Jedro

Za status upravičenca po 12. členu ZDen mora biti predložen dokaz o tem, da je vlagatelj dedič prvega dednega reda po osebi, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pa ne izpolnjuje pogoja o državljanstvu iz 9. člena ZDen. Tak dokaz ni vojaška knjižica, niti garantno pismo in ne odločba o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1389/96-10 z dne 9.9.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je senat prve stopnje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnil tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.7.1996, s katero je zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote P. in s katero je bil zavrnjen njegov denacionalizacijski zahtevek. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da med strankama ni sporno, da pok. W.K.G. nikoli ni bil jugoslovanski državljan in mu po 1. odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče priznati statusa upravičenca.

Sporno pa je ali gre tožniku status upravičenca po določbi 12. člena ZDen ali je tožnik dedič prvega dednega reda po pok. W. oziroma ali je njegov nezakonski sin. Po presoji prvostopnega sodišča je pravilno ugotovljeno, da tožnik očetovstva ni dokazal z listinami, ki po samem zakonu veljajo kot osnova za dokaz o očetovstvu. Po določbi 88. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) se očetovstvo izkazuje s priznanjem pri centru za socialno delo ali pred matičarjem, v javni listini, oporoki ali v smislu 87. člena istega zakona s sodno odločbo. Očetovstva ni mogoče več ugotavljati po preteku petih let, ko otrok postane polnoleten (1. odstavek 92. člena). Gre za prekluzivni rok, ki je za tožnika potekel in zato ni mogoče nobeno dokazovanje očetovstva s pričami, kot je bilo predlagano. Upravni organ je v primeru takega vprašanja vezan na 1. odstavek 145. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/77), ki določa, da vprašanja očetovstva ni mogoče ugotavljati kot predhodno vprašanje, ampak mora upravni organ, v primeru spora o tem, postopek prekiniti. To statusno vprašanje je mogoče rešiti samo v postopku pred pristojnim rednim sodiščem. Ker pa prekinitev postopka zaradi poteka prekluzivnega roka ne bi prinesla nobene rešitve tega vprašanja, saj je bil tožnik rojen leta 1927 in je zakoniti rok za ugotavljanje očetovstva potekel, je bilo v upravnem postopku mogoče ugotavljati le, ali je tožnik predložil take listine, ki po ZZZDR ustrezajo za dokaz očetovstva. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik za rešitev spornega vprašanja očetovstva ni predložil nobene z zakonom predpisane listine in je nadalje tudi pravilno ocenila, da tudi vojaška knjižica, kjer je pok. W. vpisan kot tožnikov oče, ne more dokazovati očetovstva. Vojaška knjižica ni javna listina v smislu 88. člena ZZZDR, ampak je listina, ki je služila v vojaške in evidenčne namene. Podatki v tako listino se vpisujejo bodisi na podlagi izjave osebe, kateri se listina izstavlja, ali pa na podlagi uradnih podatkov. Ker tožnik ni izkazal nasledstva iz prvega dednega reda po pok. W.K.G., je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožnik v pritožbi vztraja, da je vojaška knjižica javna listina, saj vendar vsebuje vse podatke o imetniku in je opremljena tudi s sliko. Na podlagi tega dokumenta mu je bil priznan tudi status žrtve vojnega nasilja. Že v pritožbah je omenil, da mu je njegov nezakonski oče leta 1957 poslal garantno pismo, v katerem je bilo tudi napisano, da je njegov sin. Na podlagi tega pisma so mu na P. izstavili potni list. Nato je odpotoval v Nemčijo, se tam začasno zaposlil in ves čas tudi pri njem stanoval. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse navedbe v pritožbi zaradi razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe in predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Če fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisom iz 1. odstavka 9. člena tega zakona (12. člen ZDen). Navedena določba izjemno določa status upravičenca zakoncu oziroma dediču prvega dednega reda osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pa ne izpolnjuje pogoja o državljanstvu iz 9. člena ZDen.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je senat prve stopnje v zadevi pravilno odločil. Za ugotovitev, da je tožnik nezakonski sin pok. W., kot sam zatrjuje, in torej po njem dedič prvega dednega reda, tožnik ni predložil nobene ustrezne listine. Predložena vojaška knjižica pa, kot pravilno ugotavlja senat prve stopnje, ni listina, s katero bi se dokazovalo očetovstvo. Z vojaško knjižico, ki sicer je javna listina, ki nadomešča osebno izkaznico, dokler je vojaški obveznik v vojaški službi (2. odstavek 11. člena Zakona o vojaški dolžnosti, Uradni list RS, št. 18/91), se dokazuje izvršitev vojaške dolžnosti, ne pa očetovstva. Zaradi razlogov, ki jih je navedel prvostopni senat, pa dokaz o očetovstvu tudi ni garantno pismo, ki ga omenja tožnik v pritožbi, niti odločba o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja. Kakšnih drugih listin (kot na primer sklepa o dedovanju) pa tožnik niti ne omenja.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da v navedeni zadevi ne gre za predhodno vprašanje ugotovitve očetovstva, ki ga je dopustno ugotavljati samo v sodnem postopku, temveč gre le za oceno predloženega dokaza o tem, ali je pritožnik dedič prvega dednega reda po pok. W. in s tem upravičenec po 12. členu ZDen. Ocena dokazov pa ne predstavlja samostojne pravne celote, ki bi lahko bila predmet drugega postopka in ni predhodno vprašanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.