Jedro

Dogovarjanje občin o razpolaganju s sredstvi, zbranimi iz naslova takse, ni bilo v nasprotju s kogentno ureditvijo v Uredbi. Slednja takšnega dogovarjanja ni urejala, niti ga ni prepovedovala.

Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo toženka prejeta sredstva vrnila tožnici. Tega dogovora ni mogoče razumeti izolirano od ostalih pogodbenih določb. Nakazilo sredstev toženki je bilo posledica odstopa takse, zato mora enako veljati tudi za vračilo teh sredstev. Slednja je mogoče vrniti le tako, da toženka odstopi tožnici takso, temu odstopu pa lahko sledi nakazilo sredstev. Za neposredni denarni zahtevek tožnice ni pravne podlage. Tožnica sredstev ni posodila iz svojega premoženja, zato ne more niti od toženke zahtevati, da bi odstopljeni znesek vrnila iz svojega premoženja. Ker tožnica v tem sporu zahteva od toženke neposredno vrnitev sredstev, ne pa odstopa takse, ne more uspeti ne s svojim zahtevkom ne z revizijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 1.011,27 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala, da ji toženka vrne odstopljeno takso za obremenjevanje vode (v nadaljevanju takso) v višini 77.953,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da so sredstva iz naslova takse sicer prihodek proračuna Republike Slovenije in jih mora občina, ki nima investicije, tja vrniti, vendar pa ni videlo nobene ovire, da so se sredstva iz naslova takse več občin vložile v investicijo ene občine in da je zato tožnica sredstva odstopila toženki. Presodilo je, da pogodbeno določilo, s katerim se je toženka zavezala tožnici vrniti prejeta sredstva iz naslova takse, ne nasprotuje prisilnim predpisom.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Štelo je, da ima Uredba o taksi za obremenjevanje vode (Uradni list RS, št. 41/1995, 44/1995, 8/1996, 124/2000, 49/2001, 8/2004, 23/2004, 41/2004 in 123/2004 – v nadaljevanju Uredba) kogentni značaj, tako da lokalna skupnost mimo njenih pogojev ne more sklepati dogovorov o razpolaganju s sredstvi. Presodilo je tudi, da tožnica s temi sredstvi ne more razpolagati brez odobritve Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju Agencije).

3. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom III DoR 1/2009 z dne 7. oktobra 2009 dopustilo revizijo tožeče stranke glede vprašanja kogentnosti Uredbe o taksi za obremenjevanje vode in dopustnosti ter veljavnosti med strankama sklenjenih dogovorov o razpolaganju s spornimi sredstvi.

4. Na podlagi tega sklepa je tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožeča stranka je priglasila stroške revizijskega postopka.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v pravočasnem odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Tudi tožena stranka je priglasila stroške revizijskega postopka.

6. Revizija ni utemeljena.

Pravno relevantno dejansko stanje

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica na podlagi dogovora s toženko slednji odstopila sredstva, zbrana iz naslova takse med leti 2001 in 2005, v vtoževani višini. Odstopila jih je zato, ker sama v tem obdobju ni izvajala nobenih investicij. Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo toženka prejeta sredstva v celoti vrnila tožnici.

Razlogi za zavrnitev revizije

8. Zavezanci so bili dolžni plačevati takso za odvajanje ali odtekanje tehnoloških, padavinskih in komunalnih odpadnih voda (3. člen Uredbe) v korist proračuna Republike Slovenije. Obveznosti plačila takse so se zavezanci lahko razbremenili z oprostitvijo plačila takse zaradi izvajanja sanacijskih ali drugih del za zmanjšanje obremenjevanja voda v istem letu (pod pogoji, določenimi v 21. do 21.c členu Uredbe). V tem primeru se sredstva, zbrana iz naslova takse, niso plačala v proračun Republike Slovenije, temveč so se nakazala v proračun lokalne skupnosti (druga alineja 21.b člena Uredbe). Slednja jih je nato namensko porabila za izvedbo sanacijskih ali drugih del za zmanjšanje obremenjevanja voda.

9. Pravdni stranki sta sklepali dogovore o odstopu takse za posamezno leto. Na tej podlagi je bil zavezanec na območju tožnice oproščen plačila takse, ki je bila zbrana na območju tožnice. Zavezanec je zato sredstva pobrane takse namesto v proračun Republike Slovenije nakazal v proračun tožnice. Slednja pa je na podlagi dogovora o odstopu takse ta sredstva nakazala toženki, katere investicija se je financirala s tako zbranimi sredstvi. Z letnimi dogovori sta se stranki zato dogovorili ne le o odstopu takse, pač pa tudi o odstopu zbranih sredstev. Za Agencijo je bilo tako dogovarjanje občin sprejemljivo (tako izhaja iz listine v prilogi B6).

10. Dogovarjanje občin o razpolaganju s sredstvi, zbranimi iz naslova takse, ni bilo v nasprotju s kogentno ureditvijo v Uredbi. Slednja takšnega dogovarjanja ni urejala, niti ga ni prepovedovala.

11. Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo toženka prejeta sredstva vrnila tožnici. Tega dogovora ni mogoče razumeti izolirano od ostalih pogodbenih določb. Nakazilo sredstev toženki je bilo posledica odstopa takse, zato mora enako veljati tudi za vračilo teh sredstev. Slednja je mogoče vrniti le tako, da toženka odstopi tožnici takso (z upoštevanjem pogojev za oprostitev v Uredbi), temu odstopu pa lahko sledi nakazilo sredstev. Za neposredni denarni zahtevek tožnice ni pravne podlage. Tožnica sredstev ni posodila iz svojega premoženja, zato ne more niti od toženke zahtevati, da bi odstopljeni znesek vrnila iz svojega premoženja. Ker tožnica v tem sporu zahteva od toženke neposredno vrnitev sredstev, ne pa odstopa takse, po povedanem ne more uspeti ne s svojim zahtevkom ne z revizijo.

12. Vrhovno sodišče je odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile bistvene za odločitev o reviziji. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka. Vrhovno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za odgovor na revizijo, ki skupaj z 20 % davkom na dodano vrednost znaša 991,44 EUR, in 2 % materialne stroške, ki znašajo 19,83 EUR. Vrhovno sodišče je tako sklenilo kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.