Jedro

Ob upoštevanju zakonske domneve iz 11. člena SPZ, da velja za lastnika nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ter glede na to, da pritožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je zapustnica lastnica spornih nepremičnin, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je pravica pritožnika, ki je trdil, da sporni nepremičnini spadata v zapuščino, manj verjetna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje (1) prekinilo zapuščinski postopek; (2) napotilo Ž. M. na pravdo zaradi ugotovitve, da v zapuščino po pokojni N. M. sodita tudi nepremičnini - posamezni del št. 9 v stavbi št. 2636, k. o. X., in posamezni del št. 48 v stavbi št. 3236, k. o. X. (stanovanje in shramba v stanovanjski stavbi na Č.); (3) določilo rok za vložitev tožbe in opozorilo, da v kolikor ne bo vložena ustrezna tožba, bo sodišče nadaljevalo postopek ne glede na zahtevek, glede katerega je napotilo na pravdo; (4) odločilo, da se zapuščinski postopek prekine za 30 dni oziroma do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje dedič Ž. M. zaradi kršitve določb nepravdnega postopka, kršitve materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da na pravdo napoti dedinjo V. S. Podrejeno predlaga, da sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče napotilo na pravdo pritožnika, ker ni predložil nobenih dokazil, ki bi izkazovala zapustničino lastništvo stanovanja oziroma njeno stanovanjsko pravico. Poudarja, da je že na naroku navedel, da je zapustnica živela v vojaškem stanovanju. Sodišče ga kot prava neuko stranko ni poučilo, da mora za zatrjevano dejstvo predložiti dokaze. Če bi dokaze predložil, ni dvoma, da bi sodišče napotilo na pravdo dedinjo V. S. kot dedinjo z manj verjetno pravico. Ponavlja trditve, podane na naroku dne 4. 7. 2013, ter zanje ponuja nove dokaze.

3. Na pritožbo je odgovorila dedinja V. S. S pritožbenimi navedbami se ne strinja in navaja, da iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov izhaja, da je sporno stanovanje kupila leta 1993 od Ministrstva za obrambo ter da zapustnica ni bila nikoli njegova lastnica, zaradi česar tudi ne more biti predmet dedovanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da med dediči obstaja spor, ali nepremičnini - posamezni del št. 9 v stavbi št. 2636, k. o. X., in posamezni del št. 48 v stavbi št. 3236, k. o. X. (stanovanje in shramba v stanovanjski stavbi na Č.) spadata v zapuščino, v skladu s 1. točko 212. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) prekinilo zapuščinski postopek.

6. Zapuščinsko sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da zapustnica ni vknjižena v zemljiški knjigi kot lastnica nobene nepremičnine ter da je kot izključna lastnica pri spornih nepremičninah vknjižena V. S. Ob upoštevanju zakonske domneve iz 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), da velja za lastnika nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ter glede na to, da pritožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je zapustnica lastnica spornih nepremičnin, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je pravica pritožnika, ki je trdil, da sporni nepremičnini spadata v zapuščino, manj verjetna. Pritožnik v pritožbi sicer navaja, da bi ga moralo sodišče prve stopnje poučiti, da mora za zatrjevano dejstvo predložiti dokaze, vendar po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ta dolžnost sodišča prve stopnje ni obstajala. Pritožnik se je namreč zavedal, da mora predložiti dokaze, saj je v dokaz svojih trditev predložil dokaz (in sicer sklep o dedovanju po pokojnem očetu V. M. II D 242/86 z dne 7. 11. 1986), iz katerega pa ni izhajalo, da sta sporni nepremičnini last zapustnice. Glede na navedeno in ker pritožnik ni navedel drugih razlogov, s katerimi bi utemeljil, da dokazov, ki jih je predložil šele v pritožbenem postopku, ni mogel pravočasno predložiti, predstavljajo pritožbi priloženi dokazi neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

7. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj v pojasnilo še dodaja, da so imeli po Stanovanjskem zakonu (SZ) poleg imetnika stanovanjske pravice tudi njegovi ožji družinski člani možnost odkupa stanovanja (117. člen).

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

9. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni.