, da se izdaja naravovarstveno soglasje za objekt, ki mora imeti namembnost skladno z varstvenim režimom zavarovanega območja. Tak pogoj je nejasen, saj iz njega ne izhaja v čem mora biti ta skladnost, poleg tega pa je v nasprotju s 1. točko izreka, iz katere izhaja, da je možna adaptacija in novogradnja stanovanjske hiše s počitniškimi apartmaji, kar ni v skladu z varstvenim režimom zavarovanega območja. Zato ni jasno, kaj je tožena stranka hotela, njena odločitev je sama s seboj v nasprotju ter se je ne da preizkusiti, zato je po mnenju tožeče stranke podana bistvena kršitev postopka.

Iz vseh navedenih razlogov tožeča stranka sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zavrne izdajo naravovarstvenega soglasja, poleg tega pa naj odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki in investitorici obravnavanega objekta, B.B. kot prizadeti stranki. Tožena stranka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je glede pravnega interesa tožeče stranke potrebno upoštevati določbe 16. in 17. člena ZTNP, ki določata, da je organizacija za varstvo pristojna za izdajo mnenj v zvezi s prenovo posameznih objektov, kar pa ne pomeni, da so ta mnenja v nadaljnjih postopkih zavezujoča, temveč predstavljajo le eno izmed strokovnih podlag za sprejem odločitve pristojnega organa. Poleg tega navaja še, da nameravani poseg v ničemer ne ogroža namena varstva območja A., v katerem se nahaja obravnavani objekt, saj gre za rekonstrukcijo, dozidavo ter legalizacijo in spremembo namembnosti obstoječega počitniškega objekta v stanovanjsko hišo. Objekt je bil zgrajen leta 1913 kot stanovanjska vila, po drugi svetovni vojni pa je bil spremenjen v počitniški dom in se je od prvotnega stanja, predvsem zaradi funkcionalnosti in dotrajanosti, večkrat spremenil. Objekt ves čas ni spremenil svoje namembnosti, ki je bivalna. Namen tokratnega posega je povrniti objekt v osnovno rabo – stanovanjska hiša, kar pomeni, da ne gre za novogradnjo, kar je prepovedano po 17. členu ZTNP, temveč gre le za posege na obstoječem objektu. Stranka z interesom v nadaljevanju odgovora na tožbo podrobno opisuje nameravani poseg in meni, da bo ta poseg pomenil pozitiven vpliv na okolje v primerjavi s predhodnim stanjem, zato je skladen s cilji varovanja območja Triglavskega narodnega parka. Sodišču smiselno predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Zemljišče, na katerem naj bi stal objekt, ki je predmet izpodbijanega naravovarstvenega soglasja, se nesporno nahaja na območju Triglavskega narodnega parka (TNP). Varstvetni režim na tem območju ureja ZTNP. Tožeča stranka je v skladu z določbami tega zakona kot javni zavod zadolžena za upravljanje TNP, med drugim tudi z namenom, da se ohranijo izjemne naravne in kulturne vrednote, zavaruje avtohtono rastlinstvo, živalstvo in naravni ekosistemi ter značilnosti neživega sveta (1. odstavek 1. člena ZTNP). Po določbi 1. odstavka 15. člena ZTNP tožeča stranka opravlja tehnične, strokovne, raziskovalne in nadzorne naloge, določene z ZTNP. Tožeča stranka ima zato v primeru, ko se z izpodbijanim upravnim aktom poseže v varstvene cilje, določene z ZTNP, pravni interes vložiti tožbo v upravnem sporu. Gradnja objektov, v zvezi z njo pa tudi izdaja naravovarstvenega soglasja, ki je predmet obravnavane zadeve, je lahko v nasprotju z vrsto izrecnih prepovedi, ki jih ZTNP določa v 12. in 13. členu. Zato tožeča stranka s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na nepravilnosti postopka izdaje naravovarstvenega soglasja in vsebino tega soglasja, varuje pravne interese, ki izhajajo iz njenih zakonsko opredeljenih nalog upravljalca TNP, torej izkazuje pravni interes za vložitev tožbe. Določbe 17. člena ZTNP, na katere se sklicuje stranka z interesom, opredeljujejo dodatne dejavnosti, torej dejavnosti, ki jih tožeča stranka kot organizacija za varstvo opravlja poleg svojih temeljnih dejavnosti, na katere sodišče opira svoje stališče o obstoju pravnega interesa tožeče stranke za vložitev tožbe. Te določbe zato v ničemer ne vplivajo na opisano stališče sodišča. Prav tako uvodoma sodišče navaja, da se v celoti strinja s pravnim stališčem tožeče stranke, po katerem je naravovarstveno soglasje, še posebej če je izdano v obliki klavzule na naravovarstvenih pogojih, samo po sebi brez vsebine in pomeni le, da so projektne rešitve v skladu z izdanimi projektnimi pogoji. Takšno soglasje zato predstavlja upravno odločbo, ki posega v pravni položaj strank v postopku, šele skupaj s projektnimi pogoji, ki predstavljajo njegovo vsebino in so tudi ustrezno obrazloženi. Izključno takšno interpretacijo omogoča tudi določba 5. odstavka 50. člena ZGO-1 v besedilu, kot je bilo veljavno v času izdaje izpodbijane odločbe, po kateri lahko soglasodajalec izdajo soglasja odreče samo v primeru, če projektna rešitev ni v skladu s projektnimi pogoji. Tudi ta določba torej vsebino soglasja v celoti in izključno veže na vsebino izdanih pogojev. Presoja zakonitosti izdanega naravovarstvenega soglasja v obravnavani zadevi zato vsebinsko pomeni presojo zakonitosti izdanih naravovarstvenih pogojev. Ker se tudi sporno vprašanje v tej zadevi nanaša izključno na vsebino naravovarstvenih pogojev, sodišče v nadaljevanju obrazložitve omenja izključno te pogoje, ne da bi jih izrecno in vsakič posebej povezovalo z izdanim soglasjem. Sodišče dodaja še, da je glede na določbe 5. odstavka 50. člena ZGO-1 in 105. člena ZON naravovarstveno soglasje samostojna odločba, ki jo je zato mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Kot je mogoče povzeti iz tožbenih navedb, je med strankama sporno izključno vprašanje, ali je za nameravano gradnjo glede na prepovedi iz 12. in 13. člena ZTNP sploh mogoče izdati naravovarstveno soglasje oziroma ali je glede na to, da se te prepovedi nanašajo na dovoljenost gradnje določenih vrst objektov v TNP, to odločanje sploh predmet postopka za izdajo naravovarstvenega soglasja, ali pa je treba o teh vprašanjih odločiti v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Po določbi 1. odstavka 51. člena ZON se lahko z aktom o zavarovanju omeji dejavnost ali raba v zvezi z naravno vrednoto ali nepremičnino na zavarovanem območju, po 6. odstavku 53. člena ZON pa je (širše) zavarovano območje tudi narodni park. Po določbi 1. odstavka 54. člena ZON se morajo posegi in dejavnosti na zavarovanem območju izvajati v skladu s predpisanimi pravili iz 1. odstavka 53. člena ZON, torej v skladu z aktom o zavarovanju. Akt o zavarovanju območja Triglavskega narodnega parka je ZTNP, ki – kot je bilo že večkrat navedeno – v 18. točki 12. člena na celotnem območju parka prepoveduje gradnjo individualnih počitniških hiš ali počitniških stanovanj, v 3. točki 13. člena pa na osrednjem območju narodnega parka tudi nove stanovanjske hiše za stalno ali občasno prebivanje prebivalcev, katerih dejavnost ni vezana na dejavnosti v parku. Prepoved gradnje določenih vrst objektov je torej del varstvenega režima zavarovanega območja, glede na navedene določbe ZON pa s tem tudi del materialnopravne ureditve s področja ohranjanja narave, ki bi jo na podlagi določbe 1. odstavka 105. člena ZON pri izdaji naravovarstvenih pogojev morala upoštevati tožena stranka.

Pojem dovoljenosti (oziroma po dikciji ZTNP prepovedanosti) gradnje tako v obravnavani zadevi ne pomeni le skladnosti te gradnje s prostorskim aktom, temveč tudi njeno skladnost z naravovarstvenim režimom, predpisanim z ZTNP, torej materialnopravnim predpisom s področja ohranjanja narave. Zato je zmotno stališče tožene stranke, da je odločanje o dovoljenosti gradnje izključno stvar postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, ki bo potekal pred pristojno upravno enoto. Po določbi 66. člena ZGO-1 upravni organ, pristojen za gradbene zadeve v tem postopku glede dovoljenosti gradnje preveri le, ali je projekt izdan v skladu s prostorskim aktom (1. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1) in ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1). Vsebinsko odločanje tega organa o dovoljenosti gradnje je torej omejeno na vprašanje, ali je gradnja v skladu z veljavnim prostorskim aktom, ne pa tudi, ali je v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave. Dovoljenost gradnje s tega stališča upravni organ, pristojen za gradbene zadeve, preveri le formalno, tako da se prepriča, ali so bila za gradnjo izdana vsa potrebna soglasja, vsebinsko pa se o tem vprašanju odloča v postopku izdaje teh soglasij. Povedano drugače: če se vprašanje dovoljenosti gradnje pojavi v zvezi z določbami predpisov s področja ohranjanja narave, kar se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi, je treba o tem vprašanju odločiti v postopku izdaje naravovarstvenih pogojev in naravovarstvenega soglasja in ne v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, saj ZGO-1 ne daje podlage za tako odločanje.

Kot je bilo obrazloženo, je torej prepoved gradnje objektov z določeno namembnostjo na območju Triglavskega narodnega parka del varstvenega režima, ki ga zakon izrecno predpisuje za to zavarovano območje. Prvostopenjski upravni organ bi iz navedenih razlogov v postopku izdaje naravovarstvenih pogojev moral določno in nedvoumno ugotoviti, ali je nameravana gradnja v skladu s tem varstvenim režimom in svoje ugotovitve tudi ustrezno obrazložiti. Če bi ugotovil, da gradnja glede na varstveni režim sploh ni mogoča, bi moral izdajo naravovarstvenih pogojev na podlagi določbe 5. odstavka 50. člena ZGO-1 zavrniti z obrazloženo odločbo. Prvostopenjski upravni organ ni storil ničesar od tega, takšne ugotovitve pa ne more spremeniti niti povsem splošna in nedoločna navedba v 2. točki izreka naravovarstvenih pogojev, da bo soglasje izdano za objekt „ki mora imeti namembnost skladno z varstvenim režimom zavarovanega območja“. Pomanjkljivosti prvostopenjske upravne odločbe ni v ničemer odpravila niti drugostopenjska odločba, ki temelji izključno na zgoraj navedenem napačnem pravnem stališču, da odločanje o dovoljenosti gradnje v nobenem primeru ni stvar postopka za izdajo naravovarstvenega soglasja, in je zato vsebinsko ostala povsem neobrazložena.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je v postopku za izdajo izpodbijanega akta prišlo do kršitve zgoraj navedenih določb ZON, ki bi jih morala tožena stranka upoštevati glede obsega in vsebine izdanih naravovarstvenih pogojev in s tem tudi naravovarstvenega soglasja. Sodišče je zato v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po določbi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. Sodišče opozarja še na določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1, po kateri je upravni organ ob odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka v okviru izdaje naravovarstvenih pogojev presoditi skladnost obravnavane gradnje z varstvenim režimom Triglavskega narodnega parka, kot je določen v ZTNP in svoje ugotovitve tudi ustrezno obrazložiti. Glede opredelitve vsebine pojmov, ki spadajo na področje graditve objektov (v obravnavani zadevi gre predvsem za opredelitev gradnje, adaptacije, rekonstrukcije in spremembe namembnosti) bo pri tem morala upoštevati tudi ustrezne določbe zakona, ki ureja to področje, torej ZGO-1. V zvezi s tem je treba opozoriti tudi na določbe 2. odstavka 50. člena ZGO-1, po katerih pristojni organ izda projektne pogoje na podlagi idejne zasnove, soglasje pa na podlagi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. To med drugim pomeni, da dejansko stanje objekta oziroma njegova skladnost s predloženimi projekti ni predmet tega, temveč drugih, predvsem inšpekcijskih postopkov.

Sodišče dodaja še, da je tožeča stranka sicer predlagala, naj sodišče poleg odprave izpodbijanega akta odloči tudi, da se zahteva za izdajo naravovarstvenega soglasja zavrne, da naj sodišče torej s sodbo vsebinsko odloči o stvari. Vendar pa po presoji sodišča že ozko specialna narava stvari tega ne dopušča, poleg tega pa tudi podatki, ki so na voljo v spisu, ne dajejo zanesljive podlage za tako odločitev, tako da niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vsebinsko odločitev v zadevi predpisuje 1. odstavek 65. člena ZUS-1. Sodišče je zato tožbi ugodilo zgolj z odpravo izpodbijanega akta.

Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se tožeči stranki, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določbi 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 80 EUR. Zato je sodišče stroškovnemu zahtevku tožeče stranke v taki višini ugodilo, priznalo pa ji je tudi zahtevane zakonske zamudne obresti za primer zamude s plačilom. Stroške mora tožeči stranki v skladu z zakonom povrniti tožena stranka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia