Jedro

Kljub temu da vročitev ni bila opravljena v skladu z določbami ZPP, je tožnik sporni sklep po ugotovitvah sodišča prejel najkasneje 4. 1. 2002 preko faksa. Sodišče je tožbo, vloženo šele 12. 2. 2002, v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, pravilno zavrglo kot prepozno, saj je bila vložena po 15 dnevnem roku iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki izpodbija del sodbe, ki se nanaša na odpravnino ob upokojitvi.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku na podlagi napotil iz razveljavitvenega sklepa Pdp 1387/2003 z dne 7. 10. 2005 ponovno presojalo vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe zaradi prenehanja delovnega razmerja in ponovno ugotovilo, da je bila tožba z dne 12. 2. 2002 vložena prepozno glede na prvi odstavek 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. RS, št. 42/90 s spremembami), saj je štelo, da je bil tožniku sklep o prenehanju delovnega razmerja vročen najkasneje 4. 1. 2002 in ne šele 28. 1. 2002. Zato je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja in denarne zahtevke iz tega naslova, saj je ugotovilo, da je tožeča stranka zamudila rok za vložitev tožbe. Ugodilo je zahtevku za plačilo regresa za leto 2001, zavrnilo pa zahtevek za plačilo odpravnine ob upokojitvi, odškodnine, povrnitve stroškov najemnine, dnevnic, potnih stroškov in stroškov telefona. Sklenilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka.

2. Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve o povrnitvi stroškov najemnine, plačilu stroškov nastalih v zvezi s službenimi potovanji ter sklepu o stroških postopka in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da je bil ta del tožbenega zahtevka preuranjeno zavrnjen. Sicer je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje ter sklenilo, da se glede odločitve o odpravnini ob upokojitvi revizija ne dopusti.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka in sicer zoper del, ki se nanaša na zavrženje tožbe. Revizijo vlaga „iz vseh razlogov“, zlasti pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožniku vročila sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 21. 12. 2001 skladno z določbami ZPP pred 28. 1. 2002, ko ga je prejel tožnikov pooblaščenec. Sodišče prve stopnje se je znova postavilo na stališče, da iz dopisa tožnika z dne 4. 1. 2002 izhaja dokazilo o vročitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja, čeprav je sodišče v sklepu Pdp 1387/2003 z dne 7. 10. 2005 izrecno navedlo, da dopis tožnika ne dokazuje, da mu je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja vročen. Glede na določbo 103. člena ZDR mora biti vročanje izvedeno v skladu z določili ZPP. Tožniku nobeno od pisanj v postopku ni bilo vročeno v skladu z ZPP, zaradi česar je prišlo do absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj zaradi opustitve vročitve tožniku ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem. Nesporno drugostopenjski sklep ni bil vročen tožniku na njegovem naslovu v Ljubljani v skladu z določbami 140. in 141. člena ZPP. Tožena stranka bi lahko sklep o prenehanju delovnega razmerja skladno z določbami ZPP tožniku vročila tudi na začasnem naslovu na Poljskem, pa tega sploh ni poskusila. Prav tako mu ni bil vročen po faksu v Varšavo, saj takšna vročitev ni v skladu z določbami ZPP. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 158/99 z dne 21. 12. 1999, v katerem je sodišče zavzelo stališče o vročanju, prav tako tudi na sklep VIII Ips 188/95 z dne 27. 5. 1997, v katerem je sodišče izrecno navedlo, da mora delodajalec odločbo o odpovedi vročiti tako kot je določeno v ZPP. Vročanje po faksu v nobenem primeru ne predstavlja pravilne vročitve po odločbah ZPP, še manj pa v primeru, ko je delodajalcu znan naslov stalnega in začasnega bivališča zaposlenega. Tožnik tožbe zaradi prenehanja ni vložil prepozno, zaradi česar je odločitev sodišča o zavrženju tožbe glede prenehanja delovnega razmerja napačna. Graja tudi odločitev glede odškodnine po 118. členu ZDR, ki jo je zahteval namesto reintegracijskega zahtevka. Sodišče bo o višini odškodnine odločalo šele potem, ko bo sprejelo odločitev o glavni stvari-nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede same višine odškodnine, pa opozarja na stališča zavzeta v sodbah Pdp 856/2004, Pdp 393/2005 in Pdp 856/2004. Tudi zahtevek po odpravnini zaradi upokojitve ni samostojni denarni zahtevek, saj je vezan na trajanje delovnega razmerja do upokojitve tožnika v letu 2004. Zato sodišče o tem zahtevku ne bi smelo meritorno odločati, zaradi česar sta obe sodbi nižjih sodišč napačni.

4. Na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je bila revizija vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija deloma ni dovoljena, sicer ni utemeljena

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Revident uvodoma navaja, da vlaga revizijo zoper izpodbijano sodbo le v delu, kjer je bila tožba zavržena, v nadaljevanju pa graja tudi odločitev o odpravnini ob upokojitvi. Revizija v tem obsegu ni bila dopuščena, tožnik pa tudi ni vložil pritožbe zoper tako odločitev. Zato je na pravnomočni sklep sodišča druge stopnje, da se revizija glede odpravnine ob upokojitvi ne dopusti, vezana tako tožeča stranka. Zato sodišče revizijskih navedb o naravi zahtevka o odpravnini ob upokojitvi ni moglo upoštevati, saj se nanašajo na sklep, zoper katerega revizije ni mogoče vložiti. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožnika v delu, ki se nanaša na odločitev o odpravnini ob upokojitvi na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

8. Glede preostalega dela izpodbijane odločitve revizija ni utemeljena.

9. Revident očitka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki ga uvodoma uveljavlja, v nadaljevanju revizije ne konkretizira, zato revizijsko sodišče tovrstnih očitkov ni moglo in smelo preizkusiti. Tožnik nadalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, iz razloga, ker naj bi izgubil možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je sodišče „nevročitev“ sklepa tožene stranke z dne 21. 12. 2001 štelo za opravljeno. Ker je sodišče pravilno ugotovilo, je bila drugačna vročitev (kot predvideva ZPP) zanesljivo dokazana, je nadalje neutemeljen tudi revizijski očitek, da mu je bila zaradi domnevne opustitve vročitve odvzeta možnost obravnave pred sodiščem.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Predmet spora se nanaša na pravočasno vložitev tožbe zaradi prenehanja delovnega razmerja in z njo povezanim vprašanjem o vročitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami). Tožniku delodajalčev sklep o prenehanju delovnega razmerja ni bil uspešno vročen po določbah takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), zato je jedro spora vprašanje ali je bila drugačna vročitev – vročitev po faksu, zanesljivo dokazana (smiselna uporaba določb ZPP v postopkih varstva delavčevih pravic po 103. členu ZDR/90). Na podlagi napotilne norme iz 103. člena ZDR/90 se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerjih. Predvidena je torej uporaba postopkovnih določb iz ZPP (za določanje rokov, načina vročanja in podobno).

12. Iz ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku poslala sklep z dne 21. 12. 2001 še istega dne po pošti na domači naslov v Sloveniji skupaj s povratnico. Poštna pošiljka se je vrnila z oznako „ni dvignil“. Sklep mu je ponovno poskušala vročiti 3. 1. 2001, vendar se je tudi ta pošiljka vrnila nevročena z enako oznako kot prejšnja. Dalje sta sodišči presojali, ali mu je bil sporni sklep vročen po faksu v Varšavo, kjer se je tožnik nahajal in zaključili, da mu je bilo pisanje na ta način nedvomno vročeno. Kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, je tožnik tožbi predložil ravno fotokopijo sklepa, ki mu ga je faksirala tožena stranka dne 21. 12. 2001. Iz zapisa na vrhu listine A8 izhaja, da gre pri sklepu z dne 21. 12. 2001 za prvo in drugo stran (od štirih strani) poslanih ravno z iste številke, kot je tožena stranka sporni sklep faksirala v Varšavo in ga na štirih straneh tudi dostavila. Glede na to, da je tožnik tudi v dopisu toženi stranki z dne 4. 1. 2002 dobesedno povzel celotni stavek spornega sklepa, je sodišče po presoji revizijskega sodišča pravilno presodilo, da mu je bil sklep po faksu ne samo poslan, ampak tudi uspešno vročen najkasneje na ta dan, ko se je tožnik seznanil z njegovo vsebino in jo komentiral oziroma povzel. Zato se neutemeljene revizijske navedbe, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku sporni sklep o prenehanju delovnega razmerja vročila.

13. Sodišče je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno štelo, da je bila vročitev po faksu zanesljivo dokazana. Ne gre zanemariti tudi dejstva, da tožnik niti v reviziji ni pojasnil, kako je lahko v dopisu toženi stranki povzel vsebino enega celotnega stavka sklepa, ne da bi bil seznanjen z le-tem oziroma ne da bi mu bil sporni sklep v Varšavo vročen. Neutemeljeno je revizijsko prizadevanje, da bi tožena stranka vročitev v skladu z določbami takrat veljavnega ZPP morala opraviti tudi na tožnikovem začasnem naslovu na Poljskem. Kot je bilo že obrazloženo, kljub temu da vročitev ni bila opravljena v skladu z določbami ZPP, je tožnik sporni sklep po ugotovitvah sodišča prejel najkasneje 4. 1. 2002 preko faksa, tako da v svojih pravicah ni bil prikrajšan. Glede na navedeno je sodišče, tožbo vloženo šele 12. 2. 2002, v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, pravilno kot prepozno zavrglo v skladu s prvim odstavkom 274. člena ZPP, saj je bila vložena po 15 dnevnem roku iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR, ki določa, da ima delavec, ki z dokončno odločitvijo delodajalca ni zadovoljen pravico, da v roku nadaljnjih 15 dneh zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Ob dejstvu, da se je tožnik, ko je bilo opravljeno vročanje pisanja, nahajal v tujini, ni uspešno revizijsko sklicevanje na navedena judikata Vrhovnega sodišča, ki z zadevo nista primerljiva.

14. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe glede odločitve o zahtevku za plačilo 4.050.000,00 SIT kot odškodnini po 118. členu ZDR. Ker je sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, zavrglo, same (ne)zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja sploh ni presojalo. Ob taki ugotovitvi je zavrnitev plačila iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR utemeljena že iz tega razloga.

15. Glede na navedeno sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrgli tožbo v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja in denarne zahtevke iz tega naslova ter zavrnili zahtevek na plačilo odškodnine po 118. členu ZDR. Ob tej ugotovitvi je revizijsko sodišče revizijo (kolikor je ni zavrglo) kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožena stranka glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.