Jedro

Za presojo vprašanj o izpolnjenih predpostavkah za sklenitev pogodbe - volja strank in napake volje, obličnosti, možnosti in dopustnosti inštitutov sklepanja (ponudba, njen sprejem, konsenz, čas in kraj sklenitve) je zato uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89).

Izrek

1.Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje. 2.Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke s tem, da je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi sklenjena dne 24.9.1993 s toženim podjetjem nima pravnih učinkov. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke spremenilo odločitev prvostopnega sodišča tako, da je s sklepom ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za sodno varstvo. Presodilo je, da je tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi izgubil možnost zahtevati preizkus njene zakonitosti v smislu četrtega odstavka 135. člena Zakona o delovnih razmerjih. Po tej določbi se lahko zahteva le presoja zakonitosti predloga pogodbe in njene skladnosti z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Ker tožnik takšne možnosti ni izkoristil, temveč je predloženo pogodbo dne 24.9.1993 brez sile, zmote ali zvijače podpisal, je tožbo zavrglo.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporaba materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V reviziji tožnik trdi, da je bil v nasprotju z zakonom (tretji odstavek 135. člena Zakona o delovnih razmerjih) s pogodbo o zaposlitvi razporejen v drug kraj in na drugo delovno mesto, ki ne ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Tožnik, prava neuk, je pogodbo, predloženo mu v sklenitev, res podpisal, vendar v očitni zmoti - kot posledici napačnega pravnega pouka - da bo njena nezakonita določila lahko izpodbijal v sodnem postopku.

Presoja drugostopnega sodišča, da je bil tožnikov podpis izraz njegove prave volje, pa nasprotuje izpovedbi tožnika v postopku. To pomeni bistveno kršitev postopkovnih določb. Zato predlaga, da revizijsko sodišče odločbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku - Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90 in Ur. list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Pač pa je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ter relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 301. in 364. členom ZPP. Do nje je prišlo pri sojenju na drugi stopnji. Omenjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka sicer ne uveljavlja izrecno. Uveljavlja pa jo smiselno s tem, da očita sodišču, da je v okviru drugega sojenja preizkušalo utemeljenost tožbenega zahtevka, čeprav je ugotovilo obstoj procesnih ovir, zaradi katerih ni dopustna meritorna odločitev.

Procesne predpostavke so okoliščine in lastnosti, ki morajo biti podane ali ne smejo biti podane, da je sojenje dopustno; nanašajo se torej na vprašanje dopustnosti procesa (83. člen, četrti odstavek 109. člena, 282., drugi odstavek 288., 301., 366., 367., drugi odstavek 369. člena ZPP itd). Kolikor procesne predpostavke niso dane, je vsebinsko odločanje sodišča o spornem predmetu nedopustno. Predpostavke se nanašajo na sodišče (dopustnost sodne poti, pristojnost), na stranke (sposobnost biti stranka, procesna sposobnost) in na sporni predmet (litispendenca, pravnomočnost).

Zakon ne uporablja izraza procesna predpostavka, ampak govori o ovirah (288. člen). Če namreč procesne predpostavke manjkajo, je to ovira za nadaljnji postopek, ki se nanaša na utemeljenost zahtevka. Splošne predpostavke se nanašajo na ves potek postopka, posebne pa samo na posamezna procesna dejanja, npr. obstoj intervencijskega interesa ali pravočasnost tožbe, če je s predpisi materialnega prava določen prekluzivni rok za vložitev tožbe - prvi odstavek 282. člena ZPP.

Procesne predpostavke materialnega prava določa 83. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) ter 105. in 135. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR). Po določilu četrtega odstavka 135. člena Zakona o delovnih razmerjih delavec lahko zahteva presojo zakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi in njeno skladnost z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom pred sodiščem, pristojnim za delovne spore, v 15 dneh po predložitvi pogodbe. V takem primeru ga ne zadenejo pravne posledice iz petega odstavka citiranega zakonskega določila, ki nastanejo, ker predložena pogodba ni bila podpisana. Pravica do pravnega varstva presoje zakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi je bila uzakonjena z namenom, da se prepreči oziroma omeji kakršenkoli nedopusten poseg delodajalca v pravice delavca, ki jih je užival do uveljavitve tega zakona (drugi in tretji odstavek). Rok za vložitev tožbe iz četrtega odstavka 135. člena ZDR je prekluzivne narave, na katerega potek mora sodišče paziti že po uradni dolžnosti. Če tožba ni vložena v roku, se skladno določilu prvega odstavka 282. člena ZPP zavrže. To postopkovno določilo napotuje na uporabo posebnih predpisov, s katerimi so določeni roki za vložitev tožbe.

Tožbena trditev, da je do podpisa pogodbe prišlo zaradi napake volje, je materialnopravne narave in temelji na pogodbeni svobodi sklepanja pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi je sicer pogodba delovnega prava, pri kateri je zaradi javnopravnih omejitev z namenom zaščite pogodbeno šibkejše stranke - delojemalca - omejeno temeljno načelo svobode urejanja razmerij med strankama. Kljub zakonskim omejitvam delovnega razmerja - ki se nanašajo na posamezne elemente vsebine pogodbe, prenehanje njene veljavnosti in podrejenosti delojemalske strani tega razmerja - ki pomenijo bistveno odstopanje od obligacijskih razmerij, pa je nujno za nekatera vprašanja, ki niso urejena v delovnopravnih predpisih, uporabiti splošna pravila obligacijskega prava. Glede na to, da je delovno razmerje podrejenosti, ne nastane na podlagi pogodbe civilnega prava, temveč nastane s pogodbo, ki jo urejajo delovnopravni predpisi, za nastanek katere pa veljajo predpostavke civilnega prava. Za presojo vprašanj o izpolnjenih predpostavkah za sklenitev pogodbe - volja strank in napake volje, obličnosti, možnosti in dopustnosti inštitutov sklepanja (ponudba, njen sprejem, konsenz, čas in kraj sklenitve) je zato uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 - v nadaljevanju ZOR).

Za odločitev v predmetni zadevi, v kateri tožnik zatrjuje, da je pogodbo o zaposlitvi sklenil v zmoti, je zato uporabiti določila ZOR. Zaradi zatrjevane napake volje - če bo njen obstoj dokazan - je pogodba izpodbojna in podvržena uporabi določil od 111. do 117. člena ZOR. Sodišče v individualnih delovnih sporih odloča - razen v primerih iz 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 - v nadaljevanju ZDSS) - v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZDSS). Tožbeni zahtevek pa ni opredeljen le s formulacijo tega, kar tožnik od tožene stranke zahteva, ampak tudi in predvsem z dejstvi, na katera opira zahtevek (prvi odstavek 186. člena ZPP). Tožeča stranka se je ves čas postopka od vložitve predloga za sodno varstvo (1.10.1993) dalje sklicevala na dejansko in pravno podlago za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi (111. do 113. člen ZOR), sklenjene zaradi zatrjevanih posledic v napaki volje.

Po doslej obrazloženem so za pravilno uporabo materialnega prava odločilna samo dejstva, ki bi dokazovala obstoj zatrjevanih napak volje. Sodišči prve in druge stopnje sta se s tem dejanskim vprašanjem ukvarjali. Obe sodišči sta šteli za dokazano, da je bil tožnikov podpis na sporni pogodbi o zaposlitvi izraz njegove prave volje. S tem, ko je sodišče druge stopnje v svojih razlogih povzelo ugotovitev in dokazno oceno prvostopnega sodišča, da je pri tožniku obstajala skladnost med dejansko in s podpisom pogodbe izjavljeno voljo, je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem vprašanjem pa se ob sprejetem pravnem stališču, da so podane procesne ovire za zavrženje tožbe, sploh ne bi smelo ukvarjati. Če pa se je, pa bi ob ugotovitvi, da zatrjevana dejstva in predlagani dokazi ne nudijo zadostne podlage, da se mu ugodi, moralo v okviru svojih pristojnosti iz določb 366. do 375. člena ZPP, zahtevek tožnika zavrniti kot neutemeljen. Ker pa je pritožbeno sodišče zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk tožbo zavrglo, so navedeni razlogi izpodbijanega sklepa (ki se tičejo utemeljenosti zahtevka) v nasprotju z izrekom (ki se nanaša na dopustnost postopka). To pa pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. S tem, da je sodišče druge stopnje tožbo zavrglo, čeprav pogojev za njeno zavrženje po določbah ZPP, ZDR in ZOR ni bilo, pa je storilo tudi relativno bistveno kršitev določb ZPP.

Ker je prišlo do omenjenih kršitev le pri odločanju na drugi stopnji, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP razveljavilo samo sklep sodišča druge stopnje. Pri novem odločanju bo moralo sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so za odločitev odločilnega pomena.

Določbe ZPP, ZTPDR in ZOR je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega Zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).