Jedro

Besedilo 4. odstavka 24. člena ZBPP izključuje ugotavljanje pogojev le iz 1. in 2. odstavka 24. člena ZBPP, ne izključuje pa uporabe 12., 13. in 19. člena ZBPP.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 3. 2003. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, zakaj je upoštevala tožnika kot samsko osebo. Na podlagi listin, ki jih je tožnik predložil, pa je tožena stranka ugotavljala tožnikov dohodek v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo prošnje in ugotovila, da presega višino minimalne plače določene z zakonom, ki ureja minimalno plačo. Na podlagi podatkov znaša tožnikov dohodek povprečno mesečno 106.457,00 SIT, na podlagi Zakona o minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in o regresu za letni dopust v obdobju 1999 do 2001 pa znaša minimalna plača 94.675,00 SIT, do 1. 8. 2002 dalje pa znaša 101.611,00 SIT, usklajena pa je bila 13. 12. 2002 in znaša 103.643,00 SIT. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, ker mesečni dohodek tožnika presega višino minimalne plače, določene z zakonom, ki ureja minimalno plačo. Tožnik v tožbi navaja, da se z odločitvijo ne strinja in predlaga, da se spremeni tako, da se njegovi prošnji ugodi in mu določi odvetnika za zastopanje pred ustavnim ali vrhovnim sodiščem. Navaja, da tožena stranka ni odločala v skladu z zakonom ali pa je bil sam zaveden z brošuro Ministrstva za pravosodje, po kateri se brezplačna pravna pomoč dodeli brez ugotavljanja postopkovnih pogojev in je pogoj le, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka pred ustavnim sodiščem. To pa je tožnik dokazal s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS. Nadalje navaja, da je za njegovo premoženjsko stanje krivo sodišče, tožena stranka pa ne želi preveriti kako so za njegove socialne pravice skrbeli na socialnem sodišču. Predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks zaradi skromnih sredstev, s katerimi se mora preživljati.

Tožena stranka v odgovoru navaja, da tožnik napačno tolmači določbo 4. odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči. V zvezi z ustavno pritožbo se ne upoštevajo pogoji iz 1. in 2. odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, pri tem se 4. odstavek 24. člena tega zakona ne nanaša na premoženjske kriterije za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik mora premoženjske kriterije iz 13. in 19. člena tega zakona izpolnjevati kljub temu, da se njegova prošnja nanaša na ustavno pritožbo. Tožena stranka poudarja, da je v zvezi s finančnim položajem tožnika navedla katere dokaze in katere listine je upoštevala, v tožbi pa tožnik ugotovitvam tožene stranke glede svojega finančnega položaja ne oporeka. Tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožnik vložil prošnjo dne 7. 5. 2003 in navedel, da meni, da so mu v zvezi s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS kršene človekove pravice, zaprosil je za redno brezplačno pravno pomoč in mnenje odvetnika glede vložitve pobude za ustavno pritožbo. Tožena stranka je odločala na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/01, v nadaljevanju: ZBPP). Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot neutemeljeno na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP, ker je ugotovila, da tožnikov dohodek presega višino minimalne plače določene z zakonom, ki ureja minimalno plačo. Tožena stranka pa je socialno stanje prosilca ugotavljala na podlagi 1. odstavka 19. člena ZBPP. Tožnik pa v tožbi ne izpodbija podatkov, ki jih je sam predložil oziroma tistih, ki jih je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti, prav tako ne izpodbija ugotovitev o izračunu tožene stranke o njegovem lastnem dohodku v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo prošnje, prav tako pa ne postavlja nasprotnih trditev oziroma ne prilaga nobenih nasprotnih dokazov. Ker tožnik v tožbi z ničemer ne ugovarja zaključkom tožene stranke glede izračuna njegova dohodka, prav tako tudi ne zakaj je tožena stranka tožnika upoštevala kot samsko osebo in tudi ne ponuja nobenega dokaza, je sodišče lahko sledilo zaključkom tožene stranke v izpodbijani odločbi v zvezi s tožnikovim finančnim položajem. Tožena stranka je tako pravilno uporabila določilo 1. odstavka 19. člena ZBPP in pravilno odločila na podlagi 2. točke 2. odstavka 37. člena ZBPP. Sodišče pa pritrjuje stališču tožene stranke v zvezi s 4. odstavkom 24. člena ZBPP kot ga je navedla v svojem odgovoru na tožbo. Besedilo 4. odstavka 24. člena tega zakona je gramatikalno nedvoumno in res določa, da se v zvezi z ustavno pritožbo ali za postopek pred mednarodnimi sodišči ter mednarodnimi arbitražami dodeli brezplačna pravna pomoč brez ugotavljanja pogojev iz 1. in 2. odstavka tega člena. To pomeni, da ni potrebno upoštevati kot pogoj okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči. Besedilo 4. odstavka 24. člena ZBPP tako izključuje ugotavljanje pogojev le iz 1. in 2. odstavka 24. člena ZBPP, ne izključuje pa uporabe 12., 13. in 19. člena ZBPP. Odločitev tožene stranke je zato pravilna, ker je uporabila določilo 1.odstavka 19. člena ZBPP. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki izreka: Tožnik predlaga tudi taksno oprostitev. Sodišče je predlogu ugodilo na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov v spisu izhaja, da je od januarja do aprila 2003 prejel med 71.867,00 do 109.707,00 SIT iz naslova mesečne pokojnine. Upoštevaje te podatke sodišče zaključuje, da bi lahko s plačilom taks bila občutno zmanjšana sredstva s katerimi se tožnik preživlja.