Jedro

Iz tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, določno ne izhaja, kateri upravni akt se s tožbo izpodbija oziroma da se izpodbija upravni akt prve stopnje, saj že iz naslova izhaja, da se tožba vlaga zaradi odprave odločbe drugostopenjskega organa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da s tožbo izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in pravilno odločilo, ko je tožečo stranko pozvalo, da navedeno pomanjkljivost odpravi in opredeli izpodbijani akt skladno z ZUS-1 ter predloži kopijo izpodbijanega upravnega akta. Ker je tožeča stranka v dopisu z dne 30.8.2007 izrecno navedla, da se tožba nanaša na spremembo oziroma odpravo odločbe drugostopenjskega organa, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo kot nedopustno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrglo kot nedopustno tožnikovo tožbo. Pri predhodnem preizkusu tožbe je ugotovilo, da tožnik v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke z dne 14.5.2007, s katero je ta zavrnila pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada Maribor z dne 29.8.2003 in dopolnilno odločbo istega organa z dne 6.10.2003, ki sta bili izdani v ponovnem postopku inšpiciranja pravilnosti obračunavanja in plačevanja davka od dobička, davkov in prispevkov ter davka na dodano vrednosti pri tožeči stranki za leto 1999. Z dopisom z dne 7.8.2007 je sodišče tožečo stranko po pooblaščencu pozvalo, da naj popravi tožbo tako, da opredeli izpodbijani akt skladno z določbami ZUS-1 ter predloži kopijo izpodbijanega akta. Pravilen je bil tudi pravni pouk na odločbi organa druge stopnje, da se lahko v delu, v katerem je bila pritožba zoper prvostopenjsko odločbo zavrnjena, vloži tožba pri Upravnem sodišču. Tožečo stranko je sodišče opozorilo, da bo v primeru, če tožbe ne bo popravila po njegovem napotilu, ravnalo v skladu z 2. odstavkom 31. člena ZUS-1 in jo zavrglo.

V razlogih izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da tožeča stranka, ki jo zastopajo kvalificirani pooblaščenci, ni ravnala v skladu z napotilom sodišča in zahtevo, da tožbo ustrezno popravi in kljub pravilnemu pravnemu pouku v odločbi druge stopnje, da s tožbo lahko izpodbija le upravni akt prve stopnje, zahtevka ni spremenila. Zato je njeno tožbo kot nedopustno zavrglo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo in uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že v tožbi z dne 1.8.2007 dovolj jasno in določno navedla, da predmetno tožbo vlaga zoper odločbi Davčnega urada Maribor z dne 6.10.2003 in z dne 29.8.2003 (prvostopenjskega organa). Navedeno dokazujejo tudi izrecne navedbe v zadnjem odstavku I. točke tožbe, ko tožeča stranka navaja: „glede zavrnilnega dela izpodbijane odločbe (to je glede izreka odločbe z dne 6.10.2003, ki se glasi na plačilo davka ...) tožeča stranka vlaga predmetno tožbo“. Glede na to je bila tožba sposobna za obravnavanje pred sodiščem prve stopnje in kasnejša dopolnitev ni bila potrebna. Zato vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da se tožeči stranki povrnejo stroški pritožbenega postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je bila tožba tožeče stranke razumljiva glede vprašanja, kateri akt se s tožbo izpodbija oziroma ali je bila taka morebitna nejasnost odpravljena z dopolnitvijo tožbe, ki jo je zahtevalo prvostopenjsko sodišče, in posledično, ali je bila tožba pravilno in zakonito zavržena kot nesposobna za obravnavo. Iz določbe 1. odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Tudi po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka, določno ne izhaja, kateri upravni akt se s tožbo izpodbija oziroma da se izpodbija upravni akt prve stopnje. Že iz naslova namreč izhaja, da se tožba vlaga zaradi odprave odločbe z dne 14.5.2007 (torej odločbe drugostopenjskega organa), enako je razumeti tudi 1. odstavek I. točke tožbe in XI. točko, ko tožeča stranka sodišču prve stopnje predlaga, da odločbo Ministrstva za finance z dne 14.5.2007 spremeni in ugodi pritožbi tožeče stranke ter odpravi odločbi Davčnega urada Maribor oziroma se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki. Ne drži tožnikova trditev, da je že tožbi priložil odločbi prvostopenjskega organa, saj iz sodnega spisa izhaja, da je tožbi priložil le fotokopijo odločbe tožene stranke, torej drugostopenjskega organa. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da s tožbo izpodbijani akt ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in pravilno odločilo, ko je tožečo stranko pozvalo, da navedeno pomanjkljivost odpravi in opredeli izpodbijani akt skladno z ZUS-1 ter predloži kopijo izpodbijanega upravnega akta. Ker je tožeča stranka v dopisu z dne 30.8.2007 izrecno navedla, da se tožba nanaša na spremembo oziroma odpravo odločbe Ministrstva za finance z dne 14.5.2007 v delu, v katerem je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbo kot nedopustno zavrglo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1.