Jedro

Tržni inšpektor je bil glede na ugotovljene kršitve dolžan izdati odločbo, s katero je ob upoštevanju obsega kršitve prepovedal prodajo pomanjkljivo označene obutve. Vsaka pomanjkljiva označitev obutve, ne glede na razlog za nastalo kršitev, ki ni v skladu z navedenimi določili Pravilnika, predstavlja podlago za uporabo izrečenega ukrepa.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije z dne 2.4.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enota ... z dne 15.11.2000. Z navedeno odločbo je bila (1) tožeči stranki prepovedana prodaja dveh parov ženskih čevljev z maloprodajno ceno 12.990 SIT, in enega para škornjev z maloprodajno ceno 7.990 SIT, ker niso bili označeni glede materialov, ki predstavljajo glavne sestavne dele obutve, (2) kot rok izvršitve odločbe določen naslednji dan po njenem prejemu, (3) določeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in (4) določeno, da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v tem primeru navedla tožena stranka in se nanje izrecno sklicevalo na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS. Sklicevalo se je na določbo 13. člena Zakona o tržni inšpekciji (Uradni list RS, št. 20/97 - ZTI), na podlagi katere je tržni inšpektor zaradi kršitve 5. člena Pravilnika o označevanju materialov, ki se uporabljajo za glavne sestavne dele obutve, namenjene prodaji potrošnikom (Uradni list RS, št. 26/00 - Pravilnik), izdanega na podlagi Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (Uradni list RS, št. 59/99 in 31/00 - ZTZPUS), tožeči stranki izrekel navedeno prepoved. V obravnavani zadevi je tržni inšpektor pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva ugotovil, da so med pregledano obutvijo trije pari čevljev, ki niso označeni v skladu z navedenimi predpisi (zapisnik z dne 10.11.2000), temu pa tožeča stranka ni ugovarjala ne v pritožbi v upravnem postopku ne v tožbi. Tožeča stranka sama trdi, da obutev, za katero je tržni inšpektor odredil odpravo pomanjkljivosti pri označevanju, v času inšpekcijskega pregleda ni bila opremljena s predpisanimi oznakami, zato v upravnem sporu ne more uspeti s sklicevanjem in dokazovanjem okoliščin, zaradi katerih je do ugotovljene kršitve prišlo in dokazovanjem obsega kršitve, ki za odločanje po 13. členu ZTI niso pravno pomembni. Zatrjevanje tožeče stranke, da so bile pomanjkljivosti takoj odpravljene, ni relevantno niti ni v skladu s podatki spisa. Iz dopisa tožeče stranke z dne 24.11.2000 je namreč razvidno, da je tožeča stranka šele tega dne obvestila tržnega inšpektorja o odpravi pomanjkljivosti po njegovi odločbi, kar potrjuje dejstvo, da je tožena stranka na podlagi zapisnika z dne 10.11.2000 pravilno odredila odpravo v prvostopni odločbi navedenih pomanjkljivosti. Sodišče ni imelo razloga za sojenje na glavni obravnavi, saj bi s predlaganimi dokazi tožeče stranke lahko ugotovilo le dejstva, ki za odločanje v obravnavani zadevi niso pravno pomembna.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo tožene stranke izreče za nično, oziroma da jo odpravi v celoti in toženi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve do plačila, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da bi moral tržni inšpektor pri odločanju po 13. členu ZTI upoštevati tudi okoliščine, zaradi katerih je prišlo do ugotovljene kršitve, in obseg te kršitve, saj vsaka najmanjša nepravilnost in pomanjkljivost nikakor ne more pomeniti "kršitve zakona ali predpisa". Pomanjkljivo označeni so bili namreč le 3 pari čevljev od skupno 3.200 parov, oziroma manj kot 0,1 %, nepravilna označitev pa je bila posledica nepredvidljivega slučaja, ki se ga ni dalo preprečiti. Izdaja odločbe je bila v obravnavanem primeru neprimerna in bi morala tožena stranka izreči milejši ukrep. Strinja se z ugotovitvami tržnega inšpektorja, kot izhajajo iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 10.11.2000, sta pa za odločitev v predmetni zadevi pomembni tudi dve ugotovitvi, ki v inšpekcijskem zapisniku nista navedeni. Tržni inšpektor je pri pregledu preveril zelo veliko število parov čevljev. Tožeča stranka oziroma njena delavka je takoj, še v času inšpekcijskega pregleda ter že pred izdajo odločbe prve stopnje, odpravila nepravilnosti pri označevanju in tako vzpostavila stanje, ki ji ga je pozneje naložila prvostopenjska odločba. Ne tožena stranka ne sodišče teh okoliščin nista ugotavljala, zato je v tem delu ostalo dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno. Ni resnična in ni poštena navedba sodišča prve stopnje, da je tožbena navedba tožeče stranke o takojšnji odpravi nepravilnosti protispisna, ker je tožeča stranka tržnega inšpektorja o odpravi nepravilnosti pisno obvestila šele 24.11.2000, to je po izdaji prvostopenjske odločbe. Eno je obvestitev o odpravi nepravilnosti, drugo pa je njihova odprava. Če bi tožena stranka ali naslovno sodišče o tem zaslišala delavki tožeče stranke, kar je tožeča stranka predlagala že od samega začetka tega postopka, bi se lahko prepričala o tem, kdaj je tožeča stranka dejansko odpravila nepravilnosti. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na številne tožbene navedbe, saj se sklicuje na nenavedene odgovore, vsebovane v odločbi tožene stranke, zato je izpodbijana sodba v tem delu brez razlogov. Tožeča stranka je v tožbi sodišču prve stopnje predlagala, da zaradi zaslišanja delavk tožeče stranke odloči po opravljeni glavni obravnavi. Res je sicer, da je inšpekcijski zapisnik z dne 10.11.2000 javna listina, vendar bi tožeča stranka v skladu z določbo 2. odstavka 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000 - ZUP) lahko dokazovala in dokazala nepravilnost tega zapisnika, konkretno njegovo nepopolnost. Z neopravljeno glavno obravnavo in neizvedbo predlaganih dokazov je bilo torej tožeči stranki onemogočeno dokazovanje nepravilnosti (nepopolnosti) v inšpekcijskem zapisniku z dne 10.11.2000. Ker je tožeča stranka nepravilnosti odpravila takoj, vsekakor pa pred tem, ko je bila izdana odločba prve stopnje, je bilo nadaljnje ravnanje tržnega inšpektorja nepotrebno, izdana odločba prve stopnje pa v dejanskem smislu neizvršljiva in zaradi tega nična (279. člen ZUP).

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

K 1. točki izreka Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo zakonitost odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

V skladu z določbo 3. člena ZTZPUS smejo biti proizvodi dani v promet samo, če so označeni v skladu s predpisi. Označevanje obutve po določbi 5. in 6. člena Pravilnika, izdanega na podlagi 23. člena ZTZPUS, pomeni navajanje piktogramov (pisne oznake glavnih sestavnih delov obutve in pisne oznake materialov, ki se nanašajo na glavne sestavne dele obutve), tipa izdelka (artikel) in velikostne številke na vsaj enem kosu obutve v paru. Oznake morajo biti vidne, varno pritrjene in enostavno dostopne. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo ob inšpekcijskem pregledu nedvomno ugotovljeno, da trije pari obutve niso bili označeni v skladu z navedenimi predpisi, zato je tržni inšpektor z odločbo upravičeno izrekel ukrep prepovedi njene prodaje. Po določbi 7. alinee 2. odstavka 16. člena ZTZPUS ima namreč tržni inšpektor pooblastilo, da prepove dajanje v promet, omeji promet ali odredi umik iz prometa neskladnih proizvodov in izvede dodatne ukrepe, ki zagotovijo, da se bo prepoved upoštevala. Navedeno pooblastilo iz ZTZPUS pomeni konkretizacijo splošnega pooblastila iz 13. člena ZTI, po katerem mora tržni inšpektor z odločbo odrediti odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti, kadar pri opravljanju inšpekcijskega nadzorstva ugotovi, da je kršen zakon ali drug predpis, katerega izvajanje nadzoruje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil tržni inšpektor glede na ugotovljene kršitve dolžan izdati odločbo, s katero je ob upoštevanju obsega kršitve prepovedal prodajo pomanjkljivo označene obutve. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da vsaka pomanjkljiva označitev obutve ne glede na razlog za nastalo kršitev, ki ni v skladu z navedenimi določili Pravilnika, predstavlja podlago za uporabo izrečenega ukrepa. Pritožbeni ugovor, da pri uporabi 13. člena ZTI niso bile upoštevane okoliščine nastanka kršitve in obsega kršitve, zato ni utemeljen.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati zatrjevanje tožeče stranke, da je njena delavka odpravila pomanjkljivosti pri označevanju obutve že v času inšpekcijskega pregleda. Ugotavljanje samega dejstva odprave zapisniško ugotovljenih pomanjkljivosti po presoji pritožbenega sodišča namreč ne spada med pravno relevantne okoliščine, od katerih bi bila odvisna zakonitost izrečene prepovedi prodaje v tem postopku. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče strinja tudi z razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvedbo glavne obravnave. Res je, da je od prostovoljne odprave pomanjkljivosti odvisno dejansko trajanje prepovedi prodaje, vendar pa to ni več predmet tega, temveč kasnejšega izvršilnega postopka. V zvezi s tem pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor zaradi ničnostnega razloga po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, saj se navedena določba nanaša le na odločbe, ki jih sploh ni mogoče izvršiti, ne pa na odločbo, ki je po zatrjevanju tožeče stranke že bila izvršena, za kar naj bi šlo v obravnavanem primeru.

Ker glede na navedeno niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K 2. točki izreka Tožničin zahtevek za povrnitev stroškov postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS. Po tej določbi trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kar je bilo predmet spora tudi v obravnavanem primeru.