Jedro

Kolikor se bo v postopku odločanja o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugotovilo, da je predlog utemeljen, in se bo vrnitev v prejšnje stanje dovolila, se bo postopek v skladu z drugim odstavkom 108. člena ZUP vrnil v stanje pred izpodbijanim sklepom o pritožbi in odpravile vse odločbe in sklepi, ki jih je organ izdal zaradi zamude. To pa pomeni, da tožnik ne bo v ničemer prizadet zato, ker se o predlogu še ni odločalo, oziroma ker se o predlogu ni odločalo, še preden se je odločalo o pritožbi.

Izrek

Tožba zoper sklep Carinskega urada Sežana št. DT 4932-684/2012-9 z dne 18. 9. 2012 se zavrne.

Tožba zoper sklepa Carinskega urada Sežana št. DT 4933-49274/2012-3 in DT 4933-49275/2012-3, oba z dne 15. 8. 2012, se zavrže.

Obrazložitev

S sklepoma št. DT 4933-49274/2012-3 in DT 4933-49275/2012-3, oba z dne 15. 8. 2012, je Carinski urad Sežana kot prvostopni organ na podlagi določb Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na katere se sklicuje v obrazložitvi sklepov in ki se nanašajo na davčno izvršbo, začel postopek davčne izvršbe na denarna sredstva tožnika zaradi izterjave neplačane sodne takse v znesku 33,00 oziroma 50,00 EUR, ki jo je bil le-ta dolžan plačati na podlagi dveh izvršljivih plačilnih nalogov, ki ju je izdalo naslovno sodišče. Pritožbo tožnika je prvostopni organ s sklepom št. DT 4932-684/2012-9 z dne 18. 9. 2012 kot prepozno zavrgel. V obrazložitvi sklepa ugotavlja, da je tožnik pritožbo zoper omenjena sklepa poslal priporočeno po pošti dne 13. 9. 2012 in s tem, z ozirom na datum vročitve sklepov, prepozno. Sklepa sta se mu vročala skladno z določbami 87. člena ZUP, kar pomeni, da je bil tožnik, ki mu prispelih pisem ni bilo mogoče vročiti osebno, z obvestilom, ki mu je bilo dne 20. 8. 2012 puščeno v hišnem predalčniku, obveščen, da pismo lahko prevzame na pošti v roku 15 dni, ki je začel teči od dne 21. 8. 2012, ter da bo po tem roku pismo puščeno v naslovnikovem hišnem predalčniku. Na sporočilu je navedeno tudi opozorilo, da se bo v primeru, če pisma naslovnik ne prevzame v navedenem roku 15 dni, štelo, da bo vročitev opravljena s potekom tega roka. Glede na navedeno prvostopni organ ugotavlja, da tožnik v roku 15 dni od sporočila, ki je začel teči 21. 8. 2012, ni prevzel pisma, zato velja vročitev za opravljeno s potekom tega roka, to je 4. 9. 2012. Rok za pritožbo, ki je začel teči 5. 9. 2012, je iztekel dne 12. 9. 2012, to pa pomeni, da je bila pritožba vložena po poteku pritožbenega roka.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper navedeni sklep o pritožbi zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je bilo tožniku pismo puščeno v hišnem nabiralniku in da mu je bila torej vročitev sklepov opravljena šele 5. 9. 2012 ter da je bila zato pritožba vložena pravočasno, pa drugostopni organ poudari, da se po 87. členu ZUP šteje, da je vročitev opravljena z dnem poteka 15-dnevnega roka za prevzem dokumenta in ne z dnem, ko je bil dokument puščen v predalčniku. Zato teče rok od 4. 9. 2012 in ne od 5. 9. 2012, kot meni tožnik, in zato je odločitev prve stopnje pravilna.

Tožnik vlaga tožbo zoper vse tri izdane sklepe ter predlaga, da jih sodišče razveljavi (pravilno: odpravi), oziroma izreče za nične. V tožbi navaja, da sta bila plačilna naloga naslovnega sodišča izdana neupravičeno in da je sodišče tožnikov ugovor zoper naloga nepravilno zavrnilo. Zato sta nepravilna in nezakonita tudi izdana sklepa o izvršbi, s katerima se tožniku poleg vsega ostalega povzroča nepotrebne stroške, saj se oba naloga nanašata na isti upravni spor in bi zato prvostopni organ lahko izdal le en sklep o izvršbi. Da je za en dan zamudil rok za pritožbo, je tožnik izvedel šele, ko je prejel sklep, s katerim je prvostopni organ pritožbo zavrgel. Zato je tožnik dne 10. 10. 2012 in s tem znotraj predpisanih rokov podal predlog za vrnitev v prejšnje stanje, o tem predlogu pa tožena stranka ni odločila. Zato so vsi izpodbijani akti nezakoniti in zato jih je treba odpraviti. Tožniku pa je kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj je tožena stranka opustila dolžno ravnanje, ko ni odločala o pritožbenih očitkih in o vloženem predlogu ter s tem prikrila sporno ravnanje naslovnega sodišča in upravnih organov.

K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik vložil pritožbo zoper sklepa o izvršbi dne 13. 9. 2012. Vložil jo je torej en dan po poteku osemdnevnega pritožbenega roka, ki je z ozirom na nesporne podatke upravnih spisov potekel dne 12. 9. 2012, in s tem prepozno. Prepozna pritožba pa se po kogentnih določbah ZUP s sklepom zavrže. Zato je izpodbijani sklep Carinskega urada, s katerim se pritožba tožnika zoper sklepa o izvršbi zavrže, zakonit in pravilen. Pravilna pa je tudi odločitev organa druge stopnje, ki takšno odločitev potrdi kot pravilno in zakonito, vključno z razlogi za odločitev, na katere se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, zgolj sklicuje.

Razlogi tožbe, ki se nanašajo na sklepa o izvršbi, za odločitev niso pomembni. Ovira za to je prekoračitev roka za pritožbo, zaradi katere se pravilnosti in zakonitosti sklepov o izvršbi ni presojalo že v davčnem postopku, iz istega razloga pa njihove pravilnosti in zakonitosti tudi ni mogoče presojati v postopku s tožbo.

Relevanten za odločitev pa tudi ni predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je tožnik priložil pritožbi zoper sklep, s katerim se pritožba zoper sklepa o izvršbi zavrže, in na katerega se sklicuje v tožbi. O predlogu se odloča posebej ter zato sam po sebi na odločitev v tej zadevi ne vpliva. Kolikor se bo v postopku odločanja o predlogu ugotovilo, da je predlog utemeljen, in se bo vrnitev v prejšnje stanje dovolila, pa se bo postopek v skladu z drugim odstavkom 108. člena ZUP vrnil v stanje pred izpodbijanim sklepom o pritožbi in odpravile vse odločbe in sklepi, ki jih je organ izdal zaradi zamude. To pa pomeni, da tožnik ne bo v ničemer prizadet zato, ker se o predlogu še ni odločalo, oziroma ker se o predlogu ni odločalo, še preden se je odločalo o pritožbi. Zato so glede na povedano neutemeljeni tudi vsi tisti tožbeni očitki, ki se nanašajo na kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in „drugih določb“ Ustave.

Ker je torej izpodbijani sklep, s katerim se pritožba zavrže, zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka: Ker je bila pritožba prepozna, pa tudi upravni spor zoper izpodbijana sklepa o izvršbi ni dopusten. V prvem odstavku 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je namreč izrecno določeno, da upravni spor ni dopusten v primeru, če je stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Sodišče je zato moralo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper sklepa o izvršbi kot nedopustno zavreči.