Jedro

Za obstoj posesti je relevantno stanje neposredno pred motilnim ravnanjem.

Dejansko oblast nad stanovanjem so tožniki manifestirali s tem, da je druga tožnica vanj odložila določene stvari, plačevala določene stroške stanovanja in po potrebi v stanovanje vstopila, hkrati pa sta tožnici nemudoma reagirali na poseg toženk v stanovanje. Vse navedene okoliščine zadostujejo za zaključek, da na dan 10. 11. 2017 stanovanje ni predstavljalo zapuščene stvari, temveč so tožniki dne 5. 9. 2017 postali njegovi izključni posestniki, svoje posesti pa vse do 10. 11. 2017 niso opustili. Nepomembno je, da je druga tožnica v stanovanje vstopala redko, saj je posest dejanska fizična oblast nad stvarjo in zanjo ni nujno, da med posestnikom in stvarjo obstaja trajen fizičen kontakt.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: »I. Toženki sta dolžni v roku 8 dni tožnikom vrniti stanovanje na naslovu P., ID znak stanovanja: del stavbe 000, in sicer sta dolžni stanovanje izprazniti svojih stvari in ga zapustiti, tako izpraznjeno stanovanje pa sta dolžni prepustiti v posest in izročiti ključe stanovanja tožnikom.

II. Stroške postopka nosita toženki.«

II. Toženki sta dolžni v roku 15 dni tožnikom solidarno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 437,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožnikom v roku 8 dni vrniti stanovanje na naslovu P., ga izprazniti in zapustiti ter tako izpraznjeno stanovanje prepustiti v posest in izročiti ključe stanovanja tožnikom. Odločilo je, da stroške postopka nosijo tožniki.

2. Zoper sklep se v skupni pritožbi pritožujejo tožniki, pri čemer uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navajajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in dokazov, zato sta sklep in dokazna ocena obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Tožeča stranka je zatrjevala, da je v stanovanju bivala, ker je to resnica. Navedbe, da nekdo biva v stanovanju, po naravi stvari vključujejo trditev, da je v stanovanju občasno, zato dodatne navedbe niso bile potrebne. Če je sodišče menilo, da je trditvena podlaga nepopolna, bi moralo tožnike na to opozoriti in jih pozvati k dopolnitvi. Ker tega ni storilo, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 285. členom ZPP. Sodišče je brez potrebe ugotavljalo posestno stanje pred smrtjo B. B., hkrati pa ni ugotavljalo posestnega stanja pred 10. 11. 2017, ko se je zgodilo motilno ravnanje. Izpovedi toženk je ocenilo za verodostojni, pri čemer se ni opredelilo do dejstev, ki kažejo na njuno neresnicoljubnost. Priče, ki so izpovedale v korist tožnikov, je označilo za neverodostojne z neprepričljivimi in izkustveno nesprejemljivimi argumenti. Namesto, da bi ocenjevalo mimiko, izrazoslovje, neverbalno komunikacijo in konsistentnost izpovedi, je vzelo po eno izjavo posamezne priče in jo skladno z vrednostnim sistemom sodnice ocenilo za neverodostojno. Sodišče se je pri ugotavljanju stanja stanovanja na dan 10. 11. 2017 oprlo le na fotografije ter izpovedi toženk in prič D. in J. V. Ob tem ni upoštevalo izpovedi policistov, prav tako se ni opredelilo do navedb tožnikov o neverodostojnosti predloženih fotografij. Napačno je stališče, da bi morali tožniki za utemeljenost zahtevka izkazati, da sta druga tožnica in tretji tožnik živela v stanovanju. Bivanje v stanovanju ni pogoj za obstoj posesti. Že dejstvi, da je imela ključ stanovanja le tožeča stranka in da je imela v njem svoje stvari, zadostujeta za obstoj posesti. Poleg tega sodišče samo ugotavlja, da je tožeča stranka prihajala v stanovanje (kurjava, sprehodi, prižgane luči) in plačevala račune, za posestnico stanovanja pa sta jo priznavali tudi toženki. Tudi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja bi tako sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava moralo ugoditi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba je bila vročena toženkama, ki sta v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, nato pa napravilo napačen materialnopravni zaključek.

6. Izpodbijani sklep ni obremenjen z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih navedlo jasne in popolne razloge, dokazna ocena pa je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Ta od sodišča ne zahteva izrecne opredelitve do prav vsakega dejstva in okoliščine. Dokazna ocena zadosti zahtevanim procesnim standardom, če je iz celotnega konteksta obrazložitve razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse relevantne dokaze, kako jih je ovrednotilo in zakaj jih je ovrednotilo na določen način. V nasprotju s pritožbeni navedbami sodišče prve stopnje verodostojnosti izpovedi strank in prič ni presodilo le z vidika njihove notranje skladnosti, temveč jih je primerjalo med sabo in z razpoložljivimi objektivnimi dokazi, dokaze pa je ocenilo tudi v luči izkustvenih pravil. Dokazna ocena zato ni obremenjena z očitanimi procesnimi kršitvami, do njene vsebinske prepričljivosti pa se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje ni napravilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, ker tožnikov ni pozvalo k dopolnitvi trditvene podlage glede posesti stanovanja. Tožniki so prvenstveno trdili, da sta druga tožnica in tretji tožnik vse do motilnega ravnanja v stanovanju bivala. Takšne trditve so zadostovale za sklepčnost tožbe glede obstoja posesti, zato niso terjale posredovanja sodišča v obliki materialno procesnega vodstva. Slednjega ni zahtevalo niti dejstvo, da so se te navedbe v dokaznem postopku izkazale za neresnične, saj materialno procesno vodstvo ni namenjeno nadomeščanju neresničnih trditev, temveč dopolnjevanju nepopolno navedenih dejstev.

8. Tožniki s tožbo zahtevajo varstvo posesti stanovanja na naslovu P., ki jim je bila odvzeta dne 10. 11. 2017, ko sta toženki na vhodnih vratih stanovanja zamenjali ključavnico.

9. Iz neprerekanih navedb strank in ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva: - zemljiškoknjižna lastnica stanovanja na naslovu P. je pok. A. M. B.; - po smrti lastnice v letu 2012 je v stanovanju bival njen sin B. B.; - B. B. je brat prve tožnice ter oče tretjega tožnika in prve toženke; - druga tožnica je mama tretjega tožnika, druga toženka je mama prve toženke; - druga tožnica in pok. B. B. sta bila v razmerju, vendar narava tega razmerja ni bila takšna, da bi druga tožnica in tretji tožnik pred smrtjo B. B. stalno bivala v stanovanju; - druga tožnica in tretji tožnik sta v stanovanje prihajala občasno (tudi za več dni skupaj), kadar, kolikor in dokler se je pok. B. B. s tem strinjal; - druga tožnica do tik pred smrtjo B. B. ni razpolagala s ključem stanovanja, ključ sta imela pokojni in prva toženka; - dne 3. 9. 2017 je B. B. umrl; - istega dne je prva toženka vstopila v stanovanje in iz njega vzela nekatere dokumente pokojnega; - dne 5. 9. 2017 je prva tožnica na vhodnih vratih stanovanja zamenjala ključavnico; - prva tožnica je obdržala en izvod ključa, drugega pa je izročila drugi tožnici; - dne 5. 9. 2017 je druga toženka zoper drugo tožnico podala kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti; - dne 7. 9. 2017 je prva toženka po drugi toženki in pooblaščencu na drugo tožnico naslovila dopis, v katerem ji je očitala, da se je brez njene vednosti vselila v stanovanje in ji z menjavo ključavnice motila posest. Zahtevala je, da ji druga tožnica izroči ključ stanovanja ter plačuje uporabnino in stroške, v nasprotnem primeru pa stanovanje izprazni; - dne 25. 9. 2017 je druga tožnica na dopis odgovorila in ob tem navedla, da ni zamenjala ključavnice, da ne poseduje ključa stanovanja in da stanovanja ne zaseda; - v razgovoru s policisti je druga tožnica izjavila, da ključavnice ni menjala ona, temveč prva tožnica, pri čemer sama nima nikakršnega interesa na stanovanju, saj ima lastno stanovanje, v katerega se namerava preseliti; - dne 2. 10. 2017 je prva toženka po drugi toženki in pooblaščencu naslovila dopis na prvo tožnico in v njem navedla, da je na policijski postaji izvedela, da je ključavnico zamenjala ona. Prvo tožnico je pozvala k plačilu uporabnine, stroškov stanovanja in izročitvi ključa, v nasprotnem primeru pa naj stanovanje izprazni; - dne 7. 10. 2017 je prva tožnica na dopis odgovorila in vse zahteve zavrnila; - druga tožnica in tretji tožnik po smrti B. B. v stanovanju nista bivala; - v stanovanju se ni nahajala omembe vredna količina njunih stvari (v njem je bila zložljiva otroška posteljica, steklenička s pokvarjenim mlekom in nekaj oblačil); - druga tožnica je v tem obdobju plačala posamezne stroške; - preostale stroške je plačala druga toženka, pri čemer je razen enega računa vse ostale poravnala po 10. 11. 2017; - druga tožnica je v tem obdobju na prošnjo S. W., da je v stanovanju mrzlo, prišla in odprla radiatorje; - 10. 11. 2017 je B., d. o. o., po naročilu toženk na vhodnih vratih stanovanja zamenjal ključavnico; - ob vstopu varnostnikov in toženk je bilo stanovanje razmetano, zanemarjeno in zatohlo, čez celoten kavč je bil vržen kup oblačil, v hladilniku je bilo nekaj plesnive hrane, otroška posteljica je bila nepostlana; - prva in druga tožnica sta takoj, ko sta od sosede izvedeli za nenavadno dogajanje, prišli do stanovanja, vendar vanj nista mogli vstopiti; - od zamenjave ključavnice s strani toženk je tožnikom onemogočen vstop v stanovanje; - dne 30. 11. 2017 so tožniki vložili obravnavano tožbo.

10. Pritožniki obširno grajajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, vendar določno ne pojasnijo, kateremu od zgoraj navedenih dejanskih zaključkov s posameznimi navedbami nasprotujejo. Ker pa iz celotne pritožbe izhaja, da se ne strinjajo z ugotovitvami o bivanju druge tožnice in tretjega tožnika v stanovanju ter stanju stanovanja na dan 10. 11. 2017, je sodišče pritožbeni preizkus dokazne ocene osredotočilo na navedeni okoliščini.

11. Tako tožniki v pritožbi kot toženki v odgovoru na pritožbo prevelik dokazni pomen pripisujejo medsebojni komunikaciji po 5. 9. 2017, saj je slednjo treba ocenjevati v luči takratnega vedenja in interesov strank. Toženki sta tako na podlagi menjave ključavnice upravičeno sklepali, da v stanovanju bivata druga tožnica in tretji tožnik, medtem ko je pri ocenjevanju izjav druge tožnice, da ni sodelovala pri menjavi ključavnice in da stanovanja ne zaseda, treba upoštevati okoliščino, da se je z njimi branila pred očitki v kazenski ovadbi in zahtevkom za plačilo uporabnine.

12. Pritožba ne uspe vzbuditi dvoma v ugotovitev sodišča prve stopnje, da druga tožnica in tretji tožnik pred smrtjo B. B. nista bivala v stanovanju in da sta se v njem nahajala le na povabilo in ob soglasju pokojnega. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnikom, da dejstvi, da priči T. in B. I. druge tožnice nista nikoli obiskala v stanovanju in da priča B. I. ni bil seznanjen z zdravstvenimi težavami svojega nečaka, nista tako nenavadni, da bi moralo sodišče priči zgolj na tej podlagi oceniti za neverodostojni. Prav tako se strinja, da odsotnost igrač v bivalnem prostoru še ne izključuje bivanja otroka v stanovanju in da le enkraten obisk priče J. D. v stanovanju sam po sebi ne pomeni, da je bila njegova izpoved neprepričljiva. Vse navedeno pa ne utemeljuje pritožbene graje dokaznih zaključkov. Pritožniki najprej prezrejo utemeljeno opozorilo sodišča prve stopnje na neskladnosti med izpovedbami druge tožnice in s strani tožnikov predlaganih prič. Nadalje ne upoštevajo številnih dokazov, iz katerih zanesljivo izhaja, da narava odnosa med drugo tožnico in pok. B. B. ni bila takšna, da bi omogočala zaključek o njunem skupnem bivanju. Gre za izpovedi prič M. Z., B. Š., M. S., A. A., T. T., M. R. in D. G. Sodišče prve stopnje je tem izpovedim pravilno dalo večjo težo kot izpovedim prič, katerih zaslišanje so predlagali tožniki, saj so slednje sorodniki ali prijatelji druge tožnice, medtem ko so imenovane priče prijatelji pokojnega B. B. in v spor strank niso neposredno vpleteni. Nazadnje pritožniki zanemarijo, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno oprlo tudi na razpoložljive objektivne dokaze, med njimi dejstvo, da je pok. B. B. plačeval preživnino za tretjega tožnika. Ne glede na to, da je druga tožnica veliko časa preživela na morju, to dejstvo ni skladno s trditvami tožnikov o naravi odnosa med njo in B. B. 13. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje glede uporabe stanovanja po smrti B. B. Sodišče prve stopnje je imelo v predloženih fotografijah ter izpovedi prič D. in J. V. dovolj podlage za ugotovitev, da je bilo dne 10. 11. 2017 stanovanje razmetano, zanemarjeno in zatohlo. Dejstvo, da sta priči D. in J. V. delala po naročilu toženk, samo po sebi ne pomeni, da je njuna izpoved neresnična. Pritožbeno sodišče tako deli oceno sodišča prve stopnje, da je zlasti priča D. V. izpovedoval natančno, prepričljivo in objektivno. Dejstvo, da je bila izpoved policistov B. D. in J. M. drugačna, ni odločilno, saj sta v stanovanje vstopila skoraj deset ur po vstopu druge toženke in varnostnikov. Sodišče prve stopnje upravičeno ni podvomilo v verodostojnost predloženih fotografij. Tožniki namreč pred sodiščem prve stopnje niso opredelili, v čem se razlikujejo od resničnega stanja, pa tudi izpoved druge tožnice je bila v tem delu nedoločna in neprepričljiva. Pritožbeno sodišče dodaja, da druga tožnica ni zanikala, da so druga toženka in varnostnika njene stvari pospravili v nekaj vrečk. Tudi če bi se ob tem res izgubili posamezni predmeti tretjega tožnika, tako majhna količina osebnih stvari ni skladna z navedbami o njunem bivanju v stanovanju. Ob povedanem se za nepomembna izkažejo pritožbena opozorila na neverodostojnost obeh toženk. Sodišču prve stopnje se namreč ni bilo potrebno zanesti le na njuni izpovedi, saj je imelo na razpolago dovolj drugih trdnih in zanesljivih dokazov, ki ne puščajo prostora za dvom v pravilnost ugotovitve, da druga tožnica in tretji tožnik tudi po smrti B. B. nista bivala v stanovanju.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja presodilo, da druga tožnica in tretji tožnik pred smrtjo B. B. nista bila posestnika stanovanja, saj sta lahko stanovanje uporabljala le, kadar in kolikor se je pokojni s tem strinjal. Tudi po smrti B. B. tožniki po oceni sodišča prve stopnje niso bili posestniki stanovanja, saj niso dokazali bivanja v stanovanju, s tem pa tudi ne zatrjevane vsebine posesti, medtem ko z drugimi navedbami posesti niso utemeljevali (niso npr. zatrjevali, da so bili posestniki stanovanja in na kakšen način so to posest izvrševali, kljub temu da tožnika nista bivala v stanovanju). Za obstoj posesti stanovanja ne zadošča dejstvo, da sta bili tožnici imetnici ključa, kakor tudi ne enkraten vstop druge tožnice v stanovanje.

15. Pritožbeno sodišče se strinja, da tožniki pred smrtjo B. B. niso bili posestniki stanovanja, vendar pritrjuje pritožnikom, da to dejstvo za odločitev ni pomembno. Dne 5. 9. 2017 je namreč prišlo do spremembe posestnega stanja, za obstoj posesti pa je relevantno stanje neposredno pred motilnim ravnanjem dne 10. 11. 2017. Za čas od 5. 9. 2017 do 10. 11. 2017 pa tožniki zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju njihove posesti utemeljeno grajajo kot materialnopravno napačen.

16. Tožniki so obstoj posesti v tem obdobju prvenstveno res utemeljevali s trditvami, da sta druga tožnica in tretji tožnik v soglasju s prvo tožnico v stanovanju bivala, kar se je izkazalo za neresnično, vendar to dejstvo ne izključuje obstoja posesti na podlagi drugih ugotovljenih dejstev. Tožniki so v ta namen podali zadostno in pravočasno trditveno podlago. Tako so že v prvi pripravljalni vlogi terjali presojo obstoja posesti na podlagi dejstev: da je dne 5. 9. 2017 prva tožnica zamenjala ključavnico; da so od takrat dalje ključe stanovanja in s tem oblast nad njim imeli le tožniki; da so v stanovanje lahko vstopali ter tudi so vstopali in da so odklonili zahtevo toženk za izročitev ključa. Trditvena podlaga je obsegala tudi navedbe, da je druga tožnica plačevala stanovanjske stroške, da so bile dne 10. 11. 2017 v stanovanju določene stvari druge tožnice in tretjega tožnika in da sta prva tožnica in druga tožnica prišli na kraj dogodka takoj, ko sta izvedeli, da se v njem dogaja nekaj nenavadnega. Iz izpovedi priče S. W. je razvidno, da je druga tožnica v obdobju po 5. 9. 2017 na njeno prošnjo prišla v stanovanje in odprla radiatorje.1

17. Navedena dejstva po prepričanju pritožbenega sodišča narekujejo sklep, da tožnici pred motilnim ravnanjem dne 10. 11. 2017 nista bili le imetnici ključa, temveč so bili tožniki posestniki stanovanja. Sodišče prve stopnje je tak premajhno težo pripisalo dejstvu, da je prva tožnica v soglasju z drugo tožnico (ki je zakonita zastopnica tretjega tožnika) dne 5. 9. 2017 zamenjala ključavnico in s tem prevzela oblast nad stanovanjem, hkrati pa je uporabo preprečila vsem dotedanjim uporabnikom, vključno s toženkama. S tem je jasno izrazila voljo izvrševati izključno posest na stanovanju. Takšno voljo je potrdila z zavrnitvijo poziva toženk k izročitvi ključa, zato je nepomembno, da se je za menjavo ključavnice odločila po nasvetu odvetnika. Med tožnicama je bil nato sklenjen dogovor, da bo neposredno oblast nad stanovanjem izvrševala druga tožnica, slednja pa je v ta namen s strani prve tožnice sprejela ključ in tudi sama zavrnila zahtevo toženk za njegovo izročitev. Tožniki so imeli vse od menjave ključavnice možnost v stanovanje kadarkoli vstopiti in ga uporabljati. Dejansko oblast nad stanovanjem so manifestirali s tem, da je druga tožnica vanj odložila določene stvari,2 plačevala določene stroške stanovanja in po potrebi v stanovanje vstopila, hkrati pa sta tožnici nemudoma reagirali na poseg toženk v stanovanje. Vse navedene okoliščine zadostujejo za zaključek, da na dan 10. 11. 2017 stanovanje ni predstavljalo zapuščene stvari,3 temveč so tožniki dne 5. 9. 2017 postali njegovi izključni posestniki,4 svoje posesti pa vse do 10. 11. 2017 niso opustili. Nepomembno je, da je druga tožnica v stanovanje vstopala redko, saj je posest dejanska fizična oblast nad stvarjo in zanjo ni nujno, da med posestnikom in stvarjo obstaja trajen fizičen kontakt.5 Prav tako niso relevantne njene izjave na policijski postaji, da za stanovanje nima interesa in da ima lastno stanovanje, v katerega se namerava preseliti. Ker je druga tožnica še vedno razpolagala s ključem in je zavrnila zahtevo toženk za njegovo izročitev, hkrati pa je v stanovanje vstopala in plačevala določene stanovanjske stroške, navedene izjave ni mogoče pravno kvalificirati kot opustitve posesti. Tako je nista razumeli niti toženki, saj sta še v predlogu za postavitev skrbnika z dne 1. 12. 2017 navajali, da je bilo po smrti B. B. stanovanje v posesti tožnic.

18. Toženki nista zanikali, da sta dne 10. 11. 2017 naročili zamenjavo ključavnice, s čimer sta tožnikom onemogočili vstop v stanovanje in jima odvzeli njegovo posest. 19. Toženki sta menjavo ključavnice opravičevali z navedbami, da je stanovanje propadalo, da je iz njega smrdelo in da druga tožnica ni plačevala stanovanjskih stroškov, vendar z njimi protipravnosti in samovoljnosti svojega posega nista uspeli izključiti.

20. Določbe o sodnem varstvu posesti so namenjene preprečevanju, omejevanju in sankcioniranju samovoljnega uveljavljanja zatrjevanih pravic. Temeljno načelo pravne države pridržuje pravico do ureditve pravnih razmerij sodiščem, enostranske posege v posest pa dopušča le v primeru izpolnitve pogojev za dovoljeno samopomoč po 31. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Teh pogojev toženki nista izkazali, saj na dan 10. 11. 2017 nista bili posestnici stanovanja, hkrati pa nista izkazana obstoj neposredne nevarnosti in nujnost njunega ukrepanja. Dejstva: 1) da druga tožnica ni plačala vseh stanovanjskih stroškov,6 2) da v stanovanju ni bival nihče in da je bila v hladilniku pokvarjena hrana7 ter 3) da je soseda klicala, da iz njega smrdi,8 niso terjala takojšnje zamenjave ključavnice, saj ni grozila neposredna nevarnost uničenja stanovanja ali občutnega zmanjšanja njegove vrednosti. Zgolj želja toženk izogniti se plačevanju stroškov in prejemati najemnino pa ne predstavlja utemeljenega razloga za opustitev sodnega varstva in enostransko spremembo posestnega stanja. Toženki sta navajali tudi, da je v času od 5. 9. 2017 nekdo (po njunem mnenju prva tožnica) vstopal v stanovanje in ga uničeval, vendar nista v dokaz načrtnega uničevanja predložili nobenega prepričljivega dokaza.9 Prav tako ni izkazan motiv tožnic za tovrstno početje. Obe si namreč prizadevata uveljaviti lastninsko pravico na stanovanju, zato bi z njim ravnali v lastno škodo.

21. Pritožbeno sodišče se zaveda, da je tudi menjava ključavnice dne 5. 9. 2017 predstavljala samovoljno ravnanje, vendar to za obravnavani postopek ni pomembno. Tudi posameznik, ki je pridobil posest na silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč (drugi odstavek 33. člena SPZ). Že dejstvo, da je do zamenjave ključavnice s strani toženk prišlo več kot dva meseca po samovoljnem posegu tožnic, izključuje obstoj dovoljene samopomoči, saj ni podan pogoj takojšnosti. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da sta bili toženki prizadeti zaradi smrti B. B., vendar ne more mimo dejstva, da je druga toženka že dne 7. 9. 2017 za sestavo dopisa drugi tožnici pooblastila odvetnika, ki bi lahko v imenu toženk v zakonskem roku vložil tudi tožbo zaradi motenja posesti.

22. Toženki sta torej s samovoljnim in protipravnim ravnanjem tožnikom odvzeli posest stanovanja na naslovu P., tožniki pa so pravočasno zahtevali sodno varstvo pred odvzemom posesti. S tem so izpolnjeni pogoji za dopustnost in utemeljenost zahtevka (32. in 33. člena SPZ), s katerim zahtevajo vrnitev stanovanja v svojo posest (34. člen SPZ).

23. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP).

24. Sprememba sklepa glede utemeljenosti zahtevka je terjala tudi spremembo njegove II. točke, v kateri je odločeno o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožniki so v postopku uspeli, zato jim morata toženki povrniti potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo o njih odločilo s posebnim sklepom.

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožniki so v pritožbenem postopku uspeli, zato jim morata toženki povrniti pritožbene stroške. Za potrebne stroške pritožbenega postopka na strani tožnikov pritožbeno sodišče šteje: 375 točk za sestavo pritožbe in 2% materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR ter povišano za 20 % zaradi zastopanja treh strank in 22 % DDV znaša 257,03 EUR, skupaj s sodno takso v višini 180,00 EUR pa 437,03 EUR. Navedeni znesek morata toženki nerazdelno povrniti tožnikom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1 Pritožbeno sodišče kot prestrogo ocenjuje odločitev sodišča prve stopnje, da navedenega dejstva ne upošteva, ker tožniki zanj niso podali pravočasne trditvene podlage. O klicih S. W. zaradi mrzlega stanovanja sta namreč trditve podali toženki, priča pa je v izpovedi nato le dodala, da je bil problem rešen na način, da je radiatorje odprla druga tožnica. 2 Toženki v odgovoru na tožbo sami navajata, da je to storila prav z namenom, da bi dokazovala svoje bivanje v stanovanju in s tem obstoj posesti. 3 Takšna ugotovitev bi pomenila, da bi lahko oblast nad stanovanjem prevzel kdorkoli brez nevarnosti, da bi s tem posegel v čigar koli posest. 4 Prva tožnica je bila posredna posestnica (drugi odstavek 24. člena SPZ), druga tožnica in tretji tožnik pa neposredna posestnika (prvi odstavek 24. člena SPZ), pri čemer narava posesti prve tožnice niti ni odločilna, saj sta tako posredni kot neposredni posestnik upravičena do posestnega varstva zoper tretjega, ki moti ali odvzame posest neposrednemu posestniku. 5 Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1059/2018 z dne 19. 9. 2018, II Cp 1760/2016 z dne 28. 9. 2016, II Cp 3511/2015 z dne 24. 2. 2016, I Cp 23/2015 z dne 28. 1. 2015, II Cp 4104/2011 z dne 20. 6. 2012 in I Cp 801/2009 z dne 1. 4. 2009. Sodišče prve stopnje se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 91/2009 z dne 4. 3. 2009, vendar ta sklep ni skladen s prevladujočo sodno prakso, iz njega pa za razliko od obravnavane zadeve tudi ni razvidno, da bi tožnica z aktivnim ravnanjem prevzela oblast nad stanovanjem in s tem izrazila jasno voljo, da postane njegova izključna posestnica. 6 Pri čemer toženki nista izkazali, da sta jo pred vstopom v stanovanje pozvali k njihovemu plačilu. 7 Kar sta toženki izvedeli šele po vstopu v stanovanje. 8 Priča S. W. je izpovedala, da ni šlo za smrad zaradi pokvarjene hrane, temveč za smrad zaradi kajenja na balkonu. 9 Ni izkazano, da bi zatrjevane poškodbe stanovanja (polomljene kljuke na vratih balkona, odtrgani in polomljeni nosilci za brisače, zlomljena WC školjka, zlomljen in odtrgan ročaj na tuš kabini) nastale v obdobju od 5. 9. 2017 do 10. 11. 2017, navedbe o konkretnih dejanjih pa se nanašajo na obdobje po 10. 11. 2017.