Jedro

Omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo je mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren.

Sama okoliščina, da je brez osebnih dokumentov, še ne dosega standarda očitnega dvoma v istovetnost. Za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. ZMZ-1 je opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1731/2020/4 (1312-03) z dne 24. 8. 2020 v delu, ki se nanaša na omejitev gibanja tožniku zaradi ugotavljanja istovetnosti, odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, na prostore centra za tujce (CT), in sicer od 23. 8. 2020 od 11.25 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 23. 11. 2020 do 11.25 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Toženki se poraja očiten dvom v njegove osebne podatke, saj ni pridobil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal njihovo resničnost. Njegove navedbe glede posedovanja osebnih dokumentov pa so neprepričljive kar ocenjuje kot tožnikovo nesodelovanje s pristojnim organom, ki kaže na nezainteresiranost za odločitev v postopku odločanju o upravičenosti do mednarodne zaščite. Svoje izjave je namreč spreminjal, zaradi česar meni, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kaj dejansko se je z njegovimi dokumenti zgodilo. Meni, da kolikor ne bi imel zadržkov razkriti svojo pravo identiteto, bi imel pri sebi osebne dokumente. Pristojni organ bo preko poglobljenih vprašanj o njegovi izvorni državi preverjal, ali res prihaja iz Pakistana. V zvezi z omejitvijo gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) navaja, da je tožnik 13. 8. 2020 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ob podaji katere je izjavil, da bo počakal do odločitve pristojnega organa, in da države pred odločitvijo ne bo zapustil. Kljub temu ter kljub izrecnemu opozorilu, da mu bo v primeru ocene, da je begosumen, gibanje omejeno, je azilni dom 21. 8. 2020 zapustil in se odpravil v Italijo. Glede na to obstaja utemeljena nevarnost, da bi lahko azilni dom ponovno zapustil oziroma pobegnil še pred ugotovitvijo dejstev, ki so pomembna za odločitev. Ker svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z grožnjami s smrtjo zaradi zemljiškega spora s stričevo družino, in glede na to, da je razloge premalo konkretiziral, jih bo treba natančno razjasniti na osebnem razgovoru. Pojasnjuje tudi, zakaj je treba zanj uporabiti ukrep pridržanja na CT.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo, v kateri izpostavlja, da ves čas zatrjuje, da je ista oseba z istimi osebnimi podatki. Sama okoliščina, da je brez dokumentov, še ne more dosegati standarda očitnega dvoma v njegovo istovetnost. Ob tem poudarja, da je njegova komunikacija z zunanjim svetom otežena, sploh odkar je nastanjen v CT ter da je jasno pojasnil "razlike" v izpovedbah na razgovoru za omejitev gibanja in pri podaji prošnje. Ne drži niti, da v desetih dneh ni naredil ničesar, da bi izkazal svojo istovetnost. Naredil je edino, kar je lahko, to je kontaktiral svoje starše, da bi mu dostavili kopije dokumentov, če bi jih slučajno imel doma. Meni, da sodbe Sodišča EU C-18/16, na katero se sklicuje toženka v izpodbijanem sklepu, ni mogoče aplicirati nanj. Razlogov, ki jih toženka navaja v zvezi z njegovo begosumnostjo, pa zavrača in zatrjuje, da ni imel namena zapustiti Republike Slovenije. Če se posameznik nahaja v Novi Gorici v igralnici in je meja z Italijo zelo blizu, tam pa ni nobenega mejnega prehoda, se še slovenski državljani zelo hitro znajdejo v Italiji. Dejstvo, da se je pomotoma znašel v Italiji, ne more in ne sme biti odločilno za omejitev gibanja. Sicer pa poudarja, da v ZMZ-1 niso določeni objektivni kriteriji, po katerih bi lahko toženka presojala, ali je nevarnost pobega podana. Poudarja tudi, da je ukrep pridržanja na prostore CT v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben. Utemeljitev toženke, zakaj njegovo gibanje ne bi moglo biti omejeno na območje azilnega doma (milejši ukrep), pa je pavšalna in pomanjkljiva. Izpodbijani sklep posega tudi v pravico do njegove osebne svobode, saj ga je treba enačiti z zaporom zaprtega tipa. Po svoji vsebini in načinu izvrševanja je celo strožji kot ukrep pripora oziroma kazenske sankcije zapora, ki se izreče v kazenskem postopku. Sodišču tako predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. V skladu s 4. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču tudi predlaga, naj ugotovi, da mu je bila z izvrševanjem izpodbijanega sklepa v obdobju od 23. 8. 2020 od 11.25 ure dalje kršena pravica do osebne svobode in toženki prepove nadaljnje izvrševanje izpodbijanega sklepa.

4. Hkrati s tožbo podaja tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. V tožbi je izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa mu bo izvrševanje tega ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo. V CT se počuti izredno slabo, dni brez osebne svobode pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Predlaga, naj sodišče njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in do pravnomočne odločitev o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep njegovega pridržanja v CT.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

K I. in II. točki izreka

6. Tožba je delno utemeljena.

7. Predmet tega upravnega spora je pravilnost in zakonitost sklepa, s katerim je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore CT na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 8. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96, Recepcijska direktiva II), ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca. Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo EU, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3.a člen Ustave RS.

Glede pogoja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1

9. Skladno s točko a) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le, da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo. Iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (oziroma ob upoštevanju okoliščin iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 na CT), da se v primeru očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo prosilca.

10. S citirano določbo ZMZ-1 je torej zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko pristojni organ očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo, pri čemer je v takih okoliščinah omejitev gibanja dopustna le, če pristojni organ preverja ali ugotavlja prosilčevo istovetnost ali državljanstvo. Izpodbijani ukrep je torej na navedeni podlagi mogoče izreči le, kadar pristojni organ glede na okoliščine zadeve očitno dvomi v prosilčevo istovetnost ali državljanstvo in bo zato izvedel določena ravnanja preverjanja prosilčeve resnične identitete. V nasprotnem primeru ukrep ne bi bil nujen in bi bil nesorazmeren1. 11. Toženka je sicer v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnila, zakaj dvomi v tožnikovo identiteto, s tem ko je navedla, da tožnik ni prepričljivo pojasnil svojega spreminjanja izjav v zvezi s tem, kaj dejansko se je zgodilo z njegovimi osebnimi dokumenti, zaradi česar ocenjuje, da tega ni mogoče z gotovostjo ugotoviti. Vendar po presoji sodišča zgolj izjave tožnika glede posedovanja osebnih dokumentov (ob podaji prošnje je namreč navedel, da je potni list in osebno izkaznico v Iranu odvrgel2, na razgovoru v zvezi z omejitvijo gibanja pa je slednje zanikal in rekel, da so mu potni list in osebno izkaznico vzeli ugrabitelji3) same po sebi, torej brez dodatnih razlogov, iz katerih bi izhajal dvom v tožnikovo identiteto, ne zadoščajo za zaključek, da obstaja očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Da bi tožnik tekom postopka navajal različne osebne podatke (na primer ime, priimek, datum ali kraj rojstva), pa toženka ne navaja. Sodišče tako pritrjuje tožniku, da sama okoliščina, da je brez osebnih dokumentov, še ne dosega standarda očitnega dvoma v istovetnost. Razlogov, ki bi dosegali standard očitnega dvoma v tožnikovo identiteto, pa toženka v izpodbijanem sklepu, kot že rečeno, ni navedla.

12. Po presoji sodišča navedena pomanjkljiva obrazložitev očitnega dvoma v tožnikovo identiteto zadostuje za sklep, da niso izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj to pomeni, da izpodbijani sklep nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih.

13. Glede na navedeno sodne presoje, da je izrek izpodbijanega sklepa v tem delu nezakonit, tudi ne spremeni dejstvo, da je tožnik na glavni obravnavi 2. 9. 2020 izpovedal, da je svoj osebni dokument, imenovan B-form, poskušal pridobiti, saj je govoril z domačimi po telefonu in jih prosil, naj ta dokument poiščejo in mu ga pošljejo, vendar ga ni uspel pridobiti. Prav tako sodne presoje ne spremeni tožnikova izpovedba, podana na glavni obravnavi in na razgovoru v zvezi z omejitvijo gibanja, da so mu ugrabitelji v Iranu ukradli potni list in osebno izkaznico. Toženka namreč, kot že rečeno, v izpodbijanem sklepu sploh ni navedla razlogov, ki bi dosegali standard očitnega dvoma v tožnikovo identiteto.

14. Tako sodišče zaključuje, da so razlogi izpodbijanega sklepa, s katerimi toženka utemeljuje izrek ukrepa iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, tako bistveno pomanjkljivi, da se ga v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 15. Sodišče je tako izpodbijani sklep v tem delu odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v tem obsegu na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek (I. točka izreka), v katerem bo morala, če ob upoštevanju načela zaslišanja stranke ocenila, da je podan očiten dvom v tožnikovo istovetnost, ob uporabi 118. člena ZMZ-1 pojasniti s tem povezano zbiranje informacij.4 Glede pogoja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1

16. Toženka, kot rečeno, v izpodbijanem sklepu sprejeti ukrep omejitve gibanja tožniku utemeljuje tudi na drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 17. Okoliščina, da bo mogoče dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, pridobiti le z osebnim razgovorom s tožnikom, med strankama ni sporna, saj se toženka nanjo sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tožnik pa tega v ničemer ne izpodbija.

18. Utemeljeno pa je tudi toženkino sklepanje o obstoju utemeljene nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Toženka je namreč obstoj tega pogoja za uporabo navedene določbe ZMZ-1 oprla na ugotovitev, da je tožnik, ki je 13. 8. 2020 v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ob podaji katere je izjavil, da bo počakal do odločitve pristojnega organa in da države pred odločitvijo ne bo zapustil, torej kljub temu ter kljub izrecnemu opozorilu da mu bo v primeru ocene, da je begosumen, gibanje omejeno, azilni dom 21. 8. 2020 zapustil in se odpravil v Italijo, čeprav njegov postopek še ni bil končan ter da so ga v 10 km obmejnem pasu prijeli italijanski varnostni organi ter ga istega dne vrnili v Republiko Slovenijo. Iz tako ugotovljenih dejstev je toženka sklepala, da tožnik, ki v Sloveniji ni umaknil prošnje za mednarodno zaščito, nima namena počakati na odločitev o njegovi prošnji in da bo, če mu gibanje ne bo omejeno na CT, ponovno zapustil azilni dom v Ljubljani, organu pa onemogočil odločanje o njegovi prošnji, v zvezi s čemer je z njim treba opraviti osebni razgovor.

19. Sodišče je po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je vpogledalo v listine v upravnem in sodnem spisu, na katere se sklicujeta stranki, ter po izvedbi dokaza z zaslišanjem tožnika, presodilo, da je toženkin sklep, da je tožnik nameraval zapustiti Slovenijo, pravilen. Iz njegove izpovedbe jasno izhaja, da je vedel, da do odločitve organov o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ne sme zapustiti Slovenije. Izpovedal je namreč, da so ga ob podaji prošnje za mednarodno zaščito vprašali, če bo ostal v Sloveniji, zdaj ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito in je odgovoril, da bo ostal v Sloveniji.

20. Zatrjuje sicer, da ni vedel, da je prestopil državno mejo in da ni hotel iti v Italijo ter da ne bi šel čez mejo, če bi vedel, da mejo prehaja, saj ni hotel iti tja. Vendar sodišče takšnim izjavam, da ni vedel, da je prestopil državno mejo in da je odšel v Novo Gorico na izlet oziroma sprehod ter ker je hotel videti igralnico (kazino), ne more slediti. Po presoji sodišča je namreč praktično neverjetno, da bi si tožnik kot kraj za izlet in sprehod izbral ravno Novo Gorico, to je mesto, ki leži tik ob državni meji med Slovenijo in Italijo ter obisk igralnice ravno v tem mestu. Tožnik na izrecno vprašanje, zakaj si je za izlet izbral ravno kazino v Novi Gorici, tega ni znal prepričljivo pojasniti. Izpovedal je le, da mu je prijatelj rekel, da je Nova Gorica zelo lepo mesto ter da se je želel malo sprehoditi po Novi Gorici. Glede na podatke izpodbijanega sklepa, ki izhajajo iz upravnega spisa zadeve, se je tožnik že 18. 7. 2020 prvič nahajal v Sloveniji, ko je na nedovoljen način prestopil državno mejo z Republiko Hrvaško in pot nadaljeval proti Italiji, od koder je bil s strani italijanskih varnostnih organov 21. 7. 2020 predan slovenskim varnostnim organom. Iz tega izhaja, da se je tožnik že v juliju nekaj dni nahajal v Sloveniji, pa tu ni zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je pot nadaljeval v Italijo, nato pa je, kljub tem da je bil, kot že rečeno, seznanjen s tem, da mora do odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito ostati v Sloveniji, to po podaji prošnje 21. 8. 2020 ponovno zapustil in se napotil prav v Novo Gorico, pri čemer ni nepomembno, da so ga italijanski varnostni organi ujeli pri železniški postaji (torej na kraju, od koder je mogoče nadaljnje potovanje), kar je, zaslišan na glavni obravnavi 2. 9. 2020, sam potrdil. Tako sodišče ne more slediti tožnikovim neprepričljivim izpovedbam, da je šel le na izlet oziroma sprehod v Novo Gorico in na ogled kazinoja. Da se tožnik ni nameraval vrniti v azilni dom, po presoji sodišča ob že povedanem dodatno potrjuje tudi dejstvo, da je za avtobus v Novo Gorico kupil enosmerno vozovnico.

21. Iz navedenega torej izhaja, da je tožnik, potem ko je v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito in bil nastanjen v azilnem domu, Slovenijo zapustil, ne da bi počakal na zaključek postopka. Tako je tudi po presoji sodišča mogoče utemeljeno sklepati, da bo tožnik pobegnil in je torej izpolnjen tudi drugi zakonski pogoj iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za izrek izpodbijanega ukrepa.

22. V zvezi s tožbenim ugovorom sodišče pojasnjuje, da za obstoj razloga za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni potrebno, da bi zakon še posebej določal objektivna merila za begosumnost. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Recepcijsko direktivo II, ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati5. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).

23. Omenjena zahteva za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu je s tem po presoji sodišča izpolnjena, vsebina tega ukrepa oziroma njegov namen pa je povsem drugačen od razloga iz pete alineje istega odstavka oziroma točke f) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki odkazuje na uporabo člena 28. Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III). Pri tem je po mnenju sodišča treba upoštevati, da Recepcijska direktiva II tako po svoji pravni naravi, kot glede na prej omenjeno zahtevo za opredelitev razlogov za pridržanje v nacionalnem pravu, državam članicam prepušča podrobnejšo ureditev teh razlogov. Sodišče zato meni, da ni podlage za enačenje vsebine pojma begosumnosti po Uredbi Dublin III, ki jo je zaradi njene pravne narave treba uporabljati neposredno, z vsebino pojma nevarnosti pobega, ki je po povedanem jasno in določno opredeljen v ZMZ-1. Zato v obravnavani zadevi tudi ne prihaja v poštev stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 1/2019, ki se nanaša na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej na uporabo 28. člena Uredbe Dublin III, po kateri je mogoče prosilcu za mednarodno zaščito gibanje omejiti le, če so za to v zakonu določeni objektivni kriteriji.

24. Vendar pa vse to glede na določbe 84. člena ZMZ-1 še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja na CT, ki ga je po drugem odstavku tega člena mogoče odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. Ker zakon izrecno govori o posameznem primeru, se toženka po presoji sodišča v tem pogledu ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma na tožnika v obravnavani zadevi.

25. To pa je po presoji sodišča toženka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega oziroma na njegovo ravnanje, ki dosega standard "nevarnosti pobega", poleg tega pa brez dvoma kaže na tožnikovo mobilnost oziroma sposobnost in pripravljenost na odhod iz azilnega doma. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Sodišče dodaja še, da teh značilnosti namestitve v azilnem domu ni mogoče razlagati kot pomanjkljivost oziroma še manj ko neobstoj milejšega ukrepa v slovenskem pravu. Prav odprtost tega režima oziroma relativno mili ukrepi varovanja pomenijo, da je namestitev v azilnem domu po svoji naravi milejši ukrep.

26. Tako je bilo po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovljeno ter dovolj obrazloženo, zakaj je mogoče tožniku le z namestitvijo v CT omejiti gibanje na učinkovit način. Na ta način je toženka obrazložila sorazmernost odrejenega ukrepa, hkrati pa tudi uporabo prej navedene določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Stanje v azilnem domu, kot je dovolj podrobno in neprerekano opisano v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika, ki mu je toženka omejila gibanje prav zaradi nevarnosti pobega, v ta dom, kar bi bil v obravnavani zadevi edini ukrep, ki bi ga bilo mogoče šteti za milejšega, ne bi bila učinkovita.

27. Glede nadaljnjih tožbenih navedb sodišče najprej opozarja, da so v 84. členu ZMZ-1 jasno in določno opredeljeni razlogi za omejitev gibanja ter postopek, po katerem je mogoče ta ukrep izreči. Zagotovljeno je tudi sodno varstvo, na podlagi katerega je bila nenazadnje izdana tudi ta sodba. Glede na tožbene navedbe pa ostaja odprto še vprašanje, ali je omejitev gibanja po tej določbi ZMZ-1 mogoče izenačiti z odvzemom prostosti oziroma ali ta zakonska določba daje ustrezno podlago za ukrep, ki je v svojem bistvu enak odvzemu prostosti.

28. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. členu izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive II, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa ne izhaja niti iz tožbenih navedb.

29. Po vsem povedanem je sodišče v preostalem delu tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (II. točka izreka).

K III. točki izreka

30. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; iz navedenih razlogov tožnik lahko po tretjem odstavku te določbe ZUS-1 zahteva tudi začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

31. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo (III. točka izreka).

1 Iz 15. uvodne izjave Recepcijske direktive II izhaja, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja; prim.: sodba in sklep tega sodišča I U 683/2020 ter I U 771/2020. 2 Glej: odgovor na sedmo vprašanje na strani 6 prošnje za mednarodno zaščito, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve. 3 Glej: odgovor na osmo vprašanje na strani 6 zapisnika o seznanitvi tožnika z omejitvijo gibanja z dne 23. 8. 2020, ki se nahaja v upravnem spisu zadeve. 4 Sodišče zgolj pripominja, da se v praksi v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti prosilcev navaja tudi jezikovna analiza, ocena starosti, primerjave prstnih odtisov s podatki evropskih baz, DNA analiza, razgovor s prosilcem, ipd. (primeri: sodba in sklep tega sodišča I U 683/2020 ter sodba in sklep I U 771/2020). 5 Sodišče Evropske unije je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen; glej sodbo tega sodišča v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve