Jedro

Tožnica se je ne glede na možnost, da gradbeno dovoljenje ne bo pridobljeno, zavezala, da bo prejela plačilo, če bo izpolnjen navedeni plačilni pogoj. Ne more se sedaj pritožnica sklicevati na to, da je nemožnost pogoja (4. odstavek 59. člena OZ) povzročila toženka, če je sama podjemno pogodbo sklenila na podlagi okoliščin, katerih rizika se je zavedala. Takšen očitek toženki bi bil utemeljen, če bi trdila, da je po sklenitvi pogodbe onemogočila pridobitev gradbenega dovoljenja. Pritožnica sama pa ves čas zatrjuje, da je sicer po izdaji ponudbe, pa pred sklenitvijo pogodbe, vedela za nevarnost, da gradbeno dovoljenje ne bo pridobljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 169316/2010 z dne 25. 11. 2010 in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.141,45 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo sodišče v celoti zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi ter tožnici naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila na podlagi ponudbe tožnice z dne 22. 1. 2008 med pravdnima strankama sklenjena (podjemna) pogodba, s katero sta določili izvedbo dela in njegovo plačilo (619. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V skladu z določilom prvega odstavka 642. čl. OZ sta v členu IV. Ponudbe (Plačilni pogoji) določili, da toženka plača 50 % plačila ob podpisu pogodbe, 30 % plačila ob prevzemu PGD dokumentacije in gradbenega dovoljenja ter 20 % ob prevzemu PZI in izdelanega zemljiškoknjižnega predloga parcel. Iz navedb pritožnice same izhaja, da se je že pred prevzemom posla zavedala možnosti, da gradbeno dovoljenje ne bo pridobljeno zaradi tega, ker bodo parcele odstopale od predpisane površine. Kljub temu pa tožnica svoje zaveze iz določila IV. člena Ponudbe o plačilnih pogojih ni spremenila in se je zavezala, da bo prejela 30 % plačila ob predaji PGD dokumentacije in gradbenega dovoljenja.

6. Pritožbeno sodišče zaključuje, da se je tožnica ne glede na okoliščine posla, to je možnosti, da gradbeno dovoljenje ne bo pridobljeno, zavezala, da bo prejela plačilo, če bo izpolnjen navedeni plačilni pogoj. Ne more se sedaj pritožnica sklicevati na to, da je nemožnost pogoja (četrti odstavek 59. člena OZ) povzročila toženka, če je sama podjemno pogodbo sklenila na podlagi okoliščin, katerih rizika se je zavedala. Takšen očitek toženki bi bil utemeljen, če bi trdila, da je po sklenitvi pogodbe onemogočila pridobitev gradbenega dovoljenja. Pritožnica sama pa ves čas zatrjuje, da je sicer po izdaji ponudbe, pa pred sklenitvijo pogodbe, vedela za nevarnost, da gradbeno dovoljenje ne bo pridobljeno.

7. Pritožbeno sodišče opozarja, da je glede na zgoraj navedeno prvostopenjsko sodišče sicer nepravilno zaključilo, da je toženka odstopila od pogodbe v smislu 638. člena OZ in je nastopil učinek razvezane pogodbe, kar pa na samo odločitev v tej zadevi ne vpliva.

8. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.

9. Sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353.čl. ZPP).

10. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. čl. ZPP). V odgovoru na pritožbo pritožnica namreč ni podala nobenih pomembnih dejstev in naziranj, s katerimi se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa ter s katerimi bi pripomogla k rešitvi pritožbe.