Jedro

Določbo 149. člena ZOFVI je potrebno razlagati s sistematično metodo razlage, torej v povezavi z določbami drugih področnih predpisov, in ne le z jezikovno metodo razlage, kot to zatrjuje tožnik.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.6.2000, s katero je ta zavrnila tožnikov predlog za napredovanje v naziv mentor.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Tudi po presoji sodišča prve stopnje je potrebno v času odločanja veljavno določbo 149. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Uradni list RS, št. 12/96, 23/96 in 22/00) razlagati v kontekstu z določbami predpisov, ki predpisujejo izobrazbene pogoje in urejajo opravljanje strokovnih izpitov na področju vzgoje in izobraževanja. Tožnik, ki v času, ko je opravljal strokovni izpit, ni delal kot vzgojitelj v zavodu za otroke s posebnimi potrebami, tudi ni mogel opraviti strokovnega izpita na podpodročju izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami, tega pa niti ne zatrjuje. Le tak strokovni izpit bi mu po prehodnih določbah ZOFVI nadomestil manjkajoči izobrazbeni pogoj.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, opravi glavno obravnavo in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in odloči, da se mu povrnejo stroški postopka, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo 149. člen ZOFVI. Ta določba je jasna, ker natančno določa, katerim delavcem in ob katerih pogojih se prizna, da imajo pridobljeno pedagoško, specialno pedagoško oziroma pedagoško andragoško izobrazbo. Kasneje je bil zakon spremenjen tako, kot sicer določbo 149. člena razlagata sodišče prve stopnje in tožena stranka, vendar taka ureditev v času odločanja upravnega organa prve stopnje v tej zadevi še ni veljala. Tožnik je opravil strokovni izpit na področju vzgoje in izobraževanja in ni pomembno, na katerem podpodročju je opravljal posebni del izpita. To potrjuje tudi dejstvo, da je, skladno s takratno zakonodajo, opravljal delo vzgojitelja na enakem delovnem mestu, ki je predmet tega postopka, in z enako stopnjo dosežene izobrazbe in z enakim strokovnim izpitom, ne glede na različna podpodročja.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K 1. točki izreka Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Izobrazbene pogoje za strokovne delavce v šolah in zavodih za izvajanje programov vzgoje in izobraževanja za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami določa ZOFVI v 99. členu. V skladu z 2. odstavkom 99. člena morata imeti učitelj in vzgojitelj izobrazbo, predpisano za vzgojitelje šol in specialno pedagoško izobrazbo. V obravnavani zadevi je tožnik vložil predlog za napredovanje v naziv mentor po 2. členu Pravilnika o napredovanju zaposlenih v šolah v nazive (Uradni list RS, št. 64/96 in 33/00, v nadaljevanju Pravilnik o napredovanju). V skladu z 2. členom Pravilnika o napredovanju lahko v posamezni naziv napredujejo strokovni delavci iz 1. člena tega pravilnika, ki opravljajo vzgojno-izobraževalno dejavnost na področju osnovnošolskega in osnovnega glasbenega izobraževanja, nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega strokovnega in tehniškega izobraževanja, srednjega splošnega izobraževanja in višjega strokovnega izobraževanja, vzgoje in izobraževanja v domovih za učence in v dijaških domovih ter vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami (strokovni delavci), ki izpolnjujejo z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje za strokovne delavce, ter tisti, ki nimajo ustrezne izobrazbe, pa jim zakon dovoljuje opravljanje vzgojno-izobraževalnega dela v šoli, in izpolnjujejo posebne pogoje, določene s tem pravilnikom.

Sporno je, ali tožnik izpolnjuje pogoj pridobljene specialno pedagoške izobrazbe za usposabljanje vedenjsko in osebnostno motenih otrok, glede na to, da je v času odločanja veljavna prehodna določba 149. člena ZOFVI določala, da imajo učitelji, svetovalni delavci in strokovni delavci, ki so pred uveljavitvijo tega zakona opravili strokovni izpit po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja, pridobljeno pedagoško, specialno pedagoško oziroma pedagoško-andragoško izobrazbo, tožnik pa je opravil strokovni izpit po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja pridobljene specialno pedagoške izobrazbe. Kot sta pravilno obrazložila že tožena stranka in sodišče prve stopnje, je citirano določbo ZOFVI potrebno razlagati s sistematično metodo razlage, torej v povezavi s določbami drugih področnih predpisov, ki so veljali v času odločanja, in ne le z jezikovno metodo razlage, kot to zatrjuje tožnik. Po ureditvi, ki je veljala v času, ko je tožnik opravljal strokovni izpit, so se v skladu s Pravilnikom o pripravništvu in strokovnih izpitih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (Uradni list SRS, št. 20/80, v nadaljevanju Pravilnik o pripravništvu) strokovni izpiti opravljali pred različnimi izpitnimi komisijami, oblikovanimi po posameznih podpodročjih, med katerimi je bila tudi izpitna komisija za učitelje in vzgojitelje v organizacijah za usposabljanje (7. točka 2. odstavka 9. člena Pravilnika o pripravništvu). Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnik strokovni izpit opravil kot strokovni delavec na ljudski univerzi, ni pa opravil strokovnega izpita za področje vzgoje in izobraževanja v organizacijah za usposabljanje. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, bi mu lahko le tak strokovni izpit po določbi 149. člena ZOFVI nadomestil manjkajoči izobrazbeni pogoj. Na pravilnost take razlage citirane določbe zakona kaže tudi njena kasnejša sprememba, s katero je zakonodajalec določil, da imajo učitelji, svetovalni delavci in strokovni delavci, ki so pred uveljavitvijo tega zakona opravili strokovni izpit po predpisih s področja vzgoje in izobraževanja, pridobljeno specialno pedagoško izobrazbo za tisto področje vzgojno-izobraževalnega dela z otroki in mladostniki s posebnimi potrebami, na katerem so opravljali strokovni izpit. S to spremembo je zakonodajalec določbo 149. člena ZOFVI uredil na bolj določen način in dal tej določbi tudi jasen pomen.

Zato na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da je tožnik opravljal delo vzgojitelja na enakem delovnem mestu, ki je sicer predmet tega postopka, z enako stopnjo dosežene izobrazbe in z enakim strokovnim izpitom, ne glede na različna podpodročja.

Predlogu tožnika v pritožbi, da samo opravi glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ni ugodilo, saj za to niso podani pogoji iz 1. odstavka 77. člena ZUS. Po tej določbi ZUS pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavo, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa meni, da je treba za rešitev zadeve ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze. V obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja samo in torej ta pogoj za odločanje na glavni obravnavi ni izpolnjen.

Sodišče prve stopnje pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, ker je imelo dovolj podlage za odločanje v upravnih spisih, tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel, v čem dejansko stanje ni bilo pravilno oziroma popolno ugotovljeno.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K 2. točki izreka Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.