Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo 20 letni oškodovanki (študentki arhitekture) za naslednje poškodbe: pretrganje vranice in pretrganje leve ledvice (kar je imelo za posledico odstranitev vranice in leve ledvice), pretres možganov, izliv tekočine v prsno votlino, topa poškodba trebušne slinavke, izpah osnovne falange levega palca, številne rane na obeh spodnjih okončinah, številne podplutbe po prsnem košu, trebuhu in rokah.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki poleg že prisojene odškodnine še 600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila, sklep o stroških pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti njene pravdne stroške v znesku 27.942,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo. V preostalem delu se pritožba tožeče, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 34.250,00 SIT v 15. dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 7.830.000,000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.800.000,00 SIT od izdaje sodbe dalje, od zneska 30.000,00 SIT pa od 23.9.19996 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter tožeči stranki naložilo, da toženi povrne 55.653,00 SIT pravdnih stroškov. S sklepom je tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ter neopopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obširni pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) uporabiti v povezavi z 203. čl. ZOR in pri prisoji višine odškodnine upoštevati tudi vso bodočo nematerialno škodo. Tožena stranka se je sklicevala na revizijsko sodbo, s katero je bila tetrapleginji prisojena odškodnina v višini 20.000.000,00 SIT, zato si je ji zdela zahtevana odškodnina desetkrat pretirana. Vse to je imelo tudi vpliv na sodišče prve stopnje, ki je prisodilo nesorazmerno nizke zneske glede na posledice, ki jih trpi in jih bo trpela tožnica in glede na to, kar je že prestala. Tako je sodišče pri telesnih bolečinah premalo ovrednotilo že prestane bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, sploh pa ni ovrednotilo bodočih telesnih bolečin. Pred tožnico je še večina življenja in bo, če bo dosegla povprečno starost, trpela posledice nesreče še 50-60 let. Morala bo jemati analgetike, in zaradi njihovega pogostega jemanja obstaja realna bojazen, da bo postala tabletoman. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se pri tožnici pojavlja več neprijetnih posledic. Tako se ji zelo pogosto pojavljajo bolečine levega palca, katerega gibljivost je skoraj v celoti zavrta, predvsem pri tehničnem risanju in opravljanju vseh ročnih del. Prav tako je sodišče premalo upoštevalo, da je bila tožnica ponovno hospitalizirana zaradi bolečin v trebuhu, ki so bile posledica poškodbe v prometni nesreči, ter se ni dosti ukvarjalo z neprijetnostmi med zdravljenjem. Ravno zaradi posledic nesreče pa je tožnica tudi "zamudila" eno leto študija. Pred nesrečo je opravila dva izpita, za tretjega pa je bila že v celoti pripravljena in ga je nameravala opraviti v prvem jesenskem roku po počitnicah, vendar ji je to preprečila nesreča. Za nadaljnje izpite se ni mogla pripravljati ravno zaradi poškodb in je tako prvi naslednji izpit opravila šele 10.6.1996. Pri študiju ima velike težave s pomnjenjem, pa tudi s pogostimi glavoboli. Bolečine v predelu prsi in trebuha pa ji niso dovoljevale daljšega neprekinjenega sedenja. Šele v letu 1997 ji je uspelo doseči dokaj normalen tempo opravljanja izpitov. Da tožnica ni bila sposobna normalnega študija prav zaradi posledic prometne nezgode, izhaja tudi iz dodatka izvedenskega mnenja dr. M. W.. Sam status tožnice na Fakulteti za arhitekturo v času prometne nezgode je nepomemben, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica pred poškodbo opravljala izpite na fakulteti pod statusom "uvodne šole ", kar je enak status kot status študenta ob delu oz. občana samoplačnika, saj je morala tožnica v tem času plačevati stroške študija. Vsi izpiti, ki jih je tedaj opravila so se priznali ob vpisu tožnice kot redne študentke. Če sodišče ne deli stališča tožnice, da je to mogoče šteti kot pravno priznano škodo, bi moralo to v večji meri upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali umestiti to škodo med neugodnosti v času zdravljenja. V zvezi z duševnimi belečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnica poudarja, da je zelo omejena pri izbiri rekreacije, da ima redno težave z gibljivostjo poškodovanega palca leve roke, da ima pogoste bolečine v prsnem in trebušnem delu ter v predelih brazgotin, ki se pojavijo zlasti pri stoji, poskusu počepa, daljšem sedenju, vožnji z avtomobilom ter pri hoji navzdol ali navkreber. Svojega poklica ne bo mogla opravljati normalno brez povečanih fizičnih in psihičnih naporov, saj ga ni mogoče opravljati brez daljšega sedenja in pogosto tudi daljšega stanja. Tožnica bo zato težko našla delo kljub visoki izobrazbi. Tako je edina satisfakcija, ki se kaže v izplačilu odškodnine tudi iz naslova trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, tista postavka, ki bo tožnici omogočila, da se bo lahko samozaposlila in si organizirala življenje vsaj približno na nivoju, kot ga je živela že pred nesrečo. Njen partner, ki je bil prav tako poškodovan v tej nesreči, je po 7-ih letih razdrl zvezo, ker se ni mogel navaditi na stalne težave, ki jih ima sedaj tožnica z zdravjem, motile pa so ga tudi velike brazgotine na njenem telesu. Tožnica je nekako hendikepirana pri navezovanju stikov z nasprotnim spolom in zaradi izgube dolgoletnega parnterja duševno trpi. Edino odškodnina je po njenem prepričanju pravična satisfakcija za vse, kar je utrpela, pretpela in kar jo v življenju čaka in tisti element, ki ji bo pomagal, da bo normalno zaživela. Dosojena odškodnina za skaženost je prenizka, saj ima tožnica po telesu dve močni izraziti brazgotini v skupni dolžini nad 30 cm in več nekajcentimetrskih brazgotin po celem telesu, še zlasti po spodnjih okončinah. To jo moti predvsem v poletnem času, ko si ne more privoščiti nošenja kratkih majic, dvodelnih kopalk in tudi ne krila. Morala je spremniti način oblačenja, nenehno pojasnjevanje, zakaj je tako "zapeta", je težavno in neprijetno, glede na mladost tožnice pa še posebej moteče. Zaradi navedenega tudi težje navezuje stike z osebami nasprotnega spola. Odškodnina za strah je občutno prenizka, saj pri tožnici še vedno obstaja intenziven strah, povezan s posledicami nezgode, saj je zaradi odstranjene vranice zrušen njen imunski sistem in je veliko bolj dovzetna za razna obolenja. Zelo jo je tudi strah, da ne bi obolela še na edini ledvici ter ali si bo sploh lahko ustvarila družino, saj je možno, da ne bo mogla imeti otrok. Materialne stroške tožnice pa predstavljajo tudi stroški izvedenca in bi ji moralo sodišče priznati zamudne obresti od plačila, t.j. od 17.9.1996 dalje, saj je tožena stranka izvedensko mnenje akceptirala. Sodišče bi moralo tožnici priznati del stroškov glede na dosojeno višino, saj je pravdni postopek tekel izključno zato, ker tožena stranka ni bila pripravljena tožnici plačati primerne odškodnine. Odločitev sodišča v zvezi s stroški je v nasprotju z načeli pravičnosti, saj je dosojeni znesek odškodnine 2,6 krat višji, kot pa je bila pripravljena plačati tožena stranka. Končno še navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo negativne prognoze izvedenca glede na posledice prometne nesreče. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v preostalem, sedaj zavrnjenem delu. Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Iz izvedenskega mnenja in predložene dokumentacije ne izhaja utemeljenost odškodnine za telesne bolečine v taki meri, kot je to priznalo sodišče prve stopnje. Sodišče brez kakršnihkoli utemeljenih dokazov zaključuje, da bo občasne bolečine tožnica trpela tudi v prihodnje, pri tem pa ne navaja, kakšne intenzitete naj bi bile te bolečine. Sodišče prve stopnje je zavedla sama višina tožbenega zahtevka, a velike številke ne bi smele zavajati sodišča pri določitvi primerne odškodnine. Pri tožnici so splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 15-20% in tudi sodišče zključuje, da bo tožnica sposobna opravljati svoj poklic arhitektke, saj je večino šolskih obveznosti uspešno zaključila po nesreči. Tožnica torej ni prikrajšana pri vsakodnevnem izvajanju življenjskih aktivnosti v taki meri, kot je sodišče prve stopnje dosodilo odškodnino. Tožnica je na obravnavi povedala, da se že pred nezgodo ni rekreativno ukvarjala z nobenim športom. Glede na sodno prakso je po mnenju tožene stranke primerna odškodnina za to obliko nepremoženjske škode 2.500.000,00 SIT. Tudi pri odškodnini za strah je sodišče podleglo višini vtoževanega zneska 1.500.000,00 SIT, saj je samo zaključilo, da tožnica ni utrpela primarnega strahu. Sodišče prve stopnje pa je zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje pri materialni škodi, saj tožnica ni predložila nobenih dokazil, da si je v nesreči poškodovala vsa oblačila, prav tako pa ni predložila dokazil, da je utrpela stroške za nabavo novih oblačil. Prvostopno sodišče ob dosoji odškodnine ni upoštevalo zneska, ki ga je tožena stranka že izplačala in sicer 850.593,00 SIT in je tako ob neupoštevanju tega sama odškodnina previsoka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni ali pa jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama v odgovor. Odgovorila je le tožena stranka, ki je navedla, da tožničina pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena. Tožeča stranka sodbi prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa pri tem ne pojasni, v čem naj bi bila ta kršitev. Obstoj tega pritožbenega razloga je zato pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) in pri tem ugotovilo, da niso podane tiste kršitve iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tudi očitek pritožnikov, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in upoštevalo vso bodočo nematerialno škodo, za katero je po normalnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v bodočnosti (203. čl. ZOR). Tako se je v obrazložitvi pri odmeri odškodnine za telesne bolečine izrecno sklicevalo na 203. čl. ZOR, kar je tožnica, ki se pritožuje zaradi neupoštevanja bodoče škode, očitno spregledala. Gotovo bodočo škodo je upoštevalo tudi pri odmeri odškodnine za druge oblike nepremoženjske škode, čeprav citiranega določila ZOR ni izrecno navedlo. Tako je npr. pri zmanjšanju življenjske aktivnosti upoštevalo tudi dejstvo, da bodo njene poklicne sposobnosti oziroma uspešnost manjša. Podlago za takšne zaključke je sodišče prve stopnje imelo v izvedenskem mnenju in je po njem povzelo, da ima tožnica občasne zmerne bolečine še vedno in jih bo trpela še tudi v bodoče. Sodišče je torej ugotovilo tako intenzivnost kot tudi trajanje bolečin, podlago za to pa je imelo v izvedenih dokazih. Drugačne trditve tožene stranke so zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje je v okviru telesnih bolečin upoštevalo vse nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih v pritožbi navaja tožnica. Tako je upoštevalo tudi rentgenska snemanja, nego na intenzivnem oddelku, transfuzijo, jemanje antibiotikov, pa tudi dvojno hospitalizacijo (drugo zaradi tožničinih bolečin v trebuhu) in njene težave, ki jih ima pri gibanju palca (vse na str. 5 izpodbijane sodbe). Po ugotovitvah izvedenca in sodišča prve stopnje, bo tožnica v bodočnosti trpela občasne zmerne bolečine, ki se pojavljajo v določenih položajih (nekatere lege telesa, globlji vdih, gibanje levega palca in občasni glavoboli). Glede na njihovo intenziteto ni pogostost se tako pritožbena trditev, da obstaja realna bojazen, da bo tožnica postala tabletoman, pokaže za neprepričljivo. Enako velja za njeno pritožbeno trditev, da je zaskrbljena, ali ni bila morda kri, ki jo je prejela ob transfuziji, okužena z virusom HIV, saj je znano, da se v zadnjem desetletju vsa kri krvodajalcev glede tega preizkusi. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem popolno in pravilno ugotovilo, po presoji pritožbenega sodišča pa je za to obliko priznalo tudi pravično denarno odškodnino upoštevajoč kriterije iz 200. in 203. čl. ZOR ter v primerjavi s podobnimi škodami in odškodninami zanje. Sodišče prve stopnje je nadalje v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevalo vse omejitve v oškodovankinih življenjskih aktivnostih, ki bi jih opravljala in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljala v bodočnosti, pri čemer se kot omejitev razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Tako je upoštevalo na eni strani, da je tožnica omejena pri izbiri športnih dejavnosti, da pa se je pred nesrečo ukvarjala le z aerobiko, torej je pri ugotovitvi obsega te škode pravilno izhajalo iz okoliščin primera, katere v pritožbah različno (pač vsaka v svojo korist) izpostavljata pravdni stranki. Nadalje je upoštevalo, da ima tožnica zaradi močno omejene gibljivosti palca težave pri tehničnem risanju, ki je povezano z njenim študijem arhitekture in bo tudi z njenim poklicem. Ugotovilo je tudi vse njene težave, ki jih navaja v pritožbi (prizadetosti in omejitve v zvezi z odstranitvijo vranice in ene ledvice, glavobole, težjo koncentracijo, težave pri daljšem sedenju) ter omejitve (vlaganje večjih naporov v svoje delo in določene omejitve v njenem pokicu), torej je upoštevalo tudi izvedenčevo "negativno prognozo", kot to imenuje tožnica v pritožbi. Tožnica je še mlada in jo bodo posledice nesreče spremljale celo življenje, zmanjšana je njena odpornost za različne infekcije in povečano tveganje pri obolenjih in poškodbah preostale ledvice, ni pa mogoče izključiti zapor črevesja zaradi brazgotinjenja v trebušni votlini. Gre za hude posledice, zaradi katerih tožnica nedvomno trpi duševne bolečine, zato pritožbeno sodišče sodi, da primerna satisfakcija za to obliko nepremoženjske škode znaša 4.000.000,00 SIT. V tem delu je torej pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi določila 4. tč. 358. čl. ZPP spremenilo tako, da je odškodnino zvišalo za 600.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno navedlo, da se prekinjeno šolanje lahko upošteva kot podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin v okviru odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ne pomeni pa posebne (samostojne) oblike nepremoženjeske škode (prim. sklep, Poročilo VSS 2/86). Dokazno breme, da ta škoda obstoji, pa je na strani tožeče stranke. Res je izvedenec v dopolnitvi svojega mnenja navedel, da tožnica 6 mesecev ni mogla normalno opravljati svojih študijskih obveznosti, vendar pa je na drugi strani sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v študijskem letu 1994/1995 opravila le tri izpite za prvi letnik, od tega enega po nesreči (25.9.1995 in ne šele 10.6.1996, kot trdi v pritožbi). Glede na datum nesreče (6.8.1995), trajanje študijskega leta (do 30.9.) in število opravljenih izpitov (razvidni tudi iz sporočila Univerze v Ljubljani z dne 22.4.1999) je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče s prepričanjem ugotoviti, da se tožnica ni vpisala v prvi letnik jeseni 1995 prav zaradi posledic nesreče. Ne glede na to, da so se ji vsi izpiti, ki jih je tedaj opravila, priznali ob vpisu kot redne študentke, torej ni dokazala, da se ni vpisala v prvi letnik zaradi posledic nesreče oziroma, da zaradi tega ni opravila sprejemnega izpita. V dokaz tega pa tudi v pritožbi ne predlaga ničesar. Trditve, da je tožnico njen partner zapustil zaradi posledic nesreče (njenih zdravstvenih težav in brazgotin na telesu), je tožnica prvič podala v pritožbi. Gre za navajanje novih dejstev, kar pa po določilu 1. odst. 337. čl. ZPP ni dopustno. Njene težave pri navezovanju stikov z drugimi, zlasti s predstavniki nasprotnega spola, pa so lahko upoštevne v okviru duševnih bolečin zaradi skaženosti. Vsa dejstva, ki jih v pritožbi navaja tožnica v zvezi s skaženostjo, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo: številne brazgotine po trebuhu, levem ledvenem delu, obeh spodnjih okončinah, vidne z razdalje več metrov, ki jih je sicer mogoče pokriti z obleko. Upoštevalo je torej tako objektivna kot subjektivna merila in glede na tožničino starost in prizadetost zaradi tega tudi priznalo pravično denarno odškodnino v višini 900.000,00 SIT. Tudi za strah je sodišče porve stopnje ugotovilo vse relevantne okoliščine primera in glede na njegovo stopnjo in trajanje prisodilo pravično denarno odškodnino. Tožnica na eni strani resda ni utrpela primarnega strahu, saj je bila neposredno po dogodku v nezavesti, po drugi strani pa je bil sekundarni strah zelo intenziven zlasti v času hospitaliza- cije po nesreči, pa tudi ob ponovni hospitalizaciji zaradi bolečin v trebuhu. Tožničino zaskrbljenost zaradi možnega poslabšanja zdravja zaradi odstranjene vranice in ledvice, ki jo v zvezi s strahom poudarja v pritožbi, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, svojo zaskrbljenost glede nezmožnosti materinstva pa tožnica prvič izraža šele v pritožbi (1. odst. 337. čl. ZPP), iz izvedenih dokazov pa ne izhaja, da bi posledice nesreče imele vpliv tudi na to. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje, primerna. Doslej navedeno kaže, da je sodišče prve stopnje za vse oblike nematerialne škode ugotovilo odločilne okoliščine in to upoštevalo pri odmeri pravične denarne odškodnine, katero je pritožbeno sodišče le delno (glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) korigiralo. Torej so sklicevanja obeh pravdnih strank na zavedenost sodišča (bodisi zaradi sodbe revizijskega sodišča v konkretni zadevi bodisi zaradi previsoko uveljavljanega tožbenega zahtevka) neutemeljena. Tako določena odškodnina po presoji pritožbenega sodišča pomeni individualizirano zadoščenje ter se vklaplja tudi v širše okvire odškodnin, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za posamezne oblike negmotne škode. Pritožbeno sodišče sprejema tudi vse razloge sodišča prve stopnje o nastanku materialne škode, saj je zaključek, da je bila glede na silovitost nesreče uničena tudi tožničina obleka, povsem logičen. Tožena stranka pa je na naroku dne 8.6.1999 priznala višino škode za oblačila in obutev višini, kot jo je navedla tožeča stranka na str. 26 spisa (torej v svoji vlogi z dne 5.1.1999). Dejstev, ki jih stranka med postopkom pred sodiščem prizna, ni treba dokazovati (1. odst. 214. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je prisodilo celo nižjo odškodnino, upoštevajoč določilo 216. čl. ZPP. Pritožbene trditve tožene stranke v zvezi z materialno škodo so tako v nasprotju z njenimi navedbami in priznanjem v postopku pred sodiščem prve stopnje in pomenijo obenem uveljavljanje novih dejstev, kar pa, kot je bilo že navedeno, ni dopustno (1.odst. 337. čl. ZPP). Prav tako tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da bi tožnici že plačala delno odškodnino. Le iz dopisa z dne 8.1.1999 (str. 27) kot odgovora na poziv sodišča, da valorizira zavarovalno vsoto, in priloge B 5 je mogoče razbrati, da je tožena stranka izplačala v pritožbi navedeni znesek 850.593,00 SIT, vendar ne kot delno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo v tem postopku zahteva tožnica, temveč kot stroške njenega zdravljenja. Tudi iz tega razloga torej pritožbena navedba tožene stranke ne more biti utemeljena. Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (1. odst. 151. čl. ZPP). Tožnica je izvedenca angažirala pred postopkom, a zaradi njega, torej stroški v zvezi z njim predstavljajo pravdne stroške in kot take jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. O povrnitvi stroškov odloči sodišče (1. odst. 163. čl. ZPP) in vse do odločitve sodišča, s katero je odločeno, koliko mora katera stranka povrniti drugi, tudi ne morejo teči obresti od zneskov, ki jih je stranka že založila. Zahteva tožeče stranke po prizanju zakonitih zamudnih obresti od plačila zneska izvedencu je torej neutemeljena. Pritožbo tožene stranke je torej pritožbeno sodišče v celoti zavrnilo, v pretežnem delu pa tudi pritožbo tožeče stranke in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP). Glede na delno spremembo sodbe prve stopnje pa je pritožbeno sodišče tudi na novo odmerilo pravdne stroške. V skladu z Zakonom o sodnih taksah ter odvetniško in taksno tarifo jih je strankama priznalo od zneskov, s katerimi sta v pravdi uspeli (tožeča 8.430.000,00 SIT, tožena pa za razliko do višine zahtevanih 25.579.500,00 SIT). Tožeči stranki je tako priznalo 519.548,00 SIT, toženi stranki pa 491.606,00 SIT. Po pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči plačati še 27.942,00 SIT pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določila 2. odst. 165. čl. v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP. Tožeči stranki je priznalo 34.250,00 SIT stroškov pritožbe, medtem ko je stroške odgovora nanj (s katerim je ob le delni uoditvi pritožbi torej tožena stranka delno uspela), pa je pritožbeno sodišče ocenilo za nepotrebne (1. odst. 155. čl. ZPP).