Jedro

Tožniki so nesporno izrazili namero za vložitev prošnje za azil šele osem dni po nastanitvi v centru za tujce, ko so čakali na odstranitev iz države. V prošnjah so navedli, da jim je bila ciljna država ilegalnega potovanja Švedska.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.1.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil še odločila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo v 24 urah po pravnomočno končanem azilnem postopku. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da so tožniki prišli v Republiko Slovenijo 28.11.2005, in sicer ilegalno, dne 29.11.2005 so bili nastanjeni v Centru za tujce, kjer pa so dne 6.12.2005 podali pisno namero za vložitev prošnje za azil v Republiki Sloveniji. Zato je tožena stranka menila, da so tožniki vložili prošnje za priznanje azila le z namenom, da bi odložili prisilno odstranitev iz Republike Slovenije, s čemer so zavajali ali zlorabljali azilni postopek.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi meni, da je odločitev tožene stranke preuranjena, saj v zvezi z okoliščinami, v katerih je bila podana namera za vložitev prošnje za azil, tožena stranka dejanskega stanja sploh ni ugotavljala. Predvsem pa ugotavlja, da tožena stranka tožnikom ni dala možnosti, da pojasnijo, zakaj vloge za azil niso vložili takoj po prihodu v Republiko Slovenijo. Glede na podatke v upravnih spisih, da so tožniki imeli v Avstriji organiziran prevoz na Švedsko, kjer naj bi zaprosili za azil, pa je preuranjen zaključek tožene stranke, da so tožniki prošnje za azil vložili zgolj z namenom, da se jih ne bi odstranilo iz države. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka kot relevantno dejstvo upoštevala okoliščine in čas podaje vloge za azil, s tem dejstvom, ki je relevanten za odločitev, pa ni seznanila tožnikov in jim tudi ni dala možnosti, da se o tem izjavijo.

Tožena stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožnikov zavrne. Tožena stranka poudarja, da so tožniki podali namero za vložitev prošnje za azil šele deveti dan po vstopu v Republiko Slovenijo in da to dejstvo ni sporno. Zato bi morali tožniki že v prošnji za azil, podani na predpisanem obrazcu, navesti razloge, zakaj so namero za vložitev prošnje za azil podali tako pozno in ne takoj ob prihodu v Republiko Slovenijo. Če bi tožniki imeli opravičljiv razlog, da niso mogli izraziti namere za vložitev prošnje za azil takoj ob prihodu v Republiko Slovenijo dne 28.11.2005, bi morali skladno z določbo 5. odstavka 29. člena ZAzil to navesti v svoji prošnji za azil, saj je ta podatek pomemben za nadaljnji postopek. Zato tožena stranka nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnikom ni bila dana možnost, da pojasnijo, zakaj so vložili prošnje šele deveti dan po vstopu v Republiko Slovenijo in meni, da ni naloga organa pomagati prosilcem za azil pri navajanju pomembnih dejstev, ampak je to dolžnost prosilca za azil. Prav tako ni smiselno seznanjati tožnike z datumom njihovega vstopa v Republiko Slovenijo, saj tožniki sami najbolj vedo, kdaj so vstopili v Republiko Slovenijo. Pri tem se sklicuje tudi na ustaljeno sodno prakso.

Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna.

Stališče sodišča prve stopnje, da je odločitev tožene stranke preuranjena, češ da bi morala tožnike pred odločitvijo o njihovih prošnjah za priznanje azila seznaniti z ugotovljenim datumom njihovega prihoda v Republiko Slovenijo ter da bi morala razjasniti vprašanje, zakaj so namero za vložitev prošenj vložili tako pozno in ne takoj po ilegalnem vstopu v Slovenijo, ni pravilno. Po pojasnitveni določbi 5. alinee 36. člena ZAzil se šteje za namerno zavajanje ali zlorabo azilnega postopka (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) tudi vložitev prošnje z namenom, da bi prosilec za azil odložil svojo prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Namerno zavajanje oziroma zloraba azilnega postopka mora izhajati že iz same vloge za azil, da lahko organ, pristojen za odločanje o prošnji za azil, o taki prošnji tudi takoj odloči v skrajšanem upravnem oziroma pospešenem azilnem postopku. V obravnavanem primeru pa tudi po presoji pritožbenega sodišča že iz vlog prvih dveh tožnikov nedvoumno izhaja, da tožniki pred vstopom v Republiko Slovenijo očitno niso imeli namena zaprositi za azil v Republiki Sloveniji. Tako je prvi tožnik na vprašanje, katera mu je bila ciljna država potovanja, v svoji prošnji za azil navedel, da je to Švedska, ker tam živi njegov bratranec. Izjavo z enako vsebino je podala tudi druga tožnica. Da so tožniki izrazili namen vložiti prošnjo za azil šele 6.12.2005, ko so bili že osmi dan nastanjeni v Centru za tujce zaradi odstranitve iz Republike Slovenije, v tej zadevi ni sporno. Prav tako ni sporno, da tožniki niti v prošnjah za azil, podanih na predpisanem obrazcu niti v sami tožbi niso navedli razlogov, zakaj niso zaprosili za azil takoj po prihodu v Republiko Slovenijo, kot to določa 1. odstavek 8. člena ZAzil. Navedena zakonska določba sicer ne predpisuje roka, v katerem mora tujec, ki je nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo, vložiti prošnjo za azil, vendar pa določa, da mora tak tujec prošnjo vložiti pri pristojnem organu v najkrajšem času. Tujec lahko prošnjo za azil po določbi 2. odstavka 25. člena ZAzil vloži pri ministrstvu za notranje zadeve, azilnem domu ali policiji, ti organi pa morajo tako prošnjo vzeti tudi na zapisnik. Tožniki so bili takoj po prihodu v Slovenijo obravnavani na policiji, ki jim je izdala tudi odločbo o prekršku zaradi nedovoljenega prehoda meje in jih nato nastanila v centru za tujce. Namero za vložitev prošenj za azil bi torej tožniki lahko vložili že na policiji, vendar tega niso storili, pač pa so to storili šele po osmih dneh bivanja v centru za tujce, ko so čakali na odstranitev iz Republike Slovenije. Po presoji pritožbenega sodišča so zato v obravnavanem primeru podani zakonski pogoji, da je lahko tožena stranka prošnje tožnikov za azil štela kot namerno zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z določbo 5. alinee 36. člena ZAzil in je zato pravilno uporabila t.i. pospešeni azilni postopek, ki je po vsebini skrajšani upravni postopek in nato odločila, da so prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji očitno neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo na podlagi upravnih spisov, napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbi 2. odstavka 35. člena in 36. člen ZAzil. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo zavrnilo.