Jedro

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. zakona o pravdnem postopku, ki jo uveljavlja tožeča stranka v reviziji, je podana tedaj, če je v razlogih sodbe napačno povzeta vsebina listin, tako da sodišče ocenjuje te listinske dokaze ob napačni predstavi o njihovi resnični vsebini.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek A. in Z. B. zoper M. in N. V. na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na nepremičnini parc.št. 7796/4 vl.št.4147 k.o. I., hiša in zemljišče, ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku na izročitev te hiše ob hkratni vrnitvi plačanega dela kupnine. Ugotovilo je, da je kupnina znašala 60.000.000,00 tedanjih dinarjev, tožnika sta plačala 51.996.276,00 tedanjih dinarjev, prevzela pa sta še obveznost, da plačata davek. Plačilo kupnine v določenem času je bila bistvena sestavina pogodbe. Ker kupnina ni bila v celoti plačana, je pogodba razdrta po samem zakonu (125.čl. zakona o obligacijskih razmerjih v nadaljnjem ZOR). Na podlagi 132.čl. ZOR si morajo stranke vrniti prejeto. V tem obsegu je bilo ugodeno nasprotnemu zahtevku.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in je sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek ter odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka prve stopnje. Potrdilo je prvostopne ugotovitve o višini kupnine in o zneskih plačil. Drugo pogodbo je štelo za aneks, s katerim sta tožnika poleg na novo določene kupnine prevzela tudi obveznost plačila davka. V zvezi z nasprotnim tožbenim zahtevkom pa je ugotovilo, da nasprotna tožnika tudi nista izpolnila svojih pogodbenih obveznosti. Obe stranki sta bili torej v zamudi z izpolnitvijo svojih obveznosti in nobena ni ponudila dokončne izpolnitve. Zato ni moglo priti do razdrtja pogodbe. Nadaljnji razlog v zvezi s tem je še, da sta tožnika plačala pretežen del kupnine in nato dogradila kupljeno hišo. Iz teh razlogov tudi nasprotni zahtevek ni utemeljen.

Proti tej sodbi vlagata revizijo tožnika A. in Z. B. Sodbo izpodbijata v delu, s katerim je bil zavrnjen njun tožbeni zahtevek. Uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. zakona o pravdnem postopku ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi njunemu zahtevku, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveno kršitev določb postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. zakona o pravdnem postopku vidi revizija v tem, da sodišči napačno razumeta 3. točko druge pogodbe glede tega, da ta pogodbena določba nič ne reče o znižanju kupnine v primeru, če pride do davčne oprostitve. V zvezi s tem utemeljuje svojo razlago pogodbe tako, da sta tožnika z drugo pogodbo sicer res prevzela davčno obveznost, vendar samo v obsegu zvišane kupnine. Drugačna razlaga ni logična. Zmotna uporaba materialnega prava pa je v sklicevanju na 122.čl. zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s stališčem, da tožnika nista ponudila izpolnitve svoje obveznosti. V nasprotju s tem pa sta tožnika vseskozi pripravljena plačati davek, oziroma v primeru davčne oprostitve bi znesek davka plačala tožencema. Vztrajata pri trditvi, da je dogovorjena kupnina obsegala tudi davek.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. zakona o pravdnem postopku ( v nadaljnjem ZPP), ki jo uveljavlja tožeča stranka v reviziji, je podana tedaj, če je v razlogih sodbe napačno povzeta vsebina listin, tako da sodišče ocenjuje te listinske dokaze ob napačni predstavi o njihovi resnični vsebini. V obravnavanem primeru pa ni tako. Sodišče točno povzema vsebino pogodbe z dne 21.3.1987, vendar jo v povezavi z drugimi dokazi razlaga drugače, kot to želi tožeča stranka. Tožeča stranka torej izpodbija dokazno oceno, s tem pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Drugostopna ugotovitev, da je bila med strankama dogovorjena kupnina v čistem znesku, temelji na prvi in tretji točki pogodbe z dne 21.3.1987, s katerima je določena kupnina in obveznost tožnikov, da kupcema ali davčni upravi izplačata celotno vsoto odmerjenega prometnega davka z vsemi pripadki. Pri tem ni nobenega napačnega povzetka vsebine pogodbe in tega tudi revizija ne opredeljuje. Gre pa za bistveno ugotovitev, kajti tožeča stranka opira svoje stališče prav na trditev, da je njena obveznost omejena z zneskom kupnine. Po teh trditvah bi neizplačani znesek res lahko odpadel na davek, ki pa ni bil plačan iz razlogov, ki zadevajo toženo stranko. Vendar tožeča stranka s tem vztraja pri svojih trditvah o dejanski podlagi, kar pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa (3. odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče odloča na podlagi ugotovljene dejanske podlage. Ta pa je glede obravnavane okoliščine taka, da sta tožnika prevzela obveznost plačati celotno kupnino in poleg tega še prometni davek. Plačala pa nista niti kupnine v celoti, niti nista ponudila plačila manjkajočega dela. Tožnika tudi v reviziji govorita le o davku, ne pa tudi o doplačilu kupnine do polnega dogovorjenega zneska, tako da o njunem stališču ni nobenega dvoma. Vendar iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da tožnika svojega dela obveznosti nista v celoti izpolnila in tega tudi ne ponujata, pa zato ne moreta zahtevati izpolnitve nasprotne obveznosti tožencev do njiju. Glede na ugotovljena dejstva je takšno stališče sodišča druge stopnje pravilno (122.čl. zakona o obligacijskih razmerjih).

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).