Jedro

Čeprav se pritožnik v štetju časa in roka iz drugega odstavka 62. člena KZ-1 ne moti, je opozoriti, da je v tem času ob KZ-1 veljal tudi Zakon o začasnih ukrepih zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi pravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljivih bolezni SARS-CoV-2 (ZSUSUDJZ), ki je v drugem odstavku 3. člena zgornje roke dejansko podaljšal za 64 dni.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obsojenega M.Č.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo I Ks 46744/2015 z dne 12. 2. 2021 obsojenemu M.Č.B. preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 46744/2015 z dne 4. 1. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 46744/2015 z dne 14. 6. 2017 ter mu s to sodbo določeno kazen eno leto zapora, izreklo.

2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik izrecno uveljavlja kršitvi kazenskega zakona iz 3. in 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pravi, da je potekel rok za preklic pogojne obsodbe iz drugega odstavka 62. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), saj je sodba sodišča prve stopnje iz rednega postopka postala pravnomočna 14. 6. 2017, da je preizkusna doba po tej sodbi potekla 14. 6. 2020 ter da je leto po poteku preizkusne dobe zaključeno s 14. 6. 2021. Druga kršitev pa je obrazložena le z navedbo, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določb o preklicu pogojne obsodbe.

5. Kršitvi nista podani. Čeprav se pritožnik v štetju časa in roka iz drugega odstavka 62. člena KZ-1 ne moti, je opozoriti, da je v tem času ob KZ-1 veljal tudi Zakon o začasnih ukrepih zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi pravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljivih bolezni SARS-CoV-2 (ZSUSUDJZ), ki je v drugem odstavku 3. člena zgornje roke dejansko podaljšal za 64 dni (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 22807/2014 z dne 6. 5. 2021) in potem ti niti v času odločanja sodišča druge stopnje še niso potekli.

6. Ker pri uveljavljani kršitvi iz 5. točke 372. člena ZKP ne gre za pravilno uporabo določb o preklicu pogojne obsodbe, kot to izhaja iz povzete pritožbene navedbe, temveč za prekoračitev pravice, ki je pritožnik niti posredno ne zatrjuje, je sodišče druge stopnje pri preizkusu iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ravnalo znotraj danega zakonskega pooblastila (pravice) iz drugega odstavka 62. člena KZ-1 ter posledično, kot v prvem primeru, napadeno sodbe ni spreminjalo.

7. Pritožnik nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom z obrazložitvijo, po kateri je sodišče prve stopnje pri obsojenčevi zmožnosti izpolnitve posebnega pogoja, določenega v navedeni pogojni obsodbi, zmotno izhajalo iz bruto zneska prihodkov, ki jih je obsojenec mesečno prejemal, namesto da bi izhajalo iz neto zneskov, s čemer so se ti prihodki dejansko izkazali za nižje, navedena zmožnost pa za ustrezno manjšo. Razen tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil obsojeni direktor gospodarske družbe F. d.o.o., ki je nastala potem, ko je gospodarska družba S. d.o.o. zašla v finančne težave in da je nastala z namenom rešitve zdravega dela te družbe ter da je bil obsojenčev cilj rešiti družinsko podjetje, ki so ga pred tem gradili več let. Obsojenčevi družinski člani so tedaj plačevali še obroke iz naslova soproginega dolga, sicer je grozila izvršba na njihovo stanovanjsko hišo. Ko so bili dolgovi poplačani, si je družinski proračun toliko opomogel, da je obsojeni pričel plačevati po 200,00 EUR mesečno oškodovani pravni osebi, hkrati pa je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in ustavno pritožbo. Upal je, da bo zadeva po pravnomočni sodbi razveljavljena, saj vztraja, da v obravnavanem primeru ne gre za naklepno kaznivo dejanje, temveč za napačno poslovno odločitev. Končno, sodišče prve stopnje pri navedeni oceni ni upoštevalo niti katastrofalnega poslovanja druge obsojenčeve družbe, kot posledice pandemije COVID-19 in ne soprogine bolezni, ki si je, kljub nepredloženim listinam, ni izmislil. 8. Pritožbena zatrjevanja o naravi obsojenčevih prihodkov, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, nimajo podlage v pridobljenih listinah. Konkretno po poizvedbah, opravljenih pri Finančni upravi Republike Slovenije, po katerih še za leto 2020 (priloge C3) izhaja, da je obsojenec prejemal neto dohodek v višini 1.346,86 EUR in ne 800,00 EUR, kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve. Razen tega je po pridobljenih listinah ugotoviti (npr. po oklicu o začetku postopka poenostavljen poravnave z dne 5. 11. 2014), da finančne težave gospodarske družbe S. d.o.o. časovno ne sovpadajo z začetkom obsojenčeve obveznosti za izpolnitev posebnega pogoja po pogojni obsodbi, medtem ko vsa nadaljnja reševanja druge gospodarske družbe in soproginih dolgov iz pritožbene obrazložitve listinsko niso podkrepljena. Enako velja za zatrjevanja o uničujočem vplivu pandemije COVID-19 na poslovanje gospodarske družbe F. d.o.o., saj mora biti poslovanje katerekoli gospodarske družbe listinsko prikazano (evidentirano) in ne more ostati na ravni zatrjevanega. Brez potrebnih opornih točk je namreč njihov preizkus v postopku za preklic pogojne obsodbe z obrnjenim dokaznim bremenom nemogoč, če je že treba zatrjevani soprogini bolezni verjeti iz pietetnih razlogov.

9. Glede na to, in ker vložitev izrednega pravnega sredstva ter vložena ustavna pritožba nimata ničesar opraviti s predmetnim preklicem pogojne obsodbe, ki zaradi pravnomočnosti v tem postopku ne more biti znova preizkušena, je sodišče druge stopnje pritrdilo še končni ugotovitvi sodišča prve stopnje v 13. točki razlogov sodbe, po kateri so bile obdolženčeva prizadevanja po izpolnitvi posebnega pogoja v razpoložljivem času in v danih razmerah nezadostna ter je pritožnika po obrazloženem zavrnilo (prvi odstavek 507. člena in 391. člen ZKP).

10. Ostalih kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu ni zasledilo.

11. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 507. člena, prvem odstavku 98. člena ter četrtem odstavku 95. člena ZKP in 11. členu Zakona o sodnih taksah.