Jedro

Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in za katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Tudi (večje) število zavrnjenih dokaznih predlogov samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do obrambe oziroma poštenosti postopka, saj je bistvena pravilna presoja o materialnopravni relevantnosti dokaza.

Pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost sta že zaradi same narave teh dejanj, običajno prisotna le storilec in žrtev, ki o bistvenih okoliščinah praviloma izpovedujeta diametralno nasprotno, kar je situacija tudi v obravnavani zadevi. Zato je še posebej pomembna skrbna presoja zagovora obtoženca na eni in izpovedba oškodovanke na drugi strani ter nujna presoja, tako v medsebojni povezavi kot v povezavi z drugimi, posrednimi dokazi, ki rezultira v končno oceno komu verjeti oziroma čigava "verzija" obravnavanega dogodka je bolj prepričljiva.

To presojo je sodišče prve stopnje opravilo dovolj kritično in pravilno ocenilo, da je oškodovankina izpovedba prepričljiva in verodostojna v taki meri, da ji je utemeljeno pokloniti vero in ji v celoti slediti.

Izrek

I.Pritožbama obtoženega A. A. in njegove zagovornice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se

obtoženemu A. A. ob uporabi omilitvenih določil iz 50. člena KZ-1 in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izrečena kazen zniža na 2 (dve) leti zapora.

II.V preostalem delu se pritožbi obtoženca in njegove zagovornice zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po prvem odstavku 173. člena KZ-1 in mu izreklo kazen tri leta in dva meseca zapora. Odločilo je še, da je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ki do sedaj znani znašajo 5.260,67 EUR, in plačati sodno takso po tarifni številki 7115 v višini 350,00 EUR, v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Prav tako pa mora plačati tudi stroške oškodovanke in njene pooblaščenke, o višini teh stroškov pa bo sodišče odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti stroški znani. S posebnim sklepom bo sodišče odločilo tudi o tistih stroških, ki bodo priglašeni naknadno.

2.Zoper sodbo se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjen senat. Obtoženec se je pritožil brez navedbe pritožbenega razloga, smiselno pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in ga oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki naj ga poveri drugemu predsedniku senata.

3.Pritožbi sta delno utemeljeni.

4.Ker so navedbe v pritožbah obtoženca in njegove zagovornice smiselno enake, sodišče druge stopnje v nadaljevanju nanje tudi enotno odgovarja.

5.Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obtoženca in zagovornice ter proučitvi spisovnega gradiva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, na njihovi podlagi napravilo utemeljene dokazne in pravne sklepe ter jih prepričljivo obrazložilo, nato pa s potrebno stopnjo gotovosti zaključilo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje in je zanj tudi kriv. V postopku in sodbi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Obtožencu pa je izreklo prestrogo kazen zapora, ki jo je pritožbeno sodišče ob uporabi omilitvenih določil ustrezno znižalo.

6.Težišče pritožb je očitek sodišču prve stopnje, da je med drugimi neutemeljeno in z neustrezno obrazložitvijo zavrnilo dokazni predlog za izvedbo ogleda in rekonstrukcije dogodka, s katerima bi se ugotovilo, da dejanje, kot je opisano v konkretnem delu obtožbe, ob okoliščinah, ki jih je opisovala oškodovanka, med vožnjo po ovinkasti, strmi in ozki cesti, ni mogoče storiti. V tem kontekstu sodišče tudi ni ugotavljalo, s katero roko naj bi obtoženec segel pod kratke hlače oškodovanke. Z zavrnitvijo dokazov, ki sta očitno v korist obtožencu, je sodišče kršilo njegovo pravico do obrambe, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno.

7.V zvezi z navedenim očitkom pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da Ustava RS v tretjem odstavku 29. člena kot pravno jamstvo ob popolni enakopravnosti zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, pač le tiste, ki so materialnopravno relevantni. Obstoj in pravno relevantnost takega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V dvomu je potrebno šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), v okviru te dolžnosti pa mora pod zgoraj navedenimi pogoji poskrbeti, da se omogoči izvedba dokazov, ki bi lahko bili v korist obdolženca. Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in za katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Tudi (večje) število zavrnjenih dokaznih predlogov samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do obrambe oziroma poštenosti postopka, saj je, kot je že večkrat poudarjeno, bistvena pravilna presoja o materialnopravni relevantnosti dokaza.

8.Glede na predstavljena izhodišča se sodišče druge stopnje pridružuje presoji prvostopenjskega sodišča, da obramba za predlagana dokaza z izvedbo ogleda in rekonstrukcije dogodka, ni izkazala potrebne materialnopravne relevantnosti, kar je obrazložilo z zadostnimi in razumnimi razlogi, ne le v točki 5, da si je ogledalo posnetek vožnje ter da rekonstrukcija ne bi mogla vključiti čustev in doživljanja oškodovanke v kritičnih trenutkih, kar sicer drži, saj gre za enkraten, neponovljiv dogodek, temveč tudi v točki 10 izpodbijane sodbe. Po vpogledu posnetka na USB ključu v prilogi B4 o vožnji po cesti na relaciji, kjer je prišlo do kritičnega dogajanja, pritožbeno sodišče pritrjuje obrambi, da gre za ozko in ovinkasto cesto, prvostopenjskemu sodišču pa, da jo obtoženec dobro pozna, saj se po njej vozi pogosto, ko pelje ženo v službo, kar je povedal sam obtoženec. Do obravnavanega dogodka je prišlo v večernem času, ko je promet, še posebej na lokalni cesti, kot je predmetna, bolj redek, vozniki pa že zaradi ovinkov in ozkosti ceste, zagotovo ne peljejo z veliko hitrostjo. Okoliščine in način storitve dejanja, kot to opisuje oškodovanka, pa po oceni pritožbenega sodišča od obtoženca niso terjale kako posebno, zahtevno fizično aktivnost. Oškodovanka je namreč izpovedala, da jo je obtoženec med vožnjo z desno roko pričel božati po levem stegnu, nato pa z roko segel pod njene kratke, bombažne, raztegljive, neoprijete (brez zadrge, gumbov) hlačke in še pod spodnje perilo ter drgnil po njenem spolovilu, nato pa ji še prst večkrat potisnil v nožnico. Kot nadalje izhaja iz njene izpovedi, zaradi strahu in šoka, obtožencu ni nudila kakega posebnega odpora, le dvakrat mu je roko umaknila iz njenega stegna. Ker ima obtoženec, ki opravlja delo ..., težko roko, kot se je izrazila oškodovanka, je obupala tako, da ji je prekrižani nogi dal narazen in tako prišel do mednožja. Upoštevaje navedeno ter kratko razdaljo med voznikovim in sovoznikovim sedežem, tudi pritožbeni sodišče ne dvomi, da je obtoženec kljub vožnji po ozki in ovinkasti cesti, lahko izvršil očitano dejanje, na način, kot ga opisuje oškodovanka, posledično pa ogled in rekonstrukcija nista potrebni. Tega zaključka ne morejo omajati niti obširne pritožbene navedbe, s katerimi zagovornica poskuša hipotetično prikazati "zahtevnost" zatrjevanega dejanja, ki naj bi ga ob vožnji zgolj z levo roko, obtoženi izvršil z desno roko, še bolj v primeru z levo roko, ob vožnji z desno roko. Ker je oškodovanka jasno povedala, da je obtoženec očitano dejanje storil z desno roko, kar je tudi razumljivo in pričakovano, saj je sedela na sovoznikovem sedežu, torej na obtoženčevi desni strani, se pritožbeni očitek, da sodišče te okoliščine sploh ni ugotavljalo, izkaže za protispisnega. Ker ta okoliščina, s katero roko naj bi obtoženec segel pod oškodovankine hlače in drgnil po njenem spolovilu, ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, obramba neutemeljeno pričakuje, da bi tudi to moralo biti navedeno v obtožnem aktu.

9.Pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost sta že zaradi same narave teh dejanj, običajno prisotna le storilec in žrtev, ki o bistvenih okoliščinah praviloma izpovedujeta diametralno nasprotno, kar je situacija tudi v obravnavani zadevi. Zato je še posebej pomembna skrbna presoja zagovora obtoženca na eni in izpovedba oškodovanke na drugi strani ter nujna presoja, tako v medsebojni povezavi kot v povezavi z drugimi, posrednimi dokazi, ki rezultira v končno oceno komu verjeti oziroma čigava "verzija" obravnavanega dogodka je bolj prepričljiva.

10.To presojo je sodišče prve stopnje opravilo dovolj kritično in pravilno ocenilo, da je oškodovankina izpovedb prepričljiva in verodostojna v taki meri, da ji je utemeljeno pokloniti vero in ji v celoti slediti. Oškodovanka je doživeto opisala, kaj se je tistega večera dogajalo v vozilu obtoženca na poti iz X. proti Y. Prijavo na policijo po telefonu pa je podala v kratkem času, pol ure potem, ko je prišla domov. V točki 6 izpodbijane sodbe je sodišče spisovno skladno povzelo stisko, nezaupanje in pritiske s strani domačih, katerim je bila izpostavljena, pa je kljub temu naslednji dan na policiji vztrajala pri svoji prijavi, v preiskavi pa tudi zaradi pritiskov s strani obtoženčeve družine opis obtoženčevega ravnanja omilila, kot je to prepričljivo pojasnila na glavni obravnavi. Na tem mestu obramba skuša relativizirati izpovedbo priče E. E., oškodovankine babice, glede obtoženčevega opravičila, ker da priča ni znala pojasniti, kaj konkretno naj bi obtoženec izrekel v opravičilo ter da to kvečjemu potrjuje obtoženčev zagovor, da očitanega ravnanja ni storil, kar pa ne vzdrži kritične presoje. Čeprav obtoženec priči ni konkretno povedal, na kaj se opravičilo nanaša, tudi po oceni pritožbenega sodišča, upoštevaje, da je obtoženec izrekel opravičilo zjutraj po dogodku, pri tem pa je jokal, ter da je tudi oškodovankini mami F. F. tistega jutra rekel: "Saj nisem nič hudega naredil.", kaže na to, da se je tistega večera med obtožencem in oškodovanko nekaj dogajalo in da se je za to počutil krivega, saj bi sicer ob soočenju z oškodovankinimi navedbami njeni babici in mami zagotovo že takrat zanikal, da je karkoli storil oškodovanki.

11.Zagovornica v nadaljevanju očita sodišču, da ni namenilo potrebne pozornosti oškodovankini izjavi v preiskavi, da se kdaj tudi zlaže, kar pa z izvedenimi dokazi na glavni obravnavi ni bilo izpodbito. Do nezaupanja v krogu družine, ki naj bi ga bila deležna oškodovanka po dogodku, ni moglo priti samo po sebi, temveč je moralo temeljiti na drugih predhodnih ravnanj oškodovanke, na podlagi katerih so njeni najbližji, zlasti njena mati F. F., dvomili v resničnost njenih trditev. Slednja, ki svojo hči najbolje pozna, je policistom, kot izhaja iz posnetega pogovora, izjavila, da se je hči zlagala in da nič ne drži. Posledično je razumljivo, da so oškodovanko domači pozivali k temu, da pove resnico in umakne prijavo ter da se je obtoženčeva družina ob neresničnih očitkih umaknila oziroma ni želela z oškodovankino družino imeti več stikov.

12.Navedeni argumentaciji ni moč slediti. Izpostavljeno izjavo oškodovankine matere je potrebno presojati v luči dejstva, da jo je podala pod vplivom izjave oškodovankine babice, da si je oškodovanka vse izmislila, in sicer še preden se je sploh pogovorila z oškodovanko. Ko pa je F. F. potem prišla do oškodovanke, je bila slednja videti zmedena, prestrašena, kot da je v stiski, povedala ji je, da ji je obtoženec segel z roko med noge, zato je F. F. ponovno poklicala policijo ob 4.17 uri 9. 7. 2021 in povedala, da se je pogovorila s hčerko in ugotovila, da gre dejansko za spolni napad, nato pa se skupaj z oškodovanko tudi zglasila na policijski postaji in zoper obtoženca podala ovadbo, kar vse izhaja iz izpovedi F. F. ter vpogledane listinske dokumentacije.

13.Tudi oškodovankine izjave, da se kdaj zlaže, ni moč presojati izolirano, temveč v kontekstu dejstva, da je zagovornica glede na poročilo Osnovne šole ..., iz katerega je med drugim izhajalo, da se oškodovankine izjave o zbadanju sošolcev, niso izkazale za resnične, oškodovanko vprašala: "A si se ti kdaj v življenju kakšno stvar zlagala?", nato pa je oškodovanka odgovorila: "Če je bilo potrebno, ja." O tem pa se je izjasnila tudi izvedenka dr. B. B., da oškodovanka dobro razlikuje med resnico in lažjo ter da je izgovore v šoli uporabljala predvsem zato, da bi se ubranila pred očitki, ki so leteli nanjo - dostikrat tudi neupravičeno, oziroma da je laži uporabljala, kadar je želela opravičiti kakšne svoje dejanje v zvezi s šolo ali domačimi obveznostmi.

14.F. F. (oškodovankina mati) je res izjavila, da po dogodku kakšnih pritiskov s strani družine A. ni bilo, vendar je takoj zatem dodatno pojasnila, da pa je k oškodovankini babici prišla ena od hčerk obtoženca, ki je precej jezno govorila, da jih bodo vse iztožili. Le-to pa se sklada z oškodovankino izpovedbo, da je nanjo v smislu, da bi omilila izpoved o dogodku, pritiskala tudi obtoženčeva družina, in sicer jo je enkrat prišla "nadret" obtoženčeva mlajša hči B. A., kar je slednja tudi potrdila.

15.Pritožnika povsem spregledata izvedeniška mnenja izvedenk dr. B. B., dr. C. C. in dr. D. D., katerih bistvene ugotovitve povzema tudi izpodbijana sodba v točkah 11 in 12 obrazložitve, in jih zato pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, se pa nanje sklicuje. Mnenjem je sodišče utemeljeno sledilo, saj so bila izdelana na podlagi pogovora z oškodovanko in njeno materjo, spisovnih podatkov, razpoložljive zdravstvene dokumentacije za oškodovanko, v okviru mnenj dr. C. C. in D. D. pa tudi klinično psihološke eksploracije in klinično psihološkega pregleda oškodovanke ter klinično psihološke eksploracije z oškodovankino mamo. Sicer pa so mnenja skladna in medsebojno si dopolnjujoča. Iz mnenj tako med drugim izhaja, da izvedenke oškodovankino izpoved ocenjujejo kot kredibilno in verodostojno. Dr. C. C. pa je še dodatno pojasnila, da je stopnja kredibilnosti oškodovanke dokaj visoka, saj je pri svoji izpovedbi vztrajala kljub pritiskom okolice in oseb, na katere je bila navezana, njena pripoved v intervjuju pa je bila spremljana s pristno čustveno spremljavo, pri čemer je navajala specifične podrobnosti (kretnje, določene besede, določen kraj). Imenovana izvedenka je pri oškodovanki na eni strani prepoznala tendenco oškodovanke k zanikanju, kar je pogosto pri osebah, ki so doživele travmatične dogodke, na drugi strani pa ni zaznala tendenc simuliranja ali potvarjanja.

16.Nekritično in deloma tudi protispisno je pritožbeno izvajanje, da se sodišče ni ukvarjalo z motivom oškodovanke oziroma, da bi lahko bila njena prijava posledica pomanjkanja pozornosti, zaradi njenega otroštva, prepletenega s stresnimi okoliščinami, v zvezi z razhodom staršev, spolnimi delikti drugih oseb. Glede na razumevajoč odnos med obtožencem in oškodovanko, slednja tudi po oceni pritožbenega sodišča ni imela nobenega motiva, zakaj bi želela z lažno ovadbo prizadeti obtoženca. Prvostopenjsko sodišče pa je oziraje se na izpovedbi obtoženčevih hčerk C. A. in B. A., mnenj izvedenk ter da oškodovanka tistega dne pred dejanjem ni bila vznemirjena, razburjena, skupaj z obtoženčevo ženo so celo vsi trije med potjo na X. šli na sladoled, obtoženčev zagovor, da je oškodovankina izpovedba posledica njene občutljivosti, ker ji ni bilo všeč, če je obtoženec posvečal pozornost drugim otrokom, utemeljeno zavrnilo (točka 9. izpodbijane sodbe).

17.Protispisna in nekritična je tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje pri oškodovanki ugotovljene znake spolne zlorabe arbitrarno pripisalo obtožencu. V točki 11 izpodbijane sodbe se je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno opredelilo do razmerja med oškodovankinimi čustvenimi in vedenjskimi težavami, ki so bile povezane z dogajanjem v matični družini, in sekundarno travmatiziranostjo zaradi spolnega nasilja, ki ga je doživela že dvakrat pred obravnavanim dogodkom, ter ugotovljenimi njenimi čustvenimi in vedenjskimi znaki spolne zlorabe zaradi obravnavanega dogodka, sklicujoč se na prepričljiva izvedenska mnenja. Navedeno argumentacijo pritožbeno sodišče sprejema in le-tej nima kaj dodati.

18.To, da so vse zaslišane priče obrambe skladno izpovedovale, da pri obtožencu ni bilo nikoli zaznati kakršnegakoli neprimernega ravnanja, tako v relaciji do oškodovanke, kot tudi do drugih deklet primerljive starosti, ki so pogosto prihajale v stike z obtožencem, ter da je imel obtoženec veliko priložnosti, da bi kaj takega, kar se mu očita, storil že prej, pa ni, glede na zanesljivo ugotovljeno dejansko stanje obravnavanega dogodka, še ne pomeni, da očitanega dejanja ni storil, kot to poenostavljeno razlaga zagovornica.

19.Ker je obtoženec v svojem zagovoru navajal, da sta ga njegovi hčeri že pred obravnavanim dogodkom seznanili, da oškodovanka na družbenih omrežjih objavlja svoje fotografije in posnetke, ki niso primerni njeni starosti, le-teh pa sam sicer ni videl, ogledal si jih je šele po prijavi, temu pa je sledilo tudi sodišče prve stopnje, obramba za izvedbo dokaza z vpogledom teh fotografij oziroma posnetkov, ni izkazala potrebne materialnopravne relevantnosti.

20.Glede na zagovor obtoženca, da ga je oškodovanka kdaj pa kdaj vprašala za nasvet ali mnenje v zvezi z odnosi s fanti, da sta mu, kot že navedeno, njegovi hčerki povedali, da so predmetne oškodovankine fotografije in posnetki neprimerni za njeno starost, zaradi česar je oškodovanko opozoril, da ji lahko takšna komunikacija v prihodnosti tudi škodi ter da naj bo sicer s fanti previdna in da mora paziti, kako komunicira, saj bi jo lahko kdo narobe razumel, je sodišče, upoštevaje tudi obtoženčevo izjavo, da je oškodovanka eksplicitno kazala oziroma opozarjala na svoje atribute, napravilo razumen zaključek, da je očitno vse navedeno pri obtožencu vzbudilo napačen vtis, da si oškodovanka želi spolnosti in da bo, ker sta se dobro razumela, "lahka za dobit" ter da ga prav zaradi dobrega razumevanja in zaupanja, ki mu ga je izkazovala, ne bo prijavila.

21.Pritožbeno sodišče kot razumne in ustrezne sprejema tudi razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič obrambe z dne 5. 12. 2022, med katerimi je navedena tudi priča G. G. (točka 3 izpodbijane sodbe). Zagovornica v pritožbi vztraja pri zaslišanju G. G., tokrat zaradi njenega pisma, ki ga je obramba prejela šele 12. 6. 2024, torej po izdaji izpodbijane sodbe, kar pomeni, da gre za pritožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 377. člena ZKP. Iz navedenega pisma, ki ga je zagovornica priložila k pritožbi, sicer izhaja, da naj bi imenovana priča istega večera peljala za obtoženčevim vozilom (le-tega sicer dobro pozna in je za njim že mnogokrat prej peljala), v njem pa je bila še ena oseba, za katero ni vedela kdo je ter da je obtoženi vozil normalno in da ni videla ali opazila kakšnega vijuganja ali obstanka, kar vse bi lahko potrdil tudi njen mož, ki je bil z njo v vozilu. Kljub navedenemu pritožbeno sodišče ocenjuje, da obramba za zaslišanje priče G. G. ni izkazala potrebne verjetnosti, da gre za materialnopravno relevanten dokaz. V predmetni izjavi predlagana priča namreč ni navedla oziroma pojasnila, na podlagi česa sklepa, da se opisana vožnja obtoženca nanaša prav na obtoženčevo vožnjo kritičnega večera, saj je to izjavo vendarle podala skoraj tri leta po obravnavanem dogodku, pri tem pa navedla, da se je za obtoženčevim vozilom sicer že mnogokrat pred tem peljala - "vsak dan se vozimo en za drugim, ali en pred drugim, ker imamo iste relacije v službe in nazaj". Upoštevaje navedeno ter, da iz oškodovankine izpovedi ne izhaja, da je obtoženec zaradi obravnavanega dejanja z vozilom vijugal po cesti ter da bi se kje ustavil, po presoji pritožbenega sodišča, ne da bi se spuščalo v verodostojnost predmetne pričine izjave, ni izkazana potrebna verjetnost, da bi predlagana priča G. G. in njen mož lahko izpovedovala o obtoženčevi vožnji prav kritičnega večera, torej o pravnorelevantnem dejstvu. S tem pa obramba ni izkazala, da bi izvedba predlaganih dokazov - zaslišanje priče G. G. in njenega moža vzpostavila dvom v dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno z izvedenimi dokazi.

22.Obtoženec smiselno uveljavlja razlog za izločitev predsednika senata iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, in sicer da je podan dvom o njegovi nepristranskosti. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave (drugi odstavek 41. člena ZKP). Glede na navedeno ter, da obtoženec v postopku pred sodiščem prve stopnje predloga za izločitev predsednika senata ni podal, je s smiselnim tosmernim predlogom prekludiran, saj ga ne more uveljaviti šele v pritožbenem postopku.

23.Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), ki jo pritožnika izrecno ne izpodbijata. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo prestrogo kazen. Ker je očitano kaznivo dejanje uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ki je na samem vrhu lestvice ustavno zavarovanih vrednot, do njegove teže pa se je opredelil že zakonodajalec, ko je predpisal zelo visoko kazen zapora od treh do osmih let, ter da je obtoženec to dejanje storil proti osebi, ki je večji del življenja živela v slabih družinskih razmerah ob prisotnosti nasilja v družini, ki je nato tudi razpadla, kar je oškodovanko naredilo še bolj ranljivo (vse to je obtožencu, kot je to sam navedel v svojem pisnem zagovoru, bilo znano), izkoristil pa je tudi njeno zaupanje, ki mu ga je izkazovala, se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo za izrek kazni zapora. Pri njeni odmeri pa sodišče ni v zadostni meri upoštevalo olajševalnih okoliščin in sicer, da je obravnavani dogodek v obtoženčevem življenju enkraten, saj pred tem in po tem do oškodovanke ni izkazoval neprimernega ravnanja, da sicer do sedaj še ni bil kaznovan ter da poseg v oškodovankino spolno nedotakljivost ni bil tako intenziven, saj je šlo le za otipavanje, dotikanje, kar pa pri oškodovanki ni pustilo kakih hujših posledic. Navedene okoliščine pa pritožbeno sodišče vrednoti kot posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni.

24.Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbam obtoženca in njegove zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu ob uporabi omilitvenih določil iz 50. člena KZ-1 in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izrečeno kazen znižalo na dve leti zapora. V preostalem delu pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni ter ob ugotovitvi, da niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

25.Ker je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno deloma v obtoženčevo korist, se sodna taksa ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Zveza: