Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da je toženec povzročil prometno nezgodo, da je nastalo škodo plačala tožnica in da je toženec povzročil škodo z vožnjo pod vplivom alkohola, je odločitev o tem, da mora toženec povrniti tožnici 1,070.033 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, materialnopravno pravilna. Namreč po določbah 3. in 4. člena Zavarovalnih pogojev je bila tožnica, ki je poravnala škodo oškodovancem, upravičena uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca - toženca, ki je zaradi vožnje pod vplivom alkohola povzročil škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo s sodbo, da mora toženec plačati tožnici 1,070.033 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.03.1997 dalje, ker je ugotovilo, da je z vožnjo pod vplivom alkohola povzročil škodo, ki jo je tožnica poravnala oškodovancem. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Z revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in predlagal, naj se razveljavita obe sodbi sodišč nižjih stopenj. V razlogih poudarja, da je bistveno vprašanje spora, ali je ob nezgodi upravljal z vozilom vinjeni toženec ali pa njegova žena. Vztraja na trditvi, da je vozila žena in da zato tožničin zahtevek ni utemeljen. Sodišče bi moralo verjeti priči J. Š., sopotniku, ki je edini očividec in je hkrati tudi neprizadet. Sodišče prve stopnje je sicer povzelo njegovo izpoved, ni je pa ocenilo in enako pomanjkljivost je zagrešilo tudi sodišče druge stopnje. Ni pojasnjeno, kdo naj bi pripeljal na kraj nezgode toženčevo ženo, ki naj bi bila tedaj doma, ta dom pa je oddaljen kar tri kilometre od kraja nezgode. Strokovnost dela policistov je vprašljiva, ker so pozabili napraviti uradni zaznamek o določenih razgovorih, med drugim s toženčevo materjo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Predmet spora je škoda, ki jo je tožnica kot zavarovalnica poravnala lastnikoma dveh osebnih vozil, ki sta bili poškodovani ponoči 09.02.1997 z osebnim vozilom toženca, katero je s ceste zaneslo na parkirni prostor gostišča pri Zmajevi votlini. Sodišči nižjih stopenj sta na podlagi opravljenega dokaznega postopka, v katerem so bile zaslišane številne priče, ocenili, da je v trenutku nezgode vozil s svojim vozilom toženec v vinjenem stanju in da ni vozila njegova žena (kot je zatrjeval toženec), ki je na kraj nezgode prišla šele po dogodku. Sprejeto dokazno oceno o navedeni odločilni okoliščini, je prvo sodišče utemeljilo s presojo izpovedi zaslišanih prič. Navedlo je, da je verjelo policistom, zaslišanim kot priče, ki so izpovedali, da so na kraju dogodka in po njem ugotavljali, kdo je bil dejanski voznik v trenutku nesreče ter da so na podlagi preverjanja različnih izjav ugotovili, da je z vozilom upravljal in nezgodo povzročil vinjeni toženec. Toženčeva mati jim je po nesreči v razgovoru potrdila, da je bila toženčeva žena ves čas doma in da je okrog polnoči prišel ponjo nekdo ter jo odpeljal. Prihod toženčeve žene na kraj dogodka šele po nesreči je potrdila tudi priča I. F.. Policista T. A. in B. B. sta opravila razgovor tudi z občanom, pri katerem se je pred nezgodo ustavil le toženec s sopotnikom Š., medtem ko toženčeve žene ni bilo poleg.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj v obrazložitvi svojih odločb pojasnili, na podlagi katerih dokazov sta ugotovili, da je z vozilom upravljal v času nezgode toženec, zakaj sta verjeli zaslišanim policistom kot pričam ter I. F., D. K. in S. T.. Dokazna ocena je jasna in zadosti obrazložena. Razlogi, s katerimi sta utemeljili dokazno oceno, dovolj razumljivo pojasnjujejo, zakaj sta sodišči verjeli navedenim pričam. Taki razlogi hkrati pojasnjujejo, da sodišči nista verjeli drugačnim izpovedim toženca, njegove žene in sopotnika Š., (ki je izpovedal med drugim, da je med vožnjo spal in se zbudil šele po nesreči) in tudi zakaj jim nista verjeli. Razloge o odločilni okoliščini, da je bil ob nesreči za volanom toženec, sta podprli z obširno dokazno analizo. Potreben obseg te pa se ocenjuje z gledišča razumljivosti (in razumnosti), kar pomeni, da zadostujejo razlogi, ki pojasnjujejo miselno pot sodišča do njegove opredelitve. Revizijsko sodišče na podlagi povedanega zaključuje, da izpodbijani sodbi nista obremenjeni s pomanjkljivostmi, ki jih očita revizija. Ugotovljene odločilne okoliščine so pojasnjene z razlogi izpodbijanih sodb, medtem ko sama dokazna ocena ne more biti predmet revizijskega preizkusa (ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako po oceni revizijskega sodišča ni podan.

Ker je bilo ugotovljeno, da je toženec povzročil prometno nezgodo, da je nastalo škodo plačala tožnica in da je toženec povzročil škodo z vožnjo pod vplivom alkohola, je odločitev o tem, da mora toženec povrniti tožnici 1,070.033 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, materialnopravno pravilna. Namreč po določbah 3. in 4. člena Zavarovalnih pogojev je bila tožnica, ki je poravnala škodo oškodovancem, upravičena uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca - toženca, ki je zaradi vožnje pod vplivom alkohola povzročil škodo.

Na podlagi ugotovitve, da v reviziji zatrjevane ali uradoma upoštevne kršitve niso podane, je revizijsko sodišče moralo zavrniti toženčevo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).