Jedro

Pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal sklenitve dogovora o pridobitvi solastninske pravice na pravno poslovni podlagi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka 1.461,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik solastnik nepremičnine s parc. št. 1 in 2, obe k. o. ... do ene polovice ter da mu je toženka dolžna to priznati in izstaviti za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere se bo lahko v zemljiški knjigi vknjižil kot solastnik navedenih parcel do ene polovice. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženki povrniti stroške postopka 2.269,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa očita sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da bi bilo potrebno za pravilno rešitev zadeve uporabiti določbe ODZ, ki urejajo družbeno pogodbo, saj je dogovor o skupni gradnji v samem bistvu ravno družbena pogodba oziroma societeta. Sporni nepremičnini predstavljata kot skupna gradnja solastnino pravdnih strank. Podlaga za nastanek lastniškega deleža je dogovor, to je družbena pogodba, po kateri gre pri premoženju družbe za solastnino. Tožnik je vlagal svoje delo in premoženje na podlagi predhodnega sporazuma, ki se je tekom let tudi realiziral. Tožena stranka je ves čas njegova vlaganja spremljala in jim ni nasprotovala. Po mnenju tožnika niso nepomembni indici, ki kažejo na to, da je bil med pravdnima strankama sklenjen prav tako dogovor med takratnimi družinskimi člani. Sodišče bi moralo z več empatije raziskati, zakaj je vlagal svoje delo in premoženje v nepremičnino toženke ter zakaj je toženka to dopuščala. Bistveno je vprašanje, kakšen je bil pogodbeni namen strank. Sodišče je napačno zavrnilo dokaza z zaslišanjem prič T. in B. S., čeprav gre po mnenju tožnika za pravno relevanten dokaz.

3. Toženka je odgovorila na pritožbo, predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča, da zavrne tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev solastninske pravice na podlagi dogovora o dopustitvi gradnje in vlaganj v nepremičnini toženke ter na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi očitanih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič T. S. in B. S. je pravilna, v sodbi so navedeni razumni razlogi za nepotrebnost izvedbe tega dokaza. Četudi bi bila z izpovedbo obeh prič potrjena trditev pritožnika, da se je odrekel drugi nepremičnini, ker je na prigovarjanje toženke in M. L. računal na lastništvo spornih nepremičnin, to dejstvo, tudi ob ostalih trditvah tožnika, ne dokazuje sklenitve dogovora s toženko o pridobitvi solastninskega deleža na njenih nepremičninah.

6. Tožnik utemeljuje pridobitev polovičnega solastninskega deleža na toženkinih nepremičninah z ustnim dogovorom o pridobitvi solastninske pravice na podlagi gradnje in vlaganja v stanovanjsko stavbo na parc. št. 1 k. o. ... ter v izgradnjo igrišča za nogomet in odbojko na parc. št. 2 k. o. ... To pomeni, da zatrjuje obstoj pravnega posla, na podlagi katerega bi mu morala toženka omogočiti vknjižbo solastninske pravice v zemljiški knjigi bodisi na podlagi določbe 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ali 20. člena prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Tožnik namreč v tožbi zatrjuje vlaganje v nepremičnino od leta 1991 dalje, četudi v kasnejši vlogi konkretna vlaganja izkazuje le od leta 2004 dalje (pripravljalna vloga z dne 5. 5. 2015). Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotavljalo pogoje za pridobitev lastninske pravice na podlagi vlaganja v tujo nepremičnino tako na podlagi določbe 48. člena SPZ, kot tudi na podlagi določb prej veljavnega ZTLR. SPZ omogoča graditelju, da lahko na podlagi dogovora zahteva izstavitev listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo le v primeru, če sta se on in lastnik dogovorila, da na nepremičnini nastane solastnina. Dogovor o skupni gradnji je bil lahko poseben pravni temelj za pridobitev lastninske pravice tudi po določbah ZTLR (33. člen).

7. Odločilna okoliščina v obravnavani zadevi je zato obstoj dogovora o priznanju solastninskega deleža tožnika kot graditelja in vlagatelja v toženkino nepremičnino. Pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljivo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal sklenitve takšnega dogovora, torej pridobitve solastninske pravice na pravno poslovni podlagi. Obligacijski zakonik v 52. členu predpisuje za pogodbe o pridobitvi stvarne pravice na nepremičnini pisno obliko, vendar je v skladu z določbo 58. člena tega zakona (teorija realizacije) dogovor veljaven tudi, če ni sklenjen v pisni obliki. Tožnik se pri dokazovanju obstoja ustnega dogovora sklicuje na opravljena dela pri obnovi stanovanja v prvem nadstropju, v katerem je tožnik z družino bival ter pri graditvi igrišča. Četudi drži, da se je toženka strinjala s posegi in vlaganji v njene nepremičnine ter tožniku dopustila bivanje v stanovanju tudi po prenehanju zunajzakonske skupnosti z njeno hčerko, zgolj s tem še ni dokazal dogovora o pridobitvi solastnine. Posebej še zato ne, ker tožnik ni navedel nič konkretnega o tem, kdaj, kje in v kakšnih okoliščinah naj bi prišlo do sklenitve takšnega dogovora. Tudi pritožbene trditve, da se je tožnik odpovedal možnosti pridobitve druge nepremičnine zaradi toženkinega nagovarjanja, da še ene nepremičnine ne potrebuje, niso odločilen indic, še manj dokaz o sklenitvi dogovora, ki bi bil lahko podlaga za pridobitev solastninske pravice. Pritožnikovo sklicevanje na uporabo določb Občnega državljanskega zakonika, ki urejajo družbeno pogodbo, je prav tako brez podlage, saj tožnik, kot prepričljivo izhaja iz obrazložitve sodbe, tudi ni dokazal dogovora o skupni gradnji. Pritožba ima sicer prav, da se med člani ožje družinske skupnosti posebnih dogovorov v primeru skupne gradnje običajno ne sklepa v pisni obliki. Vendar pa je treba obstoj ustnega dogovora po drugem odstavku 48 člena SPZ kljub temu dokazati, česar pa tožniku ni uspelo.

8. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. in 154. ter 155. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Povrniti pa mora pritožbene stroške tožene stranke za pravočasno vložen odgovor na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo.