Jedro

Kot izhaja iz obsežne in ustaljene sodne prakse (II Ips 179/2009), je bistveno pri presoji utemeljenosti izključitve zavarovalnega primera, ali je imel zavarovanec dejansko možnost, da takoj po dogodku obvesti policijo. Tožnica ni zatrjevala niti dokazovala, da te možnosti ni imela.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 14.261,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 11. 2014 dalje do plačila, in stroške postopka,“ zavrne.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da ji pritožbeno sodišče v celoti ugodi ter naloži plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke toženi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo sodišče v celoti kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi pritožbeno sodišče drugič odloča. Iz trditev pravdnih strank izhaja, da sta imeli sklenjeno zavarovalno pogodbo za tovorno vozilo Scania, ki naj bi se dne 23. 10. 2014 poškodovalo med vožnjo na relaciji M.–C.–M., potem ko naj bi zakoniti zastopnik tožeče stranke kot voznik v Italiji povozil kos železa. Pri tem naj bi se predrla leva pnevmatika, prišlo naj bi do poškodb blatnika, koloteka in rezervoarja vozila. Tožeča stranka naj bi tovorno vozilo sama zasilno popravila in ga nato prodala; v konkretnem postopku pa od tožene stranke na podlagi zapisnika o poškodbah, nastalega pri toženi stranki in predračuna tožničinega servisnega podjetja zahteva plačilo ocenjene premoženjske škode v višini 14.261,06 EUR. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala, trdila je, da škodni dogodek ni izkazan, da tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti po zavarovalni pogodbi o obvestitvi policije zaradi preizkusa alkoholiziranosti v skladu s Splošnimi pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska ter da tožena stranka višino škode opira na predračun in ne na račun za popravilo.

6. Med strankama ni spora, da sta sklenili zavarovalno pogodbo (921. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ) o zavarovanju avtomobilskega kaska po pogojih ... z dne 10. 4. 2014, zato pravni temelj za tožbeni zahtevek tožeče stranke predstavlja 921. člen OZ v zvezi s sklenjeno zavarovalno pogodbo. V 12. členu Pogojev so navedeni primeri, ko zavarovanec izgubi zavarovalno pravico (izključitev zavarovalnega kritja). Med drugimi primeri sledi izguba zavarovalnih pravic tudi, če je voznik v primeru nesreče vozil pod vplivom alkohola. Da je vozil pod vplivom alkohola, pa se šteje tudi, če se izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti.

7. Stranka, ki uveljavlja odškodninski zahtevek iz naslova zavarovanja, mora zatrjevati (in dokazati) sklenitev zavarovalne pogodbe, nastop zavarovalnega primera in iz njega izvirajočo škodo.1

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka nastalo škodo prijavila drugi dan (24. 10. 2014) po tem, ko je prispela v Slovenijo in ob nastanku škode v Italiji ni poskrbela, da bi obvestila policijo in ravnala v skladu z 12. členom Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska ter je zaradi tega prišlo do izključitve zavarovalnega kritja.

9. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je tožnici sodišče kršilo pravico do izjave, ko ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih stranke predlagajo, če že z izvedenimi ugotovi sporno dejansko stanje (primerjaj 213. člen ZPP). V tem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi listin v spisu in zaslišanja voznika - zakonitega zastopnika tožnice ugotovilo, da slednja ni ravnala v skladu s splošnimi pogoji, ki od nje zahtevajo, da ob nastanku zavarovalnega primera ni alkoholizirana. Tožeča stranka je lastno (ne)alkoholiziranost zatrjevala in dokazovala s pisnimi izjavami prič (iz leta 2017) in zdravstvenimi potrdili (iz marca 2015), ki so časovno precej odmaknjeni od nezgodnega dogodka in ne predstavljajo aktivnega ravnanja zavarovanca k preiskavi (ne) alkoholiziranosti, o čemer bo podrobneje govora v nadaljevanju obrazložitve.

10. Trditveno in dokazno breme, da se voznik ni izmaknil preiskavi in da ni vozil pod vplivom alkohola, je namreč na strani tožnika (VSL I Cp 1290/2005). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela s trditvenim (niti z dokaznim) bremenom, da v trenutku nastanka škode ni bila alkoholizirana. Pritožbene navedbe o obstoječi sodni praksi, da se lahko (ne)alkoholiziranost dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, ne samo s policijskim zapisnikom s kraja nezgode, sicer držijo, vendar iz sodne prakse izhaja tudi, da je v primerih, na katere se sklicuje tožnica (npr. VSL II Cp 1586/2014), šlo za izvedbo dokazov (predvsem zaslišanja prič), ki so bile ob škodnem dogodku navzoče, ali so bile prisotne na kraju samem takoj po dogodku. V tem primeru tožeča stranka ni zatrjevala, da ima dokaze o lastnem psihofizičnem stanju, ki so časovno blizu nastanku škode. Tožnica - njen zakoniti zastopnik in voznik ob škodnem primeru sta profesionalca, prevoznika, in sta seznanjena s pogoji kasko zavarovanja in bi morala po nastanku škode ravnati v skladu z njimi. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, dodaja pa še, da tožnica niti ni zatrjevala, da bi lahko predložila kakšne dokaze v zvezi z lastno (ne)alkoholiziranostjo (npr. priče s kraja nezgode ali časovno blizu nezgodi, izvide zdravniškega pregleda) takoj ob ali po škodnem dogodku. Njene trditve (in predloženi dokazi) se nanašajo na čas, ki je od škodnega dogodka bistveno odmaknjen, zato sodna praksa, na katero se pritožnica sklicuje, za ta primer ni uporabna.

11. Iz odločb Vrhovnega sodišča (II Ips 21/2002) namreč izhaja, da morajo vozniki aktivno prispevati k izvedbi preiskave oz. omogočiti ugotavljanje (ne)alkoholiziranosti, saj je to njihova pogodbena obveznost. Kot izhaja iz obsežne in ustaljene sodne prakse (II Ips 179/2009),2 je bistveno pri presoji utemeljenosti izključitve zavarovalnega primera, ali je imel zavarovanec dejansko možnost, da takoj po dogodku obvesti policijo. Tožnica ni zatrjevala niti dokazovala, da te možnosti ni imela, trdila in s pričo - voznikom je zgolj dokazovala, da italijanske policije ni poklicala zato, ker ne zna tujih jezikov in da ni vedela, da je to treba. Glede zatrjevane nevednosti splošnih pogojev se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Ni pa tožnica pojasnila (niti v pritožbi), zakaj ni takoj po vrnitvi v Slovenijo na meji poklicala slovenske policije. Glede na navedeno je ugotovitev sodišča, da je podana izključitev zavarovalnega kritja iz 4.b točke prvega odstavka 12. člena Splošnih pogojev, pravilna.

12. Glede pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje upoštevalo trditve tožene stranke, ki jih je ta navajala prepozno (286. člen ZPP), glede tega da naj tožnica ne bi dokazala, da je bil njen voznik dotičnega dne na zatrjevanem kraju, kjer naj bi nastala škoda, pritožbeno sodišče odgovarja, da to niso nosilni razlogi sodbe sodišča prve stopnje, poleg tega pa ne držijo, saj je tožena stranke že v odgovoru na tožbo navedla, da meni, da škodni dogodek ni izkazan, ker tožnica ni predložila nobenih objektivnih dokazov o njegovem nastanku, niti ga ni nihče videl (l. št. sodnega spisa 24).

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker pritožbeno sodišče kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Tožena stranka je priglasila materialne stroške. Pritožbeno sodišče je upoštevaje določbo 155. člena ZPP odločilo, da toženka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni bistveno pripomogel k njegovi odločitvi.

1 Prim. npr. VSRS sklep II Ips 145/2011, VSL Sodba I Cpg 530/2016 in VSL sodba II Cp 1060/2014. 2 Glej tudi VSL II Cp 3242/2012, II Cp1730/2017, I Cp 537/2015 in druge.