Jedro

Tožena stranka ves čas postopka ugovarja višini zahtevka, ne da bi sama izračunala, kakšna je po njenem mnenju pravilna višina. Izračuna ni predložila niti na izrecen poziv sodišča prve stopnje, ni ga pripravila v pritožbenem postopku, niti ga ni opredelila v revizijskem postopku. Tožena stranka bi bila v skladu z določbo 219. člena ZPP-77 dolžna, ne samo pavšalno, ampak konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se z njimi ne strinja. Če pa se je postavila na stališče "da terjatev v stečajnem postopku morda ne bi bila prerekana, če bi tožniki z listinskimi dokazi utemeljili svoj zahtevek" in na tem vztrajala ves čas postopka kljub temu, da so tožniki predložili specificiran zahtevek in je iz sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno, kje je pravni temelj izračuna, in bi torej revidentka lahko natančno navedla, v katerem delu (morebiti) z višino zahtevka ne soglaša, mora računati z uporabo določb 221.a člena ZPP-77.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo v večjem delu ugodilo zahtevkom tožnikov, da obstojijo terjatve tožnikov proti toženi stranki iz naslova razlike plač za čas od 1.6.1991 do 1.3.1994 po kolektivni pogodbi z zamudnimi obrestmi od dospelosti vsakomesečnih razlik plače do plačila, razlike iz naslova neizplačanega dodatka za delovno dobo in iz naslova neplačanega regresa za letni dopust za leto 1993. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva, ker tožeča stranka glede višine zahtevka ni preložila dokazov in zato sodbe ni mogoče preizkusiti (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP-77). Sodišče je tudi odločalo o zahtevku, ki sodi v pristojnost drugega sodišča (4. točka 354. člena ZPP-77). Dolgovani in priznani zneski so izračunani brez podlage, zmotno pa so bili uporabljeni tudi predpisi o plačah in predpisi o stečaju in prisilni poravnavi. Sodišče je v zadevah z enako dejansko in pravno podlago odločalo različno, kar kaže na nepravilnost izpodbijane sodbe. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da ju razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločitvam sodišč druge stopnje. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 in na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP-77).

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP-77 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer revizija smiselno graja ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni ugotovilo, prav tako pa ne kršitve iz 4. ali 13. točke 354. člena ZPP-77, ki ju uveljavlja revizija.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče pristojno za delovne spore ni odločalo o načinu poplačila terjatev, za kar je pristojno sodišče, ki odloča v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave, kot mu to zmotno očita revizija, ampak je samo ugotavljalo prerekano terjatev, kar pa pomeni obveznosti iz delovnega razmerja, za kar je to sodišče pristojno (določba 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94). Zato bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 4. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ni mogoče ugotoviti. Prav tako ni mogoče ugotoviti druge očitane bistvene kršitve, ki naj bi bila podana zato, ker sodb sodišča prve in druge stopnje ni mogoče preizkusiti. Obe sodbi nižjih sodišč natančno obrazložita, zakaj je prisojena višina terjatev primerna. Pri odločanju sta uporabili specificiran izračun razlik oz.

neizplačanih plač, izračuni pa so temeljili na veljavni kolektivni pogodbi. Ker so bili izračuni specificirani, citiran pa je bil tudi pravni temelj za izračun, je višino zahtevka možno preizkusiti. Zato ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Kot je razvidno iz spisa, tožena stranka ves čas postopka ugovarja višini zahtevka, ne da bi sama izračunala, kakšna je po njenem mnenju pravilna višina. Izračuna ni predložila niti na izrecen poziv sodišča prve stopnje, ni ga pripravila v pritožbenem postopku, niti ga ni opredelila v revizijskem postopku. Tožena stranka bi bila v skladu z določbo 219. člena ZPP-77 dolžna, ne samo pavšalno, ampak konkretno navesti, s katerimi zneski in zakaj se z njimi ne strinja. Če pa se je postavila na stališče " da terjatev v stečajnem postopku morda ne bi bila prerekana, če bi tožniki z listinskimi dokazi utemeljili svoj zahtevek" in na tem vztrajala ves čas postopka kljub temu, da so tožniki predložili specificiran zahtevek in je iz sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno, kje je pravni temelj izračuna, in bi torej revidentka lahko natančno navedla, v katerem delu (morebiti) z višino zahtevka ne soglaša, mora računati z uporabo določb 221. a člena ZPP-77. Ta določa, da sodišče sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu, če ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva. Ker so bili na voljo samo specificirani izračuni tožečih strank, tožena stranka pa svojega izračuna oziroma predloga ni predložila, je sodišče v skladu s pooblastili veljavnega postopkovnega predpisa, uporabilo izračune, ki so mu bili edini na voljo.

Revizijski ugovori v zvezi s postopkom prisilne poravneve ne morejo vplivati na ugotovitev prerekane terjatve iz delovnega razmerja, zato revizijsko sodišče do njih ni zavzelo stališča. Pritožbeno sodišče je v nekaterih primerih res odločalo drugače, kot v spornem primeru, vendar na odločitev revizijskega sodišča to ne more vplivati. V podobnih zadevah, ki jih je revizijsko sodišče že obravnavalo, je bilo vedno sojeno enako, kot v obravnavanem primeru, to pa pomeni, da je revizijsko sodišče spoštovalo določbo 22. člena ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).