Jedro

Ugovori, ki jih je pritožnik postavil v zvezi z višino odškodnine, prisojeno za posamezne oblike nepremoženjske škode, so premalo konkretni oziroma neprepričljivi. Enako velja tudi za njegovo sklicevanje na primerljivo sodno prakso. Nanjo se sklicuje povsem splošno, pri čemer ne navede niti ene zadeve, ki bi bila po dejanski plati primerljiva z njegovo in v kateri bi bila dosojena višja odškodnina.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (III. točka izreka) spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 1.864,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku v roku 15-ih dni plačati 13.849,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek (za 29.298,80 EUR z zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2013 do plačila in za zamudne obresti od 13.849,00 EUR od 19. 6. 2013 do vključno 24. 12. 2013) je zavrnilo (II. točka izreka sodbe) ter toženki naložilo plačilo 597,54 EUR pravdnih stroškov tožnika (III. točka izreka sodbe).

2. Tožnik se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (smiselno) pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del omenjene sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo ustrezno spremeni oziroma razveljavi in na novo odmeri stroške postopka (vse s stroškovno posledico). Meni, da je prisojena odškodnina prenizka. Navaja, da je sodišče nepravilno ovrednotilo njegove telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja, kot tudi bolečine, ki jih bo prestajal v bodoče. Omenja, kakšne poškodbe je utrpel, in poudarja, da bi mu moralo sodišče iz tega naslova priznati celotno zahtevano odškodnino. Pri presoji odškodnine za strah naj bi sodišče premalo ovrednotilo njegovo psihično stanje in skrb za zdravje. Sam je prepričljivo izpovedal, da se je prestrašil, da bo ostal invalid, da bo ostal slep, ker je "videl vse temno". Ni bil v nezavesti in je bil zato ves čas v skrbeh. Ne gre zanemariti, da je bilo njegovo zdravljenje dolgotrajno. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih in delovnih aktivnosti je po mnenju pritožnika prenizka in odstopa od uveljavljene sodne prakse. Sodišče naj ne bi dovolj upoštevalo, da je utrpel poškodbo druge veje živca trigeminusa, ki povzroča stalno draženje, s tem pa bolečino v levem delu obraza, mravljinčenje, solzenje in bolečino levega očesa, slabši sluh na levo uho in bolečine v levem ušesu, kar vse je potrdil tudi izvedenec, zaslišan na naroku dne 30. 1. 2017. Izvedenec je še ugotovil, da je imel tožnik vse od poškodbe dalje bolečine v levem čeljustnem sklepu in zmanjšano zmožnost odpiranja ust ter prenašanje bolečine iz levega čeljustnega sklepa v predel ušesa. Povedal je, da se bolečina po poškodbi obraznega živca pojavi predvsem ob slabem in hladnem vremenu ter ob spremembah vremena. Izvedenec je tudi ocenil, da bo tožnik samo delno lahko dihal skozi levo nosnico, kar je dokaj huda ovira, saj mora ob tem dihati skozi usta in zato prihaja do dodatnih nevšečnosti, kot je sušenje ust. Prenizko naj bi bila prisojena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sam je prepričljivo izpovedal, da ga "je sram, ker je take face, oblike", s čimer je s preprostimi besedami izrazil svojo bolečino in izkazal trpljenje zaradi svojega izgleda. Nazadnje izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in se zavzema za razmejitev uspeha strank ločeno po temelju in po višini, saj so stroški v pretežnem delu bremenili ugotavljanje temelja odškodninske odgovornosti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, nastalo v zvezi s poškodbo pri delu dne 31. 5. 2012, ko je bil telesno poškodovan pri opravljanju svojega dela pri toženkinem zavarovancu, kjer je delal kot gozdni delavec.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo vse njegove bolečine ter nevšečnosti, in sicer tudi tiste, ki jih bo trpel v bodoče kot trajne posledice, vidne posledice poškodbe ter strah. Vse to je ugotovilo s pomočjo sodnega izvedenca travmatološke stroke, ugotovitvam katerega tožnik ni nasprotoval. Je pa predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja, ki jo je izvedenec podal ustno na naroku.

7. Glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pritožba povzema ugotovitve sodišča, da je tožnik utrpel poko nosne kosti, poškodbo nosnega pretina, rano na nosu in levi strani obraza ter poškodbo druge veje živca trigeminusa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je hude telesne bolečine tožnik trpel dva tedna po poškodbi, srednje hude vsaj dva meseca, lažje pa nadaljnjih šest mesecev, s krajšimi obdobji srednje hudih bolečin. Pritožba ugotovitev prvostopenjskega sodišča o stopnji in trajanju telesnih poškodb ne graja, ampak prisojeno odškodnino presplošno (in zato neprepričljivo) izpodbija kot prenizko. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova pravilno upoštevalo tudi vse nevšečnosti, ki jih je utrpel tožnik, ter ki so razvidne iz 20. in 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (in sicer tudi tiste, ki jih tožnik ponovno omenja oziroma izpostavlja v pritožbi). Pritožba neutemeljeno očita, da jih ni upoštevalo v zadostni meri.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje dejstvo, da bo tožnik občasne bolečine prestajal še v prihodnosti, upoštevati v večji meri. Omenjeno sodišče je slednje upoštevalo v okviru trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skladno s pojasnilom izvedenca na naroku dne 30. 1. 2017, da je tožnik utrpel poškodbo obraznega živca, zaradi katere prestaja in bo prestajal tudi v bodoče bolečine po celotni levi strani obraza, v levem čeljustnem sklepu, od koder se bolečina prenaša tudi v predel levega ušesa. S tem je izvedenec odgovoril na tožnikove pripombe, da naj se opredeli do glavobolov, bolečin v levem ušesu in solzenja levega očesa. Tako kot izvedenec tudi sodišče glavobolov in solzenja levega očesa (prav tako izpostavljenega dejstva, da je za tožnika boleče že samo britje) izrecno ni omenilo. Je pa iz konteksta celotne obrazložitve izpodbijane sodbe moč zaključiti, da so omenjene težave delno upoštevano pri višini odškodnine za telesne bolečine,1 prav tako pa tudi v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.2 Vse ugotovitve o tožnikovih telesnih bolečinah in trajnih posledicah (tudi ob upoštevanju predhodno navedenih) pa višje odškodnine iz teh naslovov ne opravičujejo. Pritožbeno sodišče pa ni upoštevalo pritožbenih navedb o tožnikovem slabšem sluhu na levo uho. Gre za pritožbeno novoto, ki je tožnik v pritožbi ne opraviči (prvi odstavek 337. člena ZPP3). Obenem je razumljivo, da sodišče prve stopnje okoliščin, ki niso bile (pravočasno) zatrjevane, ni upoštevalo. Do vseh ostalih okoliščin, pomembnih za odmero odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih izpostavlja pritožba, pa se je ustrezno opredelilo oziroma jih ovrednotilo.

9. Po mnenju pritožbenega sodišča tako odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v višini 8.500,00 EUR, kot tudi odškodnina, prisojena zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 4.000,00 EUR, predstavljata primerno (pravično) denarno odškodnino. Pritožba v nasprotno ne prepriča. Glede na obseg, intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter obseg trajnih posledic utrpelih poškodb v smislu zmanjšanja funkcionalnih sposobnosti poškodovanih delov telesa in s tem prizadetosti kvalitete tožnikovega življenja (ter posledičnega vpliva na porušenje njegovega notranjega ravnovesja oziroma njegovo duševno doživljanje teh spremenjenih okoliščin) je prisojena odškodnina tudi objektivno primerljiva z dosojenimi odškodninami v primerih, ki so po obsegu in intenziteti poškodb primerljivi s tožnikovimi, in ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje4 (ustreznosti sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, pritožba konkretno niti ne oporeka).5

9. Tudi glede višine denarne odškodnine iz naslova utrpelega strahu tožnika pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je slednji ob dogodku utrpel hud primarni strah, ki pa je trajal le do zaključene prve diagnostike, nato pa je trpel sekundarni strah srednje intenzitete, ki je trajal nekako dva meseca in pol. Ker je sodišče prve stopnje ta strah pri odmeri odškodnine upoštevalo, pritožba brezpredmetno izpostavlja, češ da je tožnik prepričljivo izpovedal, da se je prestrašil, da bo ostal invalid oziroma slep (in da je bil ves čas (po dogodku) pri zavesti ter zato v skrbeh). Enako velja za pritožbeno omenjanje (dolgega) trajanja tožnikovega zdravljenja. Odškodnina v višini 1.500,00 EUR iz tega naslova je odmerjena v skladu z merili iz 179. člena OZ.6

10. Glede višine odškodnine prisojene za skaženost pritožba prav tako ne vzbudi nobenega pomisleka. Kot je razvidno iz razlogov sodbe,7 je sodišče prve stopnje v zadostni meri in pravilno upoštevalo njegovo brazgotino in rahel zasuk nosu v levo (po mnenju izvedenca oboje nevpadljivo). Upoštevalo pa je tudi tožnikovo izpovedbo, da se sam sebi ne zdi skažen, a da ga ljudje sprašujejo, od kod ima premaknjen nos, kar mu povzroča nelagodje.

11. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo (upoštevalo) vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno določilo višino odškodnine, ki gre tožniku skupaj iz naslova nepremoženjske škode, kot tudi iz naslova njenih posameznih zatrjevanih (in ugotovljenih) oblik. Ugovori, ki jih je pritožnik postavil v zvezi z višino odškodnine, prisojeno za posamezne oblike nepremoženjske škode, so premalo konkretni oziroma neprepričljivi. Enako velja tudi za njegovo sklicevanje na primerljivo sodno prakso. Nanjo se sklicuje povsem splošno, pri čemer ne navede niti ene zadeve, ki bi bila po dejanski plati primerljiva z njegovo in v kateri bi bila dosojena višja odškodnina.

12. Pravilno pa pritožba opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov posebej upoštevati uspeh po temelju zahtevka. Sodna praksa8 takšno vrednotenje uporablja predvsem v tistih odškodninskih sporih, kjer je bilo dejansko stanje sporno tako glede temelja tožbenega zahtevka kot tudi višine in je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov. Prav za takšno situacijo pa gre obravnavanem primeru, v katerem je toženka ugovarjala tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini ter je bil (kot utemeljeno ugotavlja pritožba) velik del postopka namenjen dokazovanju temelja odškodninske obveznosti, s čimer so nastali znatni stroški. Ob takšnem izhodišču je pritožbeno sodišče na novo ovrednotilo uspeh pravdnih strank in ugotovilo, da znaša uspeh tožnika 66 % (njegov uspeh po temelju znaša 100 %, po višini pa 32 %), uspeh toženke pa 34 %.9 Upoštevajoč prvostopno odmero stroškov pravdnih strank, ki ji tožnik ne nasprotuje, ter (na novo) ugotovljeni uspeh v pravdi, je dolžna toženka tožniku povrniti 2.059,54 EUR pravdnih stroškov (66 % od 3.120,52 EUR), tožnik pa njej 194,97 EUR (34 % od 573,44 EUR). Po medsebojnem pobotanju je tako toženka dolžna tožniku povrniti 1.864,57 EUR.

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, zvišalo na 1.864,57 EUR (358. člen ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrniti, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

14. Ker je tožnik s pritožbo uspel delno le glede stroškovne odločitve, sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tako sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve omenja tožnikovo izpovedbo glede težav (bolečin) na levi strani obraza. 2 Glej 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 4 Glej 21. in 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Poleg zadev, ki jih je v izpodbijani sodbi izpostavilo že sodišče prve stopnje, glej tudi npr. odločbo VS RS II Ips 177/2007. 6 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 7 Glej 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Glej npr. VSL sklep II Cp 1770/2014 z dne 16. 7. 2014 in VSL sodbo II Cp 310/2015 z dne 15. 4. 2015. 9 Tožnik je v pritožbi podal napačen izračun uspeha pravdnih strank.