Jedro

Po vzpostavitvi prejšnjega stanja je posest takšna, kakršna je bila pred motenjem, oziroma kakršna je bila ves čas. Zato velja, da naj posest ostane brez zaščite, če ni možnosti, da se vzpostavi prejšnje stanje. V obravnavanem primeru takšne možnosti zaradi nevarnosti okužbe vode ne bi bilo. Zahtevana vzpostavitev prejšnjega stanja bi pomenila nezakonit poseg v pravico do splošne rabe vodovoda vsakega drugega uporabnika.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep v 2. in 4. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo predlog tožeče stranke za izrek denarne kazni; zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka motila tožečo stranko v njeni mirni posesti stanovanjske hiše na ulici K. 60 v Ljubljani s tem, da ji je dne 16.1.2001 zaprla ventil, dne 17.1.2001 pa ga odlomila, ter da je dolžna tožeči stranki priklopiti vodo ter vzpostaviti stanje, kot je bilo pred 16.1.2001; odločilo, da se ne dovoli nasprotna tožba in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača 10.155,00 SIT pravdnih stroškov. Toženka je v pravočasni pritožbi zoper odločitev, da se ne dovoli nasprotna tožba vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in navedla, da bi moralo sodišče nasprotno tožbo obravnavati kot samostojno zadevo po predpisanem postopku. Tožnik pa je zoper navedeno odločitev po pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da se sodišče prve stopnje napačno sklicuje na določilo 7. člena Pravilnika o zdravstveni ustreznosti pitne vode, ki zavezuje toženko, da izvede priklop vode na takšen način, da bo neoporečna. Ker sodišče prve stopnje ni sprejelo tožnikovih dokaznih predlogov, je dejansko stanje nepopolno ugotovilo, hkrati pa bistveno kršilo določbe ZPP. Kršilo je določilo 286. člena ZPP, ko je zavrnilo tožnikov dokaz z izvedencem in ker se ni opredelilo o dokaznem predlogu za zaslišanje B. K. in P. O. Tožnik je šele po obravnavi z dne 18.5.2001 vzpostavil kontakt z njima, priča K. pa je takrat tudi prišel na ogled. Obe priči sta tožniku ustno povedali, da bi ji toženka morala priklopiti vodo. Izpoved O. bi se gotovo razlikovala od pisnega mnenja Instituta za varovanje zdravja, ki ga je podpisal. Sodišče si je ob ozki razlagi 286. člena ZPP poenostavilo vodenje postopka. Omenjeno mnenje je neverodostojno tudi zato, ker je bilo izdelano po naročilu tožene stranke. Sodišče prve stopnje se ne zaveda neživljenjskosti svoje odločitve, saj zavrnitev zahtevka pomeni, da bo tožeča stranka odslej v stanovanju brez vode. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da gre v spornem primeru za izsiljevanje oziroma pogojevanje priklopa vode s položitvijo novega vodovoda po parceli tožeče stranke. To potrjuje dejstvo, da je toženka začasno odredbo nameravala izvršiti tako, da bi predhodno položila nov vodovod preko tožnikove parcele. Tožnik sam je v pritožbenem roku dopolnil pooblaščenčevo pritožbo. Navedel je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je obstoječi interni vod po katerem je dobival vodo do 16.1.2001 že od spomladi leta 2000 priklopljen na novo vodovodno omrežje, niti ni poslalo na ogled sodnega izvedenca. V nadaljevanju pritožbe očita toženki nekorektnost, samopašnost, nezakonitost v postopanju, sodišču prve stopnje pa pristranost. Predlaga še, da se v primeru razveljavitve sklepa za obravnavanje določi drug sodnik. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženke pa ni utemeljena. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti ima tisti, ki dokaže, da je bil pred motenjem posestnik stvari, da je bila posest zares motena, da je bil toženec tisti, ki jo je motil, da njegovo dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in da je to dejanje samovoljno in protipravno (75., 77. in 78. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR in 426. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da vse predpostavke, ki pogojujejo sodno varstvo in ki morajo biti sicer podane kumulativno, niso izkazane. Tako po mnenju sodišča prve stopnje dejanju toženke ni mogoče očitati protipravnosti, saj je z zaprtjem oziroma odlomom ventila postopala v skladu z določilom 7. člena Pravilnika o zdravstveni ustreznosti pitne vode (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa obveznost upravljalca javnega vodooskrbnega sistema, da zagotavlja zdravstveno ustreznost pitne vode in varnost oskrbe z vodo in s čemer je preprečila možnost okužbe z vodo na odseku K. in J. cesta. Podlaga takšnemu stališču sodišča prve stopnje je bilo mnenje Inštituta za varovanje zdravja R Slovenije, o posledici navezave starega tožnikovega priključka na nov cevovod, saj bi se, zaradi okoliščine, ko bi bil tožnik končni uporabnik oziroma odjemalec vode, pričakovala njena stagnacija, s tem pa velika možnost mikrobiološke kontaminacije pitne vode. Tožnik, ki je takšni ugotovitvi nasprotoval, je tekom postopka poudarjal, da toženka z ukinitvijo dobave vode le izsiljuje položitev novega vodovodnega omrežja preko njegove parcele. Za razsojo v tej zadevi pa ni potrebe, da bi se sodišče spuščalo v resničnost navedenega očitka. Mogoče je zaključiti, da je nesporen toženkin interes, da se izgradi vodovod v skladu s projektom PGD, PZI št. 41-103-00-97, ki je upošteval kompatibilnost tudi z ostalimi položenimi vodi (trditev odgovora na tožbo), interes da je vodovod zgrajen v obliki mreže in brez končnih uporabnikov (izpoved priče U. H.), torej ne le do tožnika, saj bi ta na ta način ostal končni uporabnik. Toženka je tudi navajala, da je tožnika mogoče priključiti le na vodovod speljan mimo njegove hiše in da je to edini način izvedbe priklopa. Toženkin interes za izgradnjo vodovoda oziroma položitev cevovoda preko tožnikove parcele pa izkazuje tudi vložena nasprotna tožba na dopustitev izgradnje vodovoda preko njegove parcele. Prav slednja okoliščina in pa nedvomna predvidljivost zatrjevane nastale situacije (stagnacija vode in posledično možnost njene okužbe) izkazujeta vprašljivost ugotovitve o izključenosti protipravnosti toženkinega dejanja ukinitve dobave vode. Možnost drugačnega postopanja toženke za uresničitev navedenega interesa, ki ga je že sama izkazala z vložitvijo nasprotne tožbe, je zagotavljena že s pravno naravo vodovodnega omrežja. To namreč sodi med objekte javne infrastrukture. Objekti javne infrastrukture pa so grajeno javno dobro (3. in 4. člen Zakona o stavbnih zemljiščih, v nadaljevanju ZSZ) oziroma stvari namenjene splošni rabi. Tako se po 18. členu ZSZ lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji v javno korist. Javna korist je izkazana, če je razlastitev nepremičnine potrebna zaradi gradnje objektov javne infrastrukture, kadar tako gradnjo določa prostorski izvedbeni načrt (2. odstavek 22. člena ZSZ). V 28. členu ZSZ pa je določeno, da se lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini lahko v javno korist omeji z ustanovitvijo služnosti prehoda, prevoza ali gradnje objektov in omrežij javne infrastrukture. Lastninska ali druga pravica na nepremičnini se lahko tudi začasno omeji, če je to potrebno zaradi vzdrževanja objektov javne infrastrukture ali za izvedbo gradnje v javno korist (ob obstoju navedenih zakonsko določenih okoliščin tako nasprotni interes tožnika ne bi mogel biti varovan). Ne glede na gornje ugotovitve pa tožnik ob obstoju nevarnosti mikrobiološke kontaminacije pitne vode ob priključitvi starega priključka na novo vodovodno omrežje, vseeno ne bi imel pravice do sodnega varstva posesti. Preprečevala bi ga okoliščina nemožnosti vzpostavitve prejšnjega stanja. Rezultat uresničitve pravice do posestnega varstva je namreč vedno vzpostavitev prejšnjega stanja. S tem se zagotavlja načelo kontinuitete posesti. Po vzpostavitvi prejšnjega stanja je posest takšna, kakršna je bila pred motenjem, oziroma kakršna je bila ves čas. Zato velja, da naj posest ostane brez zaščite, če ni možnosti, da se vzpostavi prejšnje stanje. V obravnavanem primeru takšne možnosti zaradi nevarnosti okužbe vode ne bi bilo. Zahtevana vzpostavitev prejšnjega stanja bi pomenila nezakonit poseg v pravico do splošne rabe vodovoda vsakega drugega uporabnika. Tožnik je zatrjevano dejstvo nevarnosti okužbe pitne vode, ki ga je toženka izkazovala z mnenjem Inštituta za varovanje zdravja RS prerekal (že z izpovedjo na naroku za glavno obravnavo z dne 27.3.2001), vendar pa njegove neresničnosti, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ni dokazal. Pri tem je še ugotovilo, da je bil glede določenih dokaznih predlogov, upoštevajoč določilo 286. člena ZPP, prekludiran. To nedvomno velja za dokaza z ogledom in z izvedencem vodovodne stroke, ki ju je tožnik predlagal po dveh že opravljenih narokih za glavno obravnavo, ob njunem predlaganju pa tudi ni navedel okoliščin iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Ne more pa to veljati glede dokaznega predloga za zaslišanje prič B. K. in P. O., do katerega se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo, kot mu to upravičeno očita tožnik, ki je bil predlagan na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Tožnik je na tem naroku navedel, da je uspel pred narokom vzpostaviti kontakt s podpisnikom mnenja Inštituta za varovanje zdravja P. O., ki je poslal na ogled B. K., ta pa je po ogledu tožniku zagotovil, da se voda ne bi smela odklopiti, ter da je potrebno spremeniti omenjeno mnenje Inštituta. Enako mnenje pa mu je telefonično posredoval tudi P. O. Glede na tožnikove trditve (v kolikor so resnične), je mogoče šteti pridobitev navedenega dokaza, ki bi lahko izničil dokazno vrednost pisnega mnenja Inštituta ZVZ RS, za nepričakovano. Pritrditi je zato treba tožnikovemu pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 286. člen ZPP, ko ni dopustilo izvedbe novo pridobljenega dokaza, ki bi lahko bil pomemben za odločbo. Ker je s tem prišlo do kršitve načela kontradiktornosti po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je bilo treba sklep sodišča prve stopnje v odločitvi o tožbenem zahtevku in stroškovni odločitvi razveljaviti in vrniti zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Glede na razloge te odločbe nadaljnji napotki niso potrebni. Sodišče bo v ponovljenem postopku moralo izvesti dokaz z zaslišanjem omenjenih dveh prič. Na koncu pritožbeno sodišče še navaja, da ni nikakršnih razlogov za odreditev oprave nove glavne obravnave pred drugim sodnikom oziroma sodnico, kot je to predlagal tožnik. Toženkina pritožba pa je brezpredmetna, saj sodišče prve stopnje nasprotne tožbe ni zavrglo, ampak le ni dovolilo, kar pomeni, da jo bo moralo obravnavati v posebnem postopku. Pri tem je toženki treba pojasniti, da je nasprotna tožba v procesnem smislu samostojna tožba, da jo sodišče po prejemu vpiše pod novo opravilno številko (4. odstavek 296. člena in 3. odstavek 285. člena Sodnega reda), nato pa jo obravnava skupaj s tožbo, v kolikor so izpolnjeni pogoji po 183. členu ZPP. V obravnavanem primeru je bilo pravilno ugotovljeno, da ti niso izpolnjeni, zato bo moralo sodišče prve stopnje ločiti postopek in v posebnem postopku odločiti o utemeljenosti postavljenega zahtevka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu tretjega odst. 165. čl. ZPP.