Jedro

Delavec se pravici do odpravnine ne more odpovedati, saj mu odpravnina predstavlja socialno varnost v času brezposelnosti. Zato je sporazum o izplačilu nižje odpravnine pravdnih strank ničen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je sporazum v višini izplačila odpravnine z dne 29. 10. 2012 ničen (I. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko odpravnine v znesku 10.863,91 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 12. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka). Toženi stranki je naložilo v plačilo stroške postopka v znesku 1.071,85 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo (III. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni imelo podlage, da ugotovi ničnost sporazuma z dne 29. 10. 2012, ki sta ga stranki podpisali, saj sta se z njim strinjali in v njem določili, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 11. 11. 1996 dalje, kar je tožena stranka tudi upoštevala pri izplačilu odpravnine. Sodišče je sledilo navedbam tožnika, da je bil pri toženi stranki zaposlen od 1. 8. 1972, kar je drugače, kot je zapisano v sporazumu, ki ga je tožnik prostovoljno podpisal. Sporazum sta stranki podpisali potem, ko je tožnik že prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja rezultatov. Odpravnina je bila tožniku v celoti izplačana do izteka odpovednega roka. Sporazum ni dogovor o odpravnini, pač pa je vsebina sporazuma ugotovitev dolžine zaposlitve tožnika in izjava tožnika, da nima nikakršnih zahtevkov do tožene stranke po podpisu tega sporazuma. S tem sporazumom se tožnik ni odpovedal zahtevkom do tožene stranke, ravno nasprotno, izjavil je, da so med strankama sporazuma zaključena vsa pravna in eventuelna druga razmerja. Očitno je tožnik zlorabil pravice, ki jih ima v postopku pred sodiščem, saj je sodišče zavajal, kajti zaslišan kot stranka ni govoril resnice, zlasti glede okoliščine o kronološkem poteku podpisa sporazuma. Sodišče ni izvedlo zaslišanje A.A., zaposlene v kadrovski službi tožene stranke, s tem pa je toženi stranki onemogočilo dokazovanje. Sodišče je zavrnilo tudi zaslišanje ključnih prič in tako toženi stranki odvzelo pravico do izjave, kar predstavlja kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru ne gre za enako dejansko in pravno situacijo, kot jo obravnava odločba Ustavnega sodišča RS Up 763/2003 z dne 27. 1. 2005, zato sklicevanje sodišča na to odločbo ni utemeljeno. Tožnik odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi dobil, če zanjo ne bi sam prosil in ves postopek odpovedi zaradi nedoseganja rezultatov je bil s tožnikom usklajen. Tožnik je ravnal v nasprotju z določbo 9. člena ZPP, saj ni govoril resnice in je zlorabljal svoje pravice. Izjava tožnika, da je bil zaposlen pri toženi stranki od 11. 11. 1996 ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, podana je bila brez prisile in zvijače, kljub temu pa je sodišče v nasprotju z materialnimi predpisi ugotovilo ničnost sporazuma. Sodišče ni, razen zaslišanja tožnika izvedlo nobenega dokaza v zvezi s trajanjem delovne dobe tožnika pri toženi stranki. Sodišče ni zaslišalo nasprotne stranke in ravnalo v nasprotju z 257. členom ZPP. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in nima razlogov o odločilnih dejstvih in so podane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Ne drži navedba tožene stranke v pritožbi, da sodišče dolžine zaposlitve tožnika pri toženi stranki ni ugotavljalo v dokaznem postopku. Nasprotno, iz obrazložitve sodbe iz 6. in 7. točke jasno izhaja, da je sodišče ugotovilo in upoštevalo delovno dobo vse od zaposlitve tožnika v tovarni B. dalje do 28. 12. 2012, ko mu je delovno razmerje prenehalo in to na podlagi izpovedbe tožnika in vpogleda v delovno knjižico tožnika, sklicevaje se tudi na priznanje tožene stranke. Navedbe v sporazumu niso pravilne in so v direktnem nasprotju z ugotovitvami v že razsojenih zadevah, tako na primer v zadevi Pd 138/2004 in drugih, na katere se je tožnik skliceval. Ne držijo navedbe tožene stranke, da je tožnik sporazum podpisal že potem, ko je že prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja rezultatov, pač pa je tožnik najprej podpisal sporazum. Okoliščine podpisovanja sporazuma je tožnik pojasnil, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi in povedal, da je najprej podpisal to, da se odpoveduje pravicam iz minulega dela in sicer od leta 1972 in da je sporazum podpisal najprej. Tožnik ni zlorabil pravic, govoril je resnico in opisal okoliščine in potek podpisa sporazuma, tako kot se je to resnično zgodilo. Sodišče ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič, vendar ta okoliščina ne more povzročiti drugačne odločitve sodišča, glede na to, da je predmetni sporazum ničen. Tožena stranka je v sporazumu na način zniževanja delovne dobe dejansko znižala tudi znesek odpravnine, do katere je sicer tožnik upravičen v polni višini, takšno zniževanje pa je povsem nedopustno, saj se je tožnik na ta način dejansko odpovedal delu odpravnine, kar pa po zakonu ni mogoče. Ne drži, da je tožnik sam predlagal odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi ne drži, da je prosil za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot to navaja tožena stranka, pač pa je tožena stranka sama zmanjševala število delavcev in je C.C., ki je bil vodja sektorja ... pri toženi stranki, tožnika sam vprašal, ali bi šel v penzijo. S sporazumom se je tožnik dejansko odpovedal delu odpravnine, kar pa tako v skladu z ZDR kot tudi s sodno prakso ni mogoče. Sporazum o višini izplačila odpravnine z dne 29. 10. 2012 nima zakonske podlage, saj ZDR v petem odstavku 109. člena sklenitev sporazuma predvideva oziroma določa le za postopek prisilne poravnave, saj določa, da se v postopku prisilne poravnave delavec in delodajalec lahko pisno sporazumeta o načinu izplačila, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine po drugem odstavku tega člena, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcu. Sodišče v sodbi navaja, da iz delovne knjižice izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 8. 1972 v Tovarni B. in nato ves čas v sistemu D. d.d. do 28. 12. 2012, ko mu je delovno razmerje prenehalo in tako ne drži navedba tožene stranke, da tega dokaza sodišče ni upoštevalo. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo predlaganih prič zlasti A.A., zaposlene v kadrovski službi tožene stranke. Ne drži tudi navedba tožene stranke v pritožbi, da sodišče dolžine zaposlitve tožnika pri toženi stranki ni ugotavljalo v dokaznem postopku, saj iz 6. in 7. točke jasno izhaja, da je sodišče ugotovilo in upoštevalo delovno dobo vse od zaposlitve tožnika v tovarni B. dalje do 28. 12. 2012, ko mu je delovno razmerje prenehalo. Sodišče je pri tem vpogledalo v delovno knjižico tožnika, ki izkazuje zaposlitev tožnika. Podana tudi ni bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče res ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič, vendar ta okoliščina ne more povzročiti drugačne odločitve sodišča, glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je predmetni sporazum ničen.

Tožnik ni ravnal v nasprotju z določbo 9. člena ZPP, ki določa, da morajo stranke, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki jih imajo po zakonu. Izjava tožnika, da je bil zaposlen od 1. 8. 1972 v Tovarni B. in nato ves čas v sistemu D. do 28. 12. 2012, ko mu je delovno razmerje prenehalo, ne pomeni zlorabo pravic, saj to nedvomno izhaja tudi iz predložene delovne knjižice. Navedeno bi kvečjemu lahko očitali sami toženi stranki, ki je v nasprotju z vrsto sodnih odločitev potrjenih pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije glede štetja delovne dobe pri toženi stranki tožniku dala v podpis sporazum, v katerem je navedeno, da je tožniku priznala odpravnino, upoštevaje, da je bil tožnik zaposlen pri njej le od 11. 11. 1996 dalje. Sodišče ni zaslišalo nasprotne stranke, vendar je pri tem vpogledalo v delovno knjižico tožnika, iz katere izhajajo tožnikove zaposlitve, tako da zaslišanje zastopnika tožene stranke ni bilo potrebno, saj gre za ničen sporazum.

Pritožbeno sodišče uvodoma tudi navaja, da je v zadevah, ko so bili tožniki zaposleni prvotno v Tovarni B., družbah E. d.o.o., D. d.d., F. d.d. odločalo v vrsti primerljivih zadev, pri čemer je bila odločitev potrjena tudi na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 80/2007. Vrhovno sodišče je v tej zadevi štelo kot skupno delovno dobo zaposlitve pri delodajalcih, kjer so se zaposlili iz Tovarne B.. Navedena zadeva je primerljiva tudi z ostalimi pravnomočnimi zadevami v katerih so tožniki uveljavljali plačilo razlike odpravnine.

Pritožba uveljavlja, da je sodišče zmotno štelo, da je sporazum z dne 29. 10. 2012, ki sta ga sklenili pravdni stranki, ničen. Sodišče se je pri svoji odločitvi pravilno sklicevalo na odločitev Ustavnega sodišča RS Up 763/2003 z dne 27. 1. 2005, iz katere izhaja, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, saj mu odpravnina predstavlja socialno varnost v času brezposelnosti. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da se tožnik ni odpovedal višini odpravnine, pač pa le, da sta sklenili stranki sporazum glede delovne dobe pri toženi stranki. Iz sporazuma z dne 29. 10. 2012 izrecno izhaja, da tožnik nima do tožene stranke nikakršnih finančnih zahtevkov ter da so s podpisom zaključena vsa pravna in eventualna druga razmerja med strankama, čeprav iz izvedenih dokazov izhaja povsem drugače. Iz sporazuma tudi izhaja, da je delavec seznanjen z dejstvom, da je Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani potrdilo odločitev Delovnega in socialnega sodišča Ljubljana, Oddelek Brežice, o obstoju tako imenovane delovnopravne kontinuitete delavcev D. d.d., na podlagi katere so delavci upravičeni do višjih odpravnin, kot jih priznava delodajalec, delavec pa je tudi seznanjen z dejstvom, da je Vrhovno sodišče v Ljubljani že revidiralo odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča in tudi potrdilo odločitve Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Brežicah. Iz 5. točke sporazuma tudi izhaja, da se delavec odpoveduje kakršnimkoli zahtevkom do delodajalca. Tako je pravno zmotno in zavajujoče naziranje tožene stranke, da se tožnik ni odpovedal odpravnini, pač pa le, da sta z delodajalcem ugotovila, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 11. 11. 1996, ne pa od dne 1. 8. 1972. Glede na to, da se višina odpravnine veže na delovno dobo pri delodajalcu, je nedvomno dogovor glede nižje delovne dobe pri delodajalcu tudi dogovor o znižanju odpravnine oziroma odpovedi odpravnine. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil sporazum o izplačilu višine odpravnine z dne 29. 12. 2012, ničen.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem. - ZDR) določa, da delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti je dolžan izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Delavcu, ki je bil zaposlen pri delodajalcu nad 15 let, mu pripada ena tretjina osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, pri čemer se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Višina odpravnine ne sme presegati desetkratnika osnove iz prejšnjega odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Peti odstavek 109. člena ZDR pa tudi določa, da se v postopku prisilne poravnave delavec in delodajalec lahko pisno sporazumeta o načinu izplačila, obliki ali zmanjšanju višine odpravnine po drugem odstavku tega člena, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri delodajalcu. Tožena stranka je sicer predlagala za zaslišanje priče, ki naj bi dokazale, da tožnik ni bil zaposlen pri istem delodajalcu oziroma njegovih prednikih, vse od leta 1972, pri čemer jih sodišče res ni zaslišalo, kar pa tudi ni bilo potrebno, saj je sodišče lahko preverilo delovno dobo tožnika iz delovne knjižice (priloga A2 - K1), iz katere izhaja, da se je tožnik zaposlil pri toženi stranki oziroma v Tovarni B. dne 1. 8. 1972, pri čemer mu je delovno razmerje prenehalo v družbi E. d.o.o. dne 28. 12. 2012. Tožnik je tudi sam izpovedal, da je delal ves čas v isti tovarni, da se za njega ni nič spreminjalo, glede na različne lastnike in formalne oblike organizacije delodajalca. Glede na to, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 39 let skupaj, tako tožniku pripada odpravnina v višini 10-kratnika osnove, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od prenehanja delovnega razmerja, torej še 10.863,91 EUR, glede na to, da mu je tožena stranka že izplačala 12.415,89 EUR.

Pritožbeno sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 154. in 155. člena ZPP in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti potrebne stroške postopka v višini 1.071,85 EUR.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.