Jedro

Pritožbeno sodišče dolžniku pojasnjuje še, da je v postopkih poenostavljene prisilne poravnave pomembno ravno to, da je intervencija sodišča minimalna in da ves postopek temelji na dogovarjanju dolžnika z upniki glede njegovega finančnega prestrukturiranja. Zato tudi v postopkih poenostavljene prisilne poravnave ni določen upravitelj, ki bi nadzoroval dolžnikove posle ali skrbel za enakopravno obravnavanje upnikov. Tako se mora dolžnik z upniki dogovoriti o tem, kaj se bo z vozili v nadaljevanju dogajalo, ali jih mora kot predmet leasinga vrniti, ali se bodo uporabljala, prodajala, registrirala in tako dalje.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog dolžnika za izdajo soglasja za prodajo vozil John Deere traktor, vrednost vozila 12.000,00 EUR + DDV, Renault Kangoo 1,5, vrednost vozila 1.000,00 EUR + DDV in tovorno vozilo, vrednost vozila 800,00 EUR +DDV, zavrnilo.

2. Zoper takšen sklep se je laično pritožil dolžnik in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in dovoli prodajo vozila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je dolžnik z vlogo z dne 17. 9. 2019 predlagal sodišču, da izda soglasje za prodajo vozil, kot so navedena v izreku sklepa. Navedel je, da so po njegovi oceni vozila vredna 13.800,00 EUR in da predlaga njihovo prodajo zaradi tega, ker mu zastavni upnik onemogoča registracijo teh vozil. 5. Dolžnik v pritožbi ponovno navede, da je prodajo vozil predlagal zaradi tega, ker mu nastaja škoda, saj so vsa vozila na njegovem naslovu in so zaradi neregistracije neuporabna, kar pomeni, da z njimi ne more opravljati dejavnosti in predstavljajo izgubo, ker tam stojijo in izgubljajo vrednost. Priložil je tudi izjave upnikov, iz katerih resnično izhaja, da niso podali soglasja k registraciji vozil oziroma upnik G. navaja, da bi moral dolžnik opremo po leasingški pogodbi, ki jo ima še vedno v svoji posesti, vrniti. Sicer mu je bila ta pogodba odpovedana 11. 2. 2019 (e-sporočilo z dne 27. 9. 2019).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da določbi prvega in drugega odstavka 151. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki se na podlagi 212.b člena ZFPPIPP uporabljata v postopku poenostavljene prisilne poravnave, določata, da sme po uvedbi postopka prisilne poravnave dolžnik opravljati samo še redne posle v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti. Ne sme razpolagati s svojim premoženjem, razen v obsegu potrebnem za opravljanje poslov. Ne sme najemati posojil in kreditov in ne sme dajati poroštev in avalov ter ne sme opravljati poslov ali drugih dejanj, katerih posledica je neenako obravnavanje upnikov ali onemogočanje finančnega prestrukturiranja.

Pravilno je tako stališče sodišča prve stopnje, da v primeru predlagane prodaje ne gre za posle rednega opravljanja dejavnosti dolžnika (tega dolžnik niti ne zatrjuje) in da bi s takšno prodajo lahko prišlo do neenakopravnega obravnavanja upnikov.

7. Pritožbeno sodišče dolžniku pojasnjuje še, da je v postopkih poenostavljene prisilne poravnave pomembno ravno to, da je intervencija sodišča minimalna in da ves postopek temelji na dogovarjanju dolžnika z upniki glede njegovega finančnega prestrukturiranja. Zato tudi v postopkih poenostavljene prisilne poravnave ni določen upravitelj, ki bi nadzoroval dolžnikove posle ali skrbel za enakopravno obravnavanje upnikov. Tako se mora dolžnik z upniki dogovoriti o tem, kaj se bo z vozili v nadaljevanju dogajalo, ali jih mora kot predmet leasinga vrniti, ali se bodo uporabljala, prodajala, registrirala in tako dalje.

8. S tem je pritožbeno sodišče tudi odgovorilo na (skope) pritožbene navedbe. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).