Jedro

Ogrožanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ni hipotetično, pač pa pravilno in korektno utemeljeno na dogodkih, ki so se zgodili v preteklosti. Nasprotni udeleženec že vrsto let ponavlja dejanja, ki ogrožajo njegove sosede in njega samega. Že dvakrat je povzročil poplavo in s tem hudo premoženjsko škodo v stanovanju, v katerem živi, in v stanovanju pod njim. Da posluša glasno glasbo in tudi drugače s prekomernim hrupom moti stanovalce bloka, so izpovedale tri priče. Da se nasprotni udeleženec sprehaja in teče po sredini prometne ceste, hodi po železniških tirih in nevarno vozi kolo, pritožbi ne izpodbijata.

Nasprotni udeleženec je nekritičen do svojega zdravstvenega stanja in ga samovoljno opušča. Da bo imela terapija učinek, je potrebno dolgotrajnejše jemanje zdravil, kar se bo lahko zagotovilo le v okviru institucionalnega varstva, ko bo ves čas nadzorovan v smeri jemanja ustrezne terapije.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nasprotnega udeleženca sprejme v obravnavo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda ... najdlje za čas enega leta, šteto od dneva sprejema.

2. Pooblaščenka nasprotnega udeleženca v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da postopek ustavi, podrejeno pa naj ga razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Ogrožanje, o katerem je govora v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je hipotetično oz. se nanaša na pretekle dogodke, nekatere celo izpred nekaj let. Če nasprotni udeleženec stoji na hodniku ali posluša glasno glasbo, to še ne pomeni, da zaradi svoje bolezni ogroža druge. Stanovalci imajo druge vzvode in možnosti za preprečitev takih ravnanj (npr. motenjsko tožbo). Če je odmerek zdravila, ki ga prejema nasprotni udeleženec, očitno prenizek, akutno bolnišnično zdravljenje še ni zaključeno. O odmerjanju zdravil in primerni terapiji ter potrebi po akutnem bolnišničnem zdravljenju bi lahko izpovedala lečeča zdravnica, ki je sodišče ni zaslišalo. Dolgoročnejše jemanje zdravil bi se lahko doseglo tudi s kakšno milejšo obliko zdravljenja (ambulantnim ali poleg tega še z nadzorovano obravnavo). Enoletno obdobje obravnavanja v socialnovarstvenem zavodu je predolgo, saj se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca po sprejemu v bolnišnico hitro stabilizira in uredi, v takšnem stanju pa sosedov ne moti in ogroža. Predhodno psihiatrično zdravljenje v bolnišnici še ne pomeni, da je potrebno osebo vsakič, ko pride do kakega nestrinjanja v domačem okolju, poslati na oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike ali v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda 200 kilometrov stran od kraja bivanja. Ta ukrep se lahko izvaja le tedaj, ko milejši ukrepi niso mogoči, o čemer pa v primeru nasprotnega udeleženca trenutno ni mogoče govoriti. Gre za prevelik poseg v varstvo osebne svobode, predvsem zato, ker s svojim ravnanjem nasprotni udeleženec ne ogroža svojega ali življenja drugih in ne povzroča hude škode.

3. Nasprotni udeleženec je vložil laično pritožbo. Uvodoma predlaga, da se ga oprosti plačila sodne takse ter da se mu dodeli drugega pooblaščenca. Izjava dodeljene pooblaščenke, da se strinja s spremembo predloga, je v nasprotju z njegovo željo, prisotnost pooblaščenke na naroku pa ga je, v prepričanju, da ona skrbi za njegove pravice, uspavala in je le pasivno opazoval, kaj se dogaja na obravnavi. Zaradi terapije, ki jo prejema, pretežen del dneva prespi zato nima prave časovne orientacije in za primer, da je pritožbo vložil prepozno, predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Sodišču tudi predlaga, naj izda začasno odredbo, s katero bo odpravilo izrek v pravnem pouku o izvršitvi sklepa ne glede na vloženo pritožbo. Zaradi prekinitve začetega zdravljenja in nedokončane diagnostike bolezni bi lahko prišlo do nepopravljive škode v sferi duševnega zdravja. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da diagnostika njegove duševne motnje po vseh letih zdravljenja in opazovanja sploh še ni dokončno opravljena, kar pomeni, da do ustreznega zdravljenja sploh ni prišlo. Premestitev v nezdravstveni zavod bi zato zanj predstavljala poleg socialne tudi zdravstveno smrt. Primernejši je bil predlog Centra za socialno delo, da se po končanem bolnišničnem zdravljenju nadaljuje obravnava v nadzorovani obravnavi. Sodišče je imelo možnost v tej smeri zaslišati njegovo mamo, ki je zainteresirana za sodelovanje pri zdravljenju in bi se vključila v projekt predlagane nadzorovane obravnave. Ni jasno, zakaj je sodišče tako hitelo in nepremišljeno sledilo predlogu izvedenca. Izvedenec ni navedel kdaj in na kakšen način naj bi v preteklosti večkrat fizično ogrožal druge. Predlagatelj le pavšalno navaja domnevne nevarnosti, ki naj bi jih povzročal, ter ocenjuje, da naj bi obstajala resna nevarnost ponovne povzročitve materialne škode. Te ni nikoli povzročil niti sebi niti drugim, ni mu mogoče očitati nekritičnosti do bolezni, saj sploh ne ve katero bolezen ima, tega ne vedo niti njegovi terapevti. Dosedanje hospitalizacije so bile relativno kratke, res je, ko je bil na odprtem oddelku, bolnišnico nekajkrat zapustil, vendar se je oddelčni psihiater s tem očitno strinjal, saj tiralica ni bila nikoli sprožena. Če bi res uničil elektroinštalacije v skupnih prostorih, bi ga stanodajalec kazensko ovadil, v primeru neprimerne uporabe stanovanja pa sprožil postopek odpovedi najemne pogodbe. Ni dokazano in resnično, da povzroča bodisi materialno škodo drugim ali da škoduje svojemu zdravju, še manj, da ogroža življenje drugih. Ni korektno, da je sodišče uporabljalo prazgodovinsko gradivo iz časa njegove mladostniške razigranosti in nekritične objestnosti. Brez neposrednega ugotavljanja resničnosti je verjelo vsem, ki so ga obremenjevali z izjavami in zapisi, tistim, ki ga niso obremenjevali in njemu, pa ne, razen glede prodaje hladilnika. Njegovo pretiravanje glede vrednosti hladilnika in njegove usode je v skladu z privzdignjenim čustvovanjem in še vedno prisotno motnjo ocene realnosti ter predstavlja jasen znak, da zdravljenje pri njem še ni zaključeno. Glede na vse navedeno kriteriji za sprejem v socialnovarstveni zavod brez privolitve niso izpolnjeni. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijani sklep ter ustavi postopek namestitve v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda ...

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. V zvezi s predlogom nasprotnega udeleženca za vrnitev v prejšnje stanje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta glede na (napačni) pravni pouk pritožbi vloženi pravočasno - znotraj 15 dnevnega roka, navedenega v pravnem pouku izpodbijanega sklepa.

6. V zvezi s predlogom nasprotnega udeleženca za oprostitev plačila sodne takse pritožbeno sodišče pojasnjuje, da plačilo takse za pritožbe zoper sklepe, izdane v postopkih po ZDZdr ni predvideno.

7. Sodišče je nasprotnega udeleženca poučilo o možnosti, da si sam izbere pooblaščenca, sicer mu ga bo postavilo po uradni dolžnosti, ter s sklepom z dne 4. 4. 2017 tudi o postavitvi odvetnice T. P. po uradni dolžnosti. Obe sodni pisanji sta bili nasprotnemu udeležencu vročeni skladno z določili tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP, vendar nanju ni reagiral. Odvetnica je bila prisotna ob njegovem zaslišanju in tudi takrat nasprotni udeleženec ni izrazil nobenega pomisleka v zvezi z njo. Vložila je obravnavano pritožbo. Tako je opravila delo v tej zadevi in je predlog nasprotnega udeleženca, naj se določi drugega pooblaščenca ne le neutemeljen, ampak dejansko brezpredmeten.

8. Začasne odredbe so sredstvo za zavarovanje vsaj s stopnjo verjetnosti izkazanih terjatev, ne pa sredstvo s katerim bi bilo mogoče odpraviti izrek sodne odločbe ali njen pravni pouk. V pravnem pouku je sicer nepravilno navedena pravna podlaga glede nesuspenzivnosti pritožbe, ki ne more biti drugi odstavek 249. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 242. člena ZPP, saj ta določila ne govorijo o pritožbi zoper sklep. Vendar pa sama napačna navedba zakonske podlage na pravilnost ne vpliva. Da pritožba zoper izpodbijani sklep ne zadrži njegove izvršitve, določa prvi odstavek 50. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in natančno obrazložilo obstoj vseh pogojev za obravnavo nasprotnega udeleženca v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda brez njegove privolitve, predpisanih v 75. v zvezi s 74. členom ZDZdr: akutno bolnišnično zdravljenje nasprotnega udeleženca je končano; potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način; ogrožanje svojega življenja, hujše ogrožanje svojega zdravja in zdravja drugih ter povzročanje hude premoženjske škode sebi in drugim, pri čemer je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima nasprotni udeleženec hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja; da teh vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči; izpolnjenost pogojev za sprejem v socialnovarstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva. Da je ugotovilo, ali so izpolnjeni pogoji za sprejem v obravnavno v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, je zaslišalo nasprotnega udeleženca in štiri stanovalce bloka v katerem živi nasprotni udeleženec, pregledalo obširno medicinsko in drugo listovno dokumentacijo v spisu ter postavilo izvedenca psihiatrične stroke dr. B. B., ki je izdelal pisno mnenje, sodišče pa ga je tudi zaslišalo. Vsem dejanskim in materialnopravnim zaključkom izpodbijanega sklepa, ki jih je sodišče prve stopnje obširno utemeljilo, pritožbeno sodišče pritrjuje. Da se ne bo ponavljalo, se sklicuje na razloge prvostopenjskega sklepa in bo v nadaljevanju le kratko odgovorilo na bistvene navedbe obeh pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 30. člena ZDZdr in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP).

10. Ogrožanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ni hipotetično, pač pa pravilno in korektno utemeljeno na dogodkih, ki so se zgodili v preteklosti. Iz dokumentacije v spisu ter zaslišanja prič in deloma tudi iz zaslišanja nasprotnega udeleženca izhaja, da že vrsto let ponavlja dejanja, ki ogrožajo njegove sosede in njega samega. Že dvakrat je povzročil poplavo in s tem hudo premoženjsko škodo v stanovanju, v katerem živi, in v stanovanju pod njim. Da posluša glasno glasbo in tudi drugače s prekomernim hrupom moti stanovalce bloka, so izpovedale tri priče: A. M., A. P. in M. N. Priča R. P. pa je sicer povedal, da sam hrupa ne zaznava in pri tem pojasnil, da je med njegovim in stanovanjem nasprotnega udeleženca stopnišče, potrdil pa je izpovedbe ostalih treh prič, da se prebivalci bloka, v katerem živi nasprotni udeleženec, zaradi njegovega obnašanja počutijo ogrožene. To potrjujejo tudi policijski zapisniki in dopisi prebivalcev bloka na razne institucije. Zaradi njegovih ravnanj je bilo vloženih več kazenskih ovadb, stanodajalec pa je začel s postopkom odpovedi najemne pogodbe. Da se nasprotni udeleženec sprehaja in teče po sredini prometne ceste, hodi po železniških tirih in nevarno vozi kolo, pritožbi ne izpodbijata. S takim početjem vsekakor ogroža svoje življenje in zdravje. Tudi tega, da nasprotni udeleženec boleha za duševno boleznijo zaradi katere ima moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja, pritožbi ne izpodbijata; nasprotni udeleženec v svoji pritožbi pritrjuje, da ima duševno bolezen. Več izvedencev je ugotovilo, da ima shizofrenijo. In dejstvo je, da iz njegove izpovedbe in razgovora, ki ga je opravil z izvedencem, izhaja, da je pod ceno prodal hladilnik.

11. Obe pritožbi napadata ugotovitev sodišča prve stopnje, da je akutno bolnišnično zdravljenje nasprotnega udeleženca že zaključeno. Vendar neutemeljeno. Ugotovitev, da ni več potrebe za zdravljenje nasprotnega udeleženca v psihiatrični kliniki, je izvedenec podal po preučitvi medicinske dokumentacije nasprotnega udeleženca in razgovora z njim ter jo ustrezno strokovno utemeljil. Kakšna je primerna terapija za zdravljenje nasprotnega udeleženca je že ugotovljeno, le drži se je nasprotni udeleženec v domačem okolju očitno ne. Če bi upošteval navodila, ne bi kmalu po vsaki hospitalizaciji, ki jih je bilo do sedaj 20, znova zapadel v stanje, ko ne more kontrolirati in obvladovati svojih ravnanj. Navedbe v pritožbi odvetnice, da imajo stanovalci tudi druge vzvode in možnosti za preprečitev ogrožujočih ravnanj nasprotnega udeleženca, ne vzdržijo. Od sosedov nasprotnega udeleženca ni mogoče zahtevati, da ob vsakem ogrožujočem dejanju nasprotnega udeleženca vložijo ustrezno tožbo. Pa tudi v interesu nasprotnega udeleženca ne more biti, da bi ljudje zoper njega vlagali tožbe in ovadbe. Ker je imel izvedenec na razpolago potrebno medicinsko dokumentacijo nasprotnega udeleženca, zaslišanje lečeče zdravnice ni potrebno. Predloga za zaslišanje mame nasprotnega udeleženca nihče ni podal. V spisu pa tudi ni nobenega podatka, ki bi napeljeval sodišče na to, da opravi njeno zaslišanje po uradni dolžnosti. Iz obnašanja nasprotnega udeleženca v preteklosti, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo z zaslišanji prič, potrjuje pa ga tudi listinska dokumentacija, ter iz zaslišanja nasprotnega izvedenca je razvidno, da je nekritičen do svojega zdravstvenega stanja in da zdravljenje samovoljno opušča. Sicer ne bi ogrožujoča ravnanja stalno ponavljal. Da bo imela terapija učinek, je potrebno dolgotrajnejše jemanje zdravil, kar se bo lahko zagotovilo le v okviru institucionalnega varstva, ko bo ves čas nadzorovan v smeri jemanja ustrezne terapije. Glede na ugotovitve o trenutnem stanju nasprotnega udeleženca ni videti razloga za to, da sodišče ne bi sledilo izvedencu, naj se ukrep določi za najdaljšo možno dobo enega leta (prvi odstavek 77. člena ZDZdr). Če se bo zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca spremenilo, bo mogoče izpeljati postopek odpusta iz varovanega oddelka socialnovarstvenega zavoda (prvi odstavek 78. člena ZDZdr).

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podani vsi pogoji za sprejem nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda ... in je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Pa tudi nobena uradoma upoštevna kršitev pravil postopka ni bila zagrešena, zato je treba pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).