Jedro

Zgolj v primeru, da bi imela motilna ravnanja tožencev za posledico le neznatno spremembo dejanskega stanja, ki ne bi imela nobenega praktičnega pomena in bi predstavljala le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti, tožnik ne bi imel nobene koristi od posestnega varstva in s tem zanj tudi nobenega interesa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II., III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da sta toženca motila mirno in neposredno posest tožnika s tem, ko sta v obdobju med decembrom 2013 in 18. 3. 2014 na mejo med parc. št. 1 in št. 2 k. o. ... postavila žičnato ograjo s kovinskimi nosilci oziroma postavitev ograje organizirala ali odobrila in v januarju 2015 med drogom javne razsvetljave in betonsko škarpo postavili cca 1 m visoko žičnato ograjo oziroma postavitev le tega organizirala ali odobrila ter s tem preprečila pešpot tožniku do objektov na parc. št. 1 k. o. ... po vseskozi uporabljeni pešpoti (I. točka izreka). Tožencema je prepovedalo v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest tožnika in jima nerazdelno naložilo, da vzpostavita stanje pred protipravnim posegom, tako da odstranita žičnato ograjo, postavljeno v januarju 2015 in da bodisi odstranita žico med drugim in tretjim stebričkom oziroma kovinskim nosilcem gledano od glavne ceste S. – K. v brežino oziroma da na tem delu ograje žico nadomestita z vrati, od katerih tožniku vročita ključe (II. in III. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno povrniti tožniku pravdne stroške v višini 400,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je zahtevek tožnika za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta toženca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, posledično pa tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi (pravilno: spremeni) ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico. Sklep je napačen zaradi nepravilno ugotovljenega dejanska stanja. Argumenti sodišča niso prepričljivi ali pa so povsem nelogični. Tožnik nima in niti ni imel v času motilnih ravnanj zatrjevanje posesti pešpoti. Sodišče je ugotovitev, da je tožnik imel posest pešpoti, oprlo na izpovedbo tožnika, dodatno pa je še navedlo, da je po pešpoti hodil, čeprav mu v postopku izvršbe ni uspelo doseči odstranitve kamenja in betonske utrditve. Sodišče je pri tem štelo, da izvršba ni bila uspešna, ker tožnik ni imel več izvršilnega naslova zaradi preštevilčenja parcele, kar pa ne drži, saj je iz celotne izvršilne zadeve In 20/2010 razvidno, da je tožnik zamudil izvršitev sklepa P 133/96 z dne 2. 4. 1999. Navedeno pa je izhodišče za ocenjevanje pešpoti, ki sta jo tožnik oziroma njegova pravna prednica že zdavnaj opustila. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi tožnika, ni pa upoštevalo izpovedbe tožencev (zlasti druge toženke), iz katerih izhaja, da tožnik ni imel zatrjevanje posesti, pri čemer sodišče neutemeljeno ni podalo razlogov, zakaj teh izpovedb ni upoštevalo. Izpovedbi tožencev sta potrjeni tudi z listinami spisa In 20/2010. Poudarjata, da je v tej pravdi odločilno, ali je tožnik imel posest pešpoti v času, ko sta toženca postavila ograjo. Da tožnik posesti takrat ni imel, izhaja tudi iz njegovih izpovedb na narokih. Sodišče je zaključilo, da ima tožnik posest pešpoti, ker hodi občasno preko sporne parcele in ne priložnostno. Tožencema razlika med pojmoma občasno in priložnostno ni znana, niti sodišče tega ni pojasnilo v smislu pravne pomembnosti. Sodišče je zmotno štelo, da ima tožnik posest poti, ob dejstvu, da je sam izpovedal, da prihaja petkrat letno k svoji hiši in da ne gre vedno po spornem terenu. Vsaka dejanska oblast nad stvarjo ni posest. Zgolj priložnostna prečkanja tuje nepremičnine, ki niso bila nikomur vidna, še zlasti ne tožencema, ne predstavljajo izvajanja posesti. Sodišče navedenega ni upoštevalo, niti ni utemeljilo, na kakšni podlagi je zaključilo, da ima tožnik posest stvari in da je upravičen do posestnega varstva. Sodišče je napačno ugotovilo, da toženca ne moreta videti tožnika pri uporabi poti. Druga toženka, četudi je starejša in težko hodi, je še vedno skoraj vsak dan zunaj, prav tako ima skozi okna pogled na okolico, s pomočjo drugih pa s celotno nepremičnino tudi gospodari. Če bi tožnik imel posest nad spornim delom nepremičnine, bi to zagotovo vedela. To dokazuje tudi dejstvo, da je takoj, ko je začel tožnik neupravičeno posegati v parcelo toženca, reagirala in preprečila nadaljnje posege. Zaključek sodišča o vidnosti uporabe poti je brez podlage v izvedenih dokazih. Da tožnik ni imel posesti na spornem delu nepremičnine prvega toženca, dokazuje tudi dejstvo, da ima dostop do svoje hiše, ki ga tudi uporablja, z druge strani. Navedeno dejstvo pa tudi potrjuje, da tožnik nima pravnega ali ekonomskega razloga za predmetno pravdo. Ugotovitev sodišča, da je bila sporna pot redno košena, ne drži, saj pot sploh ne obstaja. Sodišče je spregledalo, da je tožena stranka na ogledu poudarila, da je preko parcele št. 2 k. o. ... moč hoditi šele od januarja 2015. Ker izpodbijani sklep nima prepričljive ugotovitve, da je tožnik imel posest pešpoti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično se pritožujeta zoper stroškovno odločitev. Priglašata pritožbene stroške.

3. Tožnik je v pravočasnem odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi toženca izpodbijata dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik vse do zatrjevanih motilnih dejanj v obdobju med decembrom 2013 in 18. 3. 2014 hodil preko parcele št. 2 k. o. ... do svoje hiše oziroma da je imel v posesti pešpot preko parcele št. 2 k. o. ... Navedeni zaključek ima oporo predvsem v izpovedbi tožnika, da hodi preko parcele št. 2 k. o. ... občasno vse od leta 1990 dalje. Toženca sta sicer izpovedala, da tožnika ne poznata in da ga nista nikoli videla hoditi po sporni pešpoti, vendar pa je sodišče prve stopnje v tej zvezi podalo prepričljive razloge iz katerih izhaja, zakaj takšni izpovedbi ne moreta ovreči oziroma vzbuditi dvoma v verodostojnost prej povzete tožnikove izpovedbe. Pojasnilo je, da toženca dejansko tožnika, ki poredko prihaja v S., nista mogla videti pri hoji po sporni poti, ob dejstvu, da toženec živi v tujini in tudi redko prihaja v S., druga toženka pa gre zaradi invalidnosti poredko iz hiše, kar je vse izhajalo iz izpovedb tožencev. Ker iz povzetega izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo oziroma se opredelilo tudi do izpovedbe tožencev, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbi tožnika, ni pa upoštevalo izpovedb tožencev. Toženca sta dokazovala, da tožnik v času motilnih dejanj ni imel posesti sporne pešpoti, tudi z listinami iz izvršilnega spisa In 20/2010. Sodišče prve stopnje je zato vpogledalo tudi v te listine ter na njihovi podlagi pravilno ugotovilo, da postopek prisilne uveljavitve odstranitve kamenja in betonske ureditve na sporni poti ni bil ustavljen zato, ker tožnik ni imel posesti pešpoti, ampak zato, ker je izvršilno sodišče zavzelo stališče, da tožnik zaradi preštevilčenja parcele nima več izvršilnega naslova za prisilno uveljavitev terjatve. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je bila navedena izvršba neuspešna zato, ker je tožnik zamudil zakonski rok za izvršitev sklepa P 133/96 z dne 2. 4. 1999. Za ugotovitev, da je nekdo hodil občasno preko določene nepremičnine, ni nujno, da je pešpot utrjena oziroma dobro vidna, temveč zadošča, da je bila hoja po nepremičnini mogoča. Da je bilo to v konkretnem primeru mogoče vse do prvih očitanih motilnih ravnanj v letu 2013 oziroma 2014, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi dejstva, da je bila sporna pot oziroma območje redno košeno. Pritožbeni očitek, da je dejstvo same košnje parcele brezpredmetno, se s tem izkaže kot neutemeljen.

6. Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da so razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo dokazno oceno glede tožnikove posesti pešpoti v času motilnih ravnanj, zadostni, prepričljivi in logični, pritožbene navedbe o pomanjkljivi in nerazumljivi dokazni oceni pa neutemeljene.

7. Zmotno je nadalje pritožbeno stališče tožencev, da občasno prečkanje parcele št. 2 k. o. ... s strani tožnika, ne zadošča za zaključek, da je tožnik imel posest pešpoti preko sporne nepremičnine. Posest sicer res ni vsaka fizična oblast nad stvarjo,(1) vendar pa je posestnik stvari tudi tisti, ki nima pogostega stika s stvarjo, ob pogoju, da je v položaju, da oblast lahko izvaja. V konkretnem primeru je ta pogoj izpolnjen, saj je tožnik po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje hodil po sporni poti občasno vse od 1990 dalje. Tožnikova kontinuirana, pa čeprav občasna, fizična oblast nad sporno nepremičnino oziroma njenim delom v daljšem časovnem obdobju namreč utemeljuje sklep, da je bil tožnik v položaju, da je oblast lahko izvajal. Sodišče prve stopnje je, ko je utemeljevalo, zakaj je bil tožnik posestnik spornega dela nepremičnine, tudi poudarilo, da tožnik po poti ni hodil priložnostno, temveč občasno, pri tem pa ni pojasnilo, kakšna je razlika med priložnostno in občasno hojo oziroma zakaj je to pomembno z vidika izvrševanja posesti, kot pravilno opozarjata pritožnika. Vendar pa zaradi tega izpodbijana odločitev ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb pravnega postopka oziroma nepravilna, saj tudi v primeru, da je tožnik hodil priložnostno po spornem območju od leta 1990 dalje, to zadošča za zaključek, da je bil posestnik pešpoti v času (prvih) motilnih ravnanj tožencev letu 2013 oziroma 2014. V konkretnem primeru je zadoščeno tudi kriteriju zunanje vidnosti, čeprav toženca nista videla tožnika hoditi po sporni poti. Ta kriterij je namreč izpolnjen že, če je dejanska oblast nad stvarjo objektivno zaznavna, kar pa je podano v primeru kontinuirane hoje preko nepremičnine v daljšem časovnem obdobju. Upoštevaje navedeno ni bistveno, da tudi nihče drug ni videl tožnika prečkati sporne nepremičnine, na kar opozarjata pritožnika.

8. Toženca nadalje neutemeljeno izpodbijata zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je podan tožnikov pravni in ekonomski interes za posestno varstvo. Zgolj v primeru, da bi imela motilna ravnanja tožencev za posledico le neznatno spremembo dejanskega stanja, ki ne bi imela nobenega praktičnega pomena in bi predstavljala le neznatno oviranje izvrševanja tožnikove posesti,(2) tožnik ne bi imel nobene koristi od posestnega varstva in s tem zanj tudi nobenega interesa. O neznatni spremembi dejanskega stanja pa v konkretnem primeru ni moč govoriti, pa čeprav ima tožnik dostop do hiše tudi z druge strani, ki ga prav tako uporablja, na kar opozarjata toženca, saj ima tudi dodatna, sporna pot za tožnika, ob dejstvu, da jo je pred motilnim ravnanjem uporabljal, sedaj pa je v tej uporabi moten, gotovo praktičen pomen.

9. Prav tako se ni moč pritrditi pritožnikoma, da ni jasno, na katero pravno pomembno dejstvo se nanašajo uvodni stavki 6. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, saj iz njih pa tudi iz nadaljnje obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje v tem delu podalo ugotovitve glede očitanih motilnih ravnanj tožencev.

10. Ker torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora višje sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (I. do IV. točka izreka) potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Toženca s pritožbo nista uspela, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi v prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in odločitvi (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Posest je le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki zadovoljuje naslednje kriterije: zunanja vidnost, trajnost, izključujočnost in dostopnost stvari posestniku.

Op. št. (2): Primerjaj VSL sklep I Cp 1836/2014 z dne 27. 8. 2014.