Jedro

Kadar bivši zakonec toži drugega zakonca, naj se ugotovi, da je njun delež na skupnem premoženju enak, mora drugi zakonec, ki uveljavlja večji delež, to storiti z ustreznim zahtevkom v nasprotni tožbi in ne zadošča le ugovor v tej smeri. V nasprotnem primeru bi sodišče prisodilo tožencu nekaj, za kar sploh ni postavil tožbenega zahtevka, kar pomeni, da bi odločilo zunaj meja postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP/77).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim razsodilo, da sta pravdni stranki solastnika osebnega avtomobila Opel Vectra v enakih deležih in da mora toženec povrniti tožnici pravdne stroške. Ugotovilo je, da je bila skupnost med strankama vzpostavljena decembra 1974, zakonska zveza pa je bila razvezana 10.2.1995. Tožnica je imela nekoliko višje dohodke kot toženec, slednji pa je prinesel v skupnost 7.628,02 ATS in 6.305,20 DEM. Devizni prihranki, pridobljeni med skupnostjo strank, so skupno premoženje. Upoštevalo je tožničin denarni prispevek k obsegu celotnega skupnega premoženja. Toženec ni dokazal, da bi kupnino od prodaje Audija, ki ga je prinesel v skupnost kot posebno premoženje, vložil v nakup naslednjega avtomobila. Tu obravnavani avtomobil je skupno premoženje strank in toženec ni uspel z ugovorom svojega večjega prispevka.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo, ker je tudi zavzelo stališče, da je obravnavani avtomobil skupno premoženje strank in da toženčev prispevek k temu premoženju ni večji kot tožničin, ki ne le da je imela nekoliko večje dohodke, marveč je tudi s svojim delom za tričlansko družino veliko prispevala k obsegu celotnega premoženja.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena, prvem odstavku 354. člena v zvezi s prvim odstavkom 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očita, da ni konkretno presodilo prav nobene pritožbene navedbe. Ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko se je ukvarjalo s tistim delom skupnega premoženja, ki sploh ni predmet tega postopka, namesto da bi se osredotočilo na vprašanje, od kod so pritekla sredstva za nakup obravnavanega avtomobila. Povzema nakupe avtomobilov in navaja, od kod denar za kupnine. Tudi obravnavani avto je v pretežnem delu kupljen iz izkupička za Audi 80, ki je bil tožnikovo posebno premoženje. Slednje se je pomešalo s skupnim premoženjem strank, zato gre tožniku večji delež. V avto je vložil tudi lastna devizna sredstva, pridobljena med ekonomsko skupnostjo. Tožnik ne bo mogel uveljavljati večjega deleža na ostalem premoženju, če bi mu bil priznan večji delež na avtu. Sodišče bi moralo uporabiti poleg drugega še prvi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76, 1/89, 13/94 in 82/94 - ZZZDR). Sodba nima razlogov o deležu toženčevega posebnega premoženja v skupnem premoženju strank. Zato gre za kršitev po 13. točki drugega odstavka 353. člena ZPP/77. Predlaga razveljavitev nižjih sodišč in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje res ni odgovorilo na vse pritožbene trditve. Vendar ne gre za kršitev po prvem odstavku 375. člena ZPP/77. Sodišče mora namreč presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in le v zvezi s temi obrazložiti svoje stališče. Kakšnih pravno pomembnih navedb, na katere pritožnik ni dobil odgovora, ni videti.

V tej pravdni zadevi je bilo sprva sporno, ali obravnavani avtomobil spada v skupno premoženje, ker je bilo prvotno stališče toženca, da je avtomobil njegovo posebno premoženje. Ko je bilo ugotovljeno, da je avtomobil skupno premoženje, in razsojeno, da sta stranki njegova solastnika v enakih deležih, je tožena stranka zavzela stališče, da ne gre za posebno premoženje. Ker pa gre za pomešanje posebnega (v zakonsko skupnost vnešenega avtomobila Audi 80) in skupnega premoženja, je tožena stranka zavzela stališče, da je potrebno priznati večji delež na skupnem premoženju. Takšno stališče zavzema tudi zdaj v reviziji.

Po prvem odstavku 59. člena ZZZDR se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Tožnica je postavila svoj zahtevek v mejah pravkar navedene zakonske domneve. Toženec pa je zase uveljavljal večji delež. Ni le dokazno breme v zvezi s tem na njegovi strani, marveč je na njem tudi, da mora vložiti zahtevek za ugotovitev svojega večjega deleža na skupnem premoženju. Le tako namreč lahko izzove, da se bo sodišče ukvarjalo s tem, ali je delež tožene stranke večji in s tem tožeče manjši, ali ne. Toženec pa takšnega zahtevka ni postavil in s tem sodišču sploh ni odprl možnosti, da bi odločilo o njegovem morebitnem večjem deležu. Skratka, kadar bivši zakonec toži drugega zakonca, naj se ugotovi, da je njun delež na skupnem premoženju enak, mora drugi zakonec, ki uveljavlja večji delež, to storiti z ustreznim zahtevkom v nasprotni tožbi in ne zadošča le ugovor v tej smeri. V nasprotnem primeru bi sodišče prisodilo tožencu nekaj, za kar sploh ni postavil tožbenega zahtevka, kar pomeni, da bi odločilo zunaj meja postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP/77).

Ob takšnem položaju se pokažejo vse revizijske navedbe o zmotni uporabi materialnega prava kot nepomembne, ker toženec s svojim ravnanjem sploh ni omogočil drugačne razsoje glede deležev strank na skupnem premoženju.

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77).