Jedro

Kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo. Bistvo tega kaznivega dejanja je v izkoriščanju storilčevega avtoritativnega položaja, tako da oseba, ki je storilcu zaupana v eni od navedenih oblik vzgojnih dejavnosti, dopusti spolno občevanje ali druga spolna dejanja, česar brez vpliva storilčevega položaja ne bi storila.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega M.Ž. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 210,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 50856/2014 z dne 1. 12. 2016 obdolženega M.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po istem zakonskem določilu v zvezi z 2. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 in drugo alinejo 50. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v doslej znani višini 590,65 EUR, stroške iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom in sodno takso v višini 170,00 EUR. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je obdolženec dolžan povrniti tudi stroške njegove privedbe na glavno obravnavo dne 1. 12. 2016, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je mladoletno oškodovanko A.C. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zoper odločbo o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči o povrnitvi stroškov predmetne pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba navaja, da se napadena sodba opira na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki bi moral biti po določbi prvega odstavka 83. člena ZKP izločen iz spisa in da se opira tudi na odklonitev poligrafskega testiranja obdolženca, s čimer smiselno meri na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Opisana kršitev ni podana. Pritožba prezre, da se na podlagi prvega odstavka 83. člena ZKP iz spisa izločijo obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Obdolženec je namreč pred podajo izjave na policiji, ki jo je podal po določbi šestega odstavka 148. člena ZKP, bil pravilno obveščen katerega kaznivega dejanja je osumljen in kaj je podlaga za sum zoper njega ter poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjal, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedal na sojenju uporabilo zoper njega (l. št. 11 spisa). Zato uradnega zaznamka o izjavi osumljenca ni potrebno izločiti iz spisa. Ob tem ne gre prezreti, da iz razlogov napadene sodbe izhaja, da sta bila odločilna dokaza v obravnavani zadevi izpovedba mladoletne oškodovanke, ki je obdolženca obremenila storitve kaznivega dejanja in izvedensko mnenje, v katerem je sodni izvedenec mag. B.Š. ugotovil, da je pri mladoletni oškodovanki zaznal težave v navezovanju socialnih stikov, ki se pogosteje pojavijo pri spolno zlorabljenih otrocih, kot pri tistih, ki niso bili spolno zlorabljeni. Sodni izvedenec je tudi pojasnil, da je v obravnavanem primeru šlo za spolno aktivnost med otrokom in odraslo osebo, kar pomeni spolno zlorabo, čeprav ni prišlo do spolnega akta, je pa odrasla oseba skušala zadovoljiti svoj spolni nagon. Zato razlage prvostopenjske sodbe ni mogoče razumeti tako, kot jo razume pritožba, in sicer da je sodišče prve stopnje na odklonitev poligrafskega testiranja oprlo zaključke o krivdi obdolženca. Navedeno je prvostopenjsko sodišče namreč presojalo v okviru presoje verodostojnosti njegovega celotnega zagovora, ki ga je ocenilo kot neprepričljivega, za kar sta bila odločilna obremenilna izpovedba mladoletne oškodovanke, ki jo je ocenilo za prepričljivo in verodostojno in pa že navedeno mnenje izvedenca mag. B.Š.

6. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po oceni pritožbe podan zato, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, in sicer o okoliščini, da je obdolženec imel posebne lastnosti osebe, ki jih zahteva zakon, da je podana kvalificirana oblika kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, torej da mu je bila mladoletna oškodovanka dejansko zaupana v varstvo in oskrbo ter da je ta položaj zlorabil. Pri tem pritožba izpostavlja, da je potrebno pri osebah, pri katerih skrb za otroka ni že zakonsko določena, ugotoviti razmerje ali je bila takšni osebi dejansko prepuščena skrb za učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, iz katerega izhaja poseben nadrejeni položaj nad otrokom, pri tem pa poudarja, da obdolženi nikoli ni funkcioniral kot član družine in oseba, ki ji je bilo določeno varstvo oškodovanke, da bi morebiti imel možnost kaznovanja otroka kot vzgojni ukrep oziroma varstvo otroka v času, ko bi bila starša mladoletne oškodovanke odsotna.

7. Tudi v tem pritožbi ni mogoče pritrditi. Pritožba namreč prezre, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe (stran 27 in 28) navedlo vse to, kar izpostavlja pritožba. Njena razlaga zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka sega na področje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj zatrjuje, da obdolženi ni imel lastnosti osebe, ki ji je bil otrok zaupan v varstvo in zato ni mogel zlorabiti svojega položaja nadrejenosti ter to storiti na način, kot je opisan v krivdoreku. Iz pritožbene razlage je razvidno, da pritožba ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje glede takega razmerja obdolženca do mladoletne oškodovanke, kot ga opredeljuje določba tretjega odstavka 173. člena KZ-1 ter gredo zato pritožbena izvajanja s tem v zvezi v smeri uveljavljanja pritožbenega razloga iz tretje točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Na ta pritožbena izvajanja bo odgovorjeno v okviru razlogov, ki se nanašajo na v pritožbi zatrjevano zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Enaka ugotovitev velja glede pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje odločilno dejstvo, da je bila mladoletna oškodovanka zaupana v varstvo obsojencu, ugotovilo v nasprotju z izjavami same oškodovanke na glavni obravnavi, s čimer naj bi prav tako bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi s temi navedbami pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč v okviru navedene trditve ocenjuje izpovedbo mladoletne oškodovanke, torej podaja lastno dokazno oceno, ki je drugačna od ocene prvostopenjskega sodišča. S tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba pri tem prezre tudi, da mladoletna oškodovanka sploh ni bila zaslišana na glavni obravnavi.

9. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazne predloge obrambe (zaslišanje prič A.Y.D.Z. , J.K., I.V., mladoletnega Ž.C. ter ponovno zaslišanje mladoletne oškodovanke) zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Ocenjuje, da bi se lahko z zaslišanjem teh prič in ponovnim zaslišanjem mladoletne oškodovanke ugotovilo ali se je odnos mladoletne oškodovanke do obdolženca, predvsem glede njene navezanosti nanj, v zadnjem mesecu pred prijavo kaznivega dejanja kaj spremenil. 10. Pritožba nima prav. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj in pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe (točka 13) prepričljivo pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge obrambe in pritožbeno sodišče z razlogi prvostopenjskega sodišča v celoti soglaša. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da zaslišanje prič A.Y.D.Z., J.K., I.V. in mladoletnega Ž.C. v obravnavanem primeru ne bi v ničemer odločilnem prispevalo k razjasnitvi dejanskega stanja, saj nobena izmed teh prič ni bila navzoča pri nobenem obdolženčevem ravnanju, ki so pod obtožbo. Pritožba pa tudi prezre določbo petega odstavka 331. člena ZKP, ki ne dopušča neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi oseb, mlajših od petnajst let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost iz devetnajstega poglavja Kazenskega zakonika, kar je primer v obravnavani zadevi. Sodišče mora v teh primerih odločiti, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb. Na podlagi šestega odstavka 331. člena ZKP pa lahko stranke v primerih iz prejšnjega odstavka postavijo posredna vprašanja. Če senat spozna, da so vprašanja utemeljena in potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, postopa po določbi 338. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da za nobeno od izrecno predlaganih dodatnih vprašanj ni našlo potrditve ne glede prvega, niti glede drugega pogoja. Preiskovalna sodnica je namreč mladoletno oškodovanko podrobno zaslišala, na njej razumljiv način pa ji je tudi predočila vsebino "razlik" med njeno izpovedbo pred policijo in v preiskavi. Zagovornica obdolženca oziroma njen substitut sta takrat tudi imela možnost postavljati ji vprašanja, vendar je nista izkoristila, niti se nista zavzemala za kakršnokoli dodatno razjasnitev neskladij v izpovedbah mladoletne oškodovanke. Nenazadnje je tudi sodni izvedenec pojasnil, da je zaslišanje mladoletne oškodovanke pred preiskovalno sodnico več kot dovolj, glede na to, da so prve otrokove izjave o doživeti izkušnji v nezaželeno vpletenost v spolno vedenje odrasle osebe najbolj avtentične ter da veliko več kot je otrok pripravljen spontano govoriti v tej začetni fazi, kasneje ni pričakovat, zlasti ne, če silimo vanj z vprašanji, saj večina travmatiziranih otrok zaradi doživete spolne zlorabe kasneje te dogodke potisne v ozadje in se jih več ne spominja. V pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

11. Pritožba trdi, da opis dejanja v obtožbi ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, saj ne vsebuje konkretnega opisa ravnanj obdolženca, temveč se zadovoljuje zgolj z abstraktnim citiranjem zakonskega dejanskega stanja, elementi, ki bi naj abstraktni opis konkretizirali, pa manjkajo, s čimer smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

12. Opisana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebuje opis kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, ki so tudi zadostno konkretizirani. Tako je opisano izvršitveno ravnanje, ki ga je obdolženec storil proti mladoletni nečakinji: otipavanje po spolovilu - prva alineja; otipavanje po golem spolovilu, ko ji je obdolženec z roko segel pod kopalke, nakar si je navzdol potegnil še svoje kopalke in razgalil svoje spolovilo ter mladoletno oškodovanko potegnil z roko proti svojemu spolnemu udu z namenom, da bi ga po njem božala, vendar se je slednja tedaj uspela odmakniti - druga alineja; otipavanje po golem spolovilu, ko ji je obdolženec z roko segel pod spodnji del pižame, ob tem pa se z ustnicami nekajkrat dotaknil tudi njenih ustnic tako, da jo je na usta večkrat poljubil; dovolj natančno je opredeljen čas storitve kaznivega dejanja - od leta 2012 do 9. 7. 2014, kot tudi kraj kaznivega dejanja - na naslovu takratnega bivanja Č. ulica, ter dejstvo, da je bila mladoletna oškodovanka obdolžencu zaupana v varstvo in da je slednji zlorabil svoj položaj njenega odraslega in s tem nadrejenega ji strica za storitev obravnavanega kaznivega dejanja zoper njo. Zato pritožba še bolj konkreten opis ravnanj obdolženca neutemeljeno pogreša. 13. Tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja pritožba neutemeljeno graja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter zanesljivo zaključilo, da je storil očitano kaznivo dejanje. Svojo odločitev je tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki iz napadene sodbe ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

14. Bistvo pritožbenih trditev je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožba ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor in skuša z deli izpovedb posameznih prič in mladoletne oškodovanke, iztrganih iz konteksta, prikazati, da obdolženec očitanega kaznivega dejanja ni storil. Meni, da sta se starša mladoletne oškodovanke želela obdolžencu s prijavo zgolj maščevati, ker se je odločil za svojo družino; da je sodišče prve stopnje neutemeljeno verjelo izpovedbam mladoletne oškodovanke ter pričama M.Ž. in R.C., saj so bile le-te neskladne, ob tem pa tudi ne gre prezreti, da je bila prijava kaznivega dejanja podana šele več kot en mesec po storitvi in da so se v vsem tem času vsi trije z obdolžencem tudi družili, kar nedvomno kaže na to, da kaznivo dejanje sploh ni bilo storjeno; da bi sodišče prve stopnje moralo verjeti izpovedbam prič S.Ž. in D.Ž., ki sta potrdili obdolženčev zagovor; da mladoletna oškodovanka obdolžencu nikoli ni bila zaupana v varstvo; in da tudi sodni izvedenec ni ugotovil, da bi naj prišlo do spolne zlorabe.

15. Z navedenimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe navaja obsežne in prepričljive razloge zakaj zagovoru obdolženca ne verjame, verjame pa izpovedbi mladoletne oškodovanke A.C.. La-ta je namreč ves čas obdolženca obremenjevala in povedala, "da sta šla s stricem njegovega otroka dat spati, nakar jo je stric M. vprašal ali bi šla poleg njega ležati, potem pa ji je šel s prstom do lulike pod hlačami". Nadalje je pojasnila, da se je to, kar je opisala, zgodilo že enkrat, in sicer predlani, ko se je s stricem in bratom kopala v bazenu. Ko je brat odšel na stranišče, ji je stric segel pod kopalke in jo začel "šlatati po luliki". Enak dogodek, kot takrat, ko sta s stricem dala njegovega sina spati, pa se je pred tem zgodil tudi v njihovem stanovanju, ko sta s stricem sama na kavču gledala televizijo in ji je stric naredil isto kot vedno, "šlatal jo je po luliki". Njeno izpovedbo je potrdila njena mati M.Ž., ki je povedala, da ji je mladoletna oškodovanka povedala, da jo je obdolženec prijemal po spolovilu oziroma po "luliki". Pojasnila je tudi, da obdolženca ni prijavila takoj zato, ker je njuna mati S.Ž. dne 1. 7. 2014 utrpela možganske krvavitve in se je bala za njo ali bo sploh preživela, kar je potrdil tudi priča R.C.. Ker pa je mladoletna oškodovanka že dne 9. 7. 2014, torej takoj po dogodku, opisanem pod tretjo alinejo izreka napadene sodbe, obdolženca obremenila, da je storil obravnavano kaznivo dejanje, so pritožbene navedbe, da pozna prijava kaznivega dejanja kaže na dejstvo, da le-to sploh ni bilo storjeno, neupoštevne in brez teže. Čas vložitve kazenske ovadbe je pripisati razlogom, ki so jih navedli njeni starši, ne pa morebitnim dvomom, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno.

16. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedbam prič M.Ž. in R.C. in mladoletne oškodovanke, saj ni imelo nobenega razloga za sklepanje, da obdolženca po krivem obremenjujejo. Nenazadnje je tudi priča S.L. potrdila, da ji je mladoletna oškodovanka na razgovoru pri njej najprej povedala za dogodek z dne 9. 7. 2014, na njeno vprašanje, ali se je zgodilo še kaj takšnega, pa ji je mladoletna oškodovanka opisala tudi druga dogodka, ki sta se zgodila v bazenu in na kavču. 17. Sodišče prve stopnje je v postopek pritegnilo tudi izvedenca za klinično psihološko področje mag. B.Š., ki je podal izvedensko mnenje, bil pa je tudi neposredno zaslišan na glavni obravnavi ter je povedal, da so težave mladoletne oškodovanke v navezovanju socialnih stikov lahko eden od znakov, ki ga pogosteje srečamo pri spolno zlorabljenih otrocih, kot pri tistih, ki niso bili spolno zlorabljeni. Njeno razumevanje v ravnanju strica je bilo na nivoju neprijetnih občutkov, ne pa na nivoju ogroženosti njene telesnosti, saj še pomena takih ravnanj ni dojemala tako, kot to dojemajo odrasli, iz opisa pa je zaključil, da je šlo za spolno aktivnost med otrokom in odraslo osebo, kar pomeni spolno zlorabo, čeprav ni prišlo do spolnega akta, je pa odrasla oseba skušala zadovoljiti svoj spolni nagon in jakost je bila dovolj velika, da se je mladoletna oškodovanka počutila neprijetno. Zato pritožbi, ki zatrjuje, da sodni izvedenec pri mladoletni oškodovanki ni ugotovil znakov spolne zlorabe, ni mogoče pritrditi. Sodni izvedenec pa je tudi pojasnil, da so bile izjave, ki jih je podala mladoletna oškodovanka spontane, ves čas enake, pristne, pri njej pa tudi ni opazil nobenih znamenj naučenosti, ki bi vzbujale sum na sugeriranje s strani njenih staršev. Na podlagi njegovega mnenja, ki ga je pravilno ocenilo kot strokovnega in argumentiranega, in ostalih izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil spolno dejanje z osebo, ki še ni bila stara petnajst let in sicer s svojo nečakinjo, ki mu je bila zaupana v varstvo, saj so mu starši mladoletne oškodovane oziroma stara mati ali stara teta s tem, ko so mladoletno oškodovanko pustili samo z njim, slednjo prepustili v njegovo varstvo, pri čemer pa je zlorabil svojo avtoriteto kot njen stric in oškodovankino zaupanje, saj ga je slednja imela zelo rada.

18. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi krivdo obdolženca in sicer direktni naklep, ki ga je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Ker zagovornica obdolženca v preostalem v bistvu podaja lastna videnja kako bi sodišče prve stopnje moralo presojati obdolžencu očitano kaznivo dejanje in se ob tem sklicuje na njegov zagovor ter ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ampak podaja svojo lastno oceno, ne more biti uspešna. Izpovedbama prič S.Ž. in D.Ž., ki sta skušali potrditi zagovor obdolženca, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot neprepričljivi in za navedeno v napadeni sodbi podalo obširne in argumentirane razloge, ki jih pritožnica s svojimi pritožbenimi izvajanji ne more omajati.

19. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi pritožnica v okviru pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka graja pravilnost prvostopnega krivdoreka pa je dodati še sledeče: kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo. Bistvo tega kaznivega dejanja je v izkoriščanju storilčevega avtoritativnega položaja, tako da oseba, ki je storilcu zaupana v eni od navedenih oblik vzgojnih dejavnosti, dopusti spolno občevanje ali druga spolna dejanja, česar brez vpliva storilčevega položaja ne bi storila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe priče M.Ž. pravilno zaključilo, da je bila mladoletna oškodovanka v času vseh treh izvršitvenih ravnanj pod obtožbo obdolžencu dejansko zaupana v varstvo in oskrbo ter da je slednji zlorabil svoj položaj njenega odraslega in s tem nadrejenega ji strica za storitev obravnavanega kaznivega dejanja zoper njo. Glede na to, da sta bila obdolženec in mladoletna oškodovanka, ki je bila v času zlorabe stara šest in osem let, ob vseh izvršitvenih ravnanjih obsojenca sama (na kavču, v bazenu, na postelji), je tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoče šteti, da je imel obdolženec možnost nadzora nad ravnanjem mladoletne oškodovanke oziroma možnost obvladovanja dogajanja v dnevni sobi, v bazenu in v spalnici, s tem pa tudi varstvo nad mladoletno oškodovanko v smislu določbe tretjega odstavka 173. člena KZ-1. Pri tem ni pomembno, da prenos varstva nanj ni bil izrecen. Zadošča namreč konkludenten ali celo molčeč prenos, ki pa mora imeti podlago v konkretnih ravnanjih1. S tem, ko je M.Ž. mladoletni oškodovanki dovolila, da je lahko šla skupaj z obdolžencem v njegovo stanovanje uspavati njegovega sina, je tedaj prepustila varstvo oškodovanke oziroma nadzor nad dogajanjem v spalnici obdolžencu (dejanje pod tretjo alinejo izreka). Priči M.Ž. in S.Ž. sta pojasnili, da je S.Ž. "pazila" mladoletno oškodovanko v času odsotnosti njenih staršev. Torej je takrat, ko se je obdolženec v bazenu sam kopal z mladoletno oškodovanko, S.Ž. pa je sedela pri mizi, je slednja prepustila varstvo oškodovanke oziroma nadzor nad dogajanjem v bazenu obdolžencu (dejanje pod drugo alinejo izreka). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bila mladoletna oškodovanka obdolžencu kot svojemu odraslemu stricu zaupana v varstvo tudi takrat, ko so jo starši oziroma stara mati ali stara teta D.Ž., kateri je bila mladoletna oškodovanka zaupana v varstvo v odsotnosti staršev, ko je bila stara mati v bolnišnici, pustili samo skupaj z obdolžencem v dnevni sobi njihovega stanovanja gledati televizijo, torej so v času njihove odsotnosti iz tega prostora, prepustili varstvo mladoletne oškodovanke oziroma nadzor nad dogajanjem v dnevni sobi obdolžencu. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega utemeljeno zaključilo, da je bila obdolžencu mladoletna oškodovanka prepuščena v varstvo, slednji pa je to zlorabil za izvršitev opisanih spolnih dejanj. Takšnega zaključka ne more spremeniti niti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da obdolženec ni funkcioniral kot član družine in da ni imel možnosti kaznovanja mladoletne oškodovanke, ko sta bila starša slednje odsotna.

20. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zagovornice obdolženca zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

21. Odločbo o kazenski sankciji graja pritožba z navedbami, da je obdolžencu izrečena kazen previsoka, saj izvršitvena ravnanja obdolžencu niso izkazana, sodišče prve stopnje pa je pri odmeri kazni premalo upoštevalo okoliščino, da izvedenec mag. B.Š. v oškodovankinem duševnem stanju ni našel znakov, ki bi govorili za duševne in čustvene motnje posledično spolne zlorabe s strani odrasle osebe. Meni, da bi namen kazenskopravnega varstva bil dosežen že z opominjevalno sankcijo ali bistveno nižjo zaporno kaznijo.

22. Pritožba zagovornice obdolženca se tudi v tem delu pokaže kot neutemeljena. Preizkus pritožbenih izvajanj v smeri zavzemanja za izrek pogojne obsodbe obdolžencu je namreč pokazal, da ni podlage za spremembo odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih predlogov. Pritožba namreč ne navaja nobenih tehtnih razlogov, ki bi glede na težo obravnavanega dejanja, ko je šlo za tri izvršitvena dejanja spolnega napada na mladoletno oškodovanko ter način izvršitve, ko je obdolženec dejanja storil kljub temu, da je bila v bližini vsaj njegova mati (bazen) in ko so mu starši mladoletne oškodovanke zaupali njeno varstvo celo v njihovem stanovanju, utegnili vplivati na spremembo odločbe o kazenski sankciji. Prvostopenjsko sodišče je namreč ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde ter okoliščin, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1) obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno zaporno kazen. Okoliščino, da obdolženčeva ravnanja pri mladoletni oškodovanki niso pustila hujših posledic je upoštevalo pri omilitvi obdolžencu izrečene zaporne kazni, ko mu jo je omililo na skrajno spodnjo mejo dopustne omilitve po 2. točki prvega odstavka 51. člena KZ-1. 23. Ker tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

24. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, sodna taksa pa je bila obdolžencu odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife 7112 (znesek takse 140,00 EUR) in 7122 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) ter ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer.

1 O tem sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 90/2010 z dne 14. 10. 2010.