Jedro

Tožnica lahko s tožbo za razveljavitev sodne poravnave zahteva zgolj razveljavitev sodne poravnave, ne more pa zahtevati ugotovitve ničnosti oziroma uveljavljati ničnostnih razlogov. Sklenjena sodna poravnava že per se vsebuje presojo sodišča, da sporazum strank ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in morali.

Tožnica v obravnavanem postopku uveljavlja 1/2 solastninski delež, medtem ko je v postopku, ki se je končal s sodno poravnavo, na isti nepremičnini in na isti dejanski in pravni podlagi uveljavljala 1/3. Tožbeni zahtevek sicer ni identičen

z zahtevkom, ki je bil predmet sodne poravnave, vendar pa gre za logično izključujoč zahtevek ( argumentum a fortiori: a maiore ad minus ), zato je vtis, da o stvari ni bilo odločeno vsaj za 1/6 sporne nepremičnine, zgolj navidezen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: »Ugotovi se, da je sodna poravnava III P 16/95 (prej VI P 304/93) z dne 18. 12. 2001, sklenjena med pravdnima strankama, I.V., Z. M., A. K. in O.D. predstavlja neobstoječ pravni posel oz. je nična.« (1. tč.); da se zavrže tožba na ugotovitev solastninske pravice tožnice na poslovnem prostoru, lokal v pritličju stavbe M. v velikosti 255,30 m2, z identif. št. stavbe 1735-1601, ki stoji na parc. št. 978/1, 978/4, 978/6 in 978/16 k. o. S. (2. tč.); ter da se zavrne tožbeni zahtevek na izročitev omenjenega poslovnega prostora v last in posest ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine (3. tč.). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 2.538,00 EUR toženkinih stroškov postopka (4. tč.).

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. prvemu sodišču očita, da sploh ni presojalo, ali gre za neobstoječ pravni posel in v zvezi s tem ni podalo nobenih razlogov. Trdi, da poravnava sploh ni mogla nastati, ker med strankami ni bilo konsenza glede bistvenih sestavin, t.j. glede predmeta. Tožeča stranka ni zatrjevala zmote, temveč nesoglasje volj za sklenitev poravnave, zaradi česar govorimo o neobstoječem pravnem poslu, ne o ničnem poslu. Vztraja, da je sodišče nepravilno zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti sodne poravnave. Sodišče bi po oceni pritožnice moralo ugotoviti, da so podani elementi ničnosti sodne poravnave in da je ugotavljanje ničnosti sodne poravnave dopustno. Sklenjena poravnava je pomenila oderuško poravnavo, saj obstaja očitno nesorazmerje med vrednostjo izpolnitve ter nasprotne izpolnitve, to nesorazmerje je bilo posledica ravnanja okoriščenke (toženke). Prepričana je bila, da se poravnava ni nanašala le na zadevo III P 16/95, temveč tudi na zadevo I P 280/95, v kateri je sodišče obravnavalo plačilo zalog in najemnino. Nadalje meni, da tožbeni zahtevek pod tč. 2 ni identičen z zahtevkom, ki je bil predmet sodne poravnave, temveč je širši, saj tožnica sedaj uveljavlja 1/2 solastninski delež, medtem ko je v postopku, ki se je končal s sporno sodno poravnavo, uveljavljala 1/3. Pojasnjuje, da je bil med njo in njenim pokojnim sinom dogovor, da je nepremičnina skupna last oziroma od vsakega 1/2. Šlo je za skupno gradnjo, s katero je bila ustvarjena nova stvar – trgovinski lokal S..

(3) Toženka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče je v celoti in pravilno ugotovilo sporna pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, kršitev postopka pa pri tem ni storilo.

(6) Ni sporno, da je bila 18. 12. 2001 med pravdnima strankama sklenjena sodna poravnava, s tem pa se pritožbeni očitek (da sodišče sploh ni presojalo razlogov), da gre za neobstoječ pravni posel pokaže kot neutemeljen. Za neobstoječe pogodbe je značilno, da sploh nimajo zunanjih znakov pravnega posla, celotna obrazložitev izpodbijane sodbe pa je posvečena presoji pogojev za uveljavljanje neveljavnosti nesporno obstoječe poravnave. Zato je tudi očitek, da razlogov v tej smeri ni (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), neutemeljen. Pritožnica tudi v pritožbi ves čas ponavlja, »…da je bila prepričana in je imela voljo glede sklenitve poravnave v tem smislu…«, »…da je bila na osnovi sklenjene poravnave prepričana…«, kar le potrjuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila sodna poravnava med pravdnima strankama sklenjena in ni mogoče govoriti o disenzu, temveč kvečjemu o zmoti, ki pa je tožnica izrecno ne uveljavlja.

(7) V celoti gre pritrditi razlogom sodišča prve stopnje o tem, da bi lahko tožnica s tožbo za razveljavitev sodne poravnave (392. in 393. čl. ZPP) zahtevala zgolj razveljavitev sodne poravnave, ne more pa zahtevati ugotovitve ničnosti oziroma uveljavljati ničnostnih razlogov. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da sklenjena sodna poravnava že per se vsebuje presojo sodišča, da sporazum strank ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in morali.

(8) Pritožničino sklicevanje na oderuškost sklenjene poravnave zato ne more biti uspešno že iz navedenega razloga, saj gre za razlog, zaradi katerega je posel ničen (1. odst. 141. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89).

(9) Pritožbena trditev, da se poravnava ni nanašala zgolj na zadevo III P 16/95, temveč tudi na zadevo I P 280/95, v kateri je bilo obravnavano plačilo zalog in najemnina, samo potrjuje tezo prvega sodišča, da želi tožnica zaradi svoje domnevne zmote doseči ničnost poravnave, česar pa, kot že navedeno, ne more.

(10) Prvo sodišče je ravnalo pravilno in zakonito tudi, ko je zavrglo tožbo za ugotovitev solastninske pravice tožnice do ½ na lokalu „S.“, saj mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava (308. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila o predmetu, o katerem teče pravda, že bila sklenjena sodna poravnava. Pritožnica ima sicer prav, da tožbeni zahtevek pod tč. 2 ni identičen

z zahtevkom, ki je bil predmet sodne poravnave, vendar pa gre za logično izključujoč zahtevek ( argumentum a fortiori: a maiore ad minus ), zato je vtis, da o stvari ni bilo odločeno vsaj za 1/6 sporne nepremičnine, zgolj navidezen. Tožnica v obravnavanem postopku uveljavlja 1/2 solastninski delež, medtem ko je v postopku, ki se je končal s sodno poravnavo, na isti nepremičnini in na isti dejanski in pravni podlagi (vlaganje lastnih sredstev v lokal) uveljavljala 1/3. S sodno poravnavo je sporno razmerje uredila, s tem pa tudi sporno solastniško razmerje, in to v celoti, ne glede na to, da je tedaj zahtevala manj, sedaj pa zahteva več. Drugačna razlaga bi na splošno privedla do logično nevzdržnih situacij, saj nikoli ne bi bilo moč govoriti o pravnomočno razsojeni stvari, če bi stranka zahtevala in uspela z manj, kasneje pa iz istega razmerja, iz iste dejanske in pravne podlage, več. Negotovo konkretno pravno razmerje je bilo s sodno poravnavo dokončno urejeno.

(11) Ker je prvo sodišče pravilno zavrglo tožbo za ugotovitev solastninske pravice tožnice na lokalu na podlagi določbe 308. čl. ZPP, so brezpredmetni vsi očitki v pritožbi, ki merijo na vsebinsko utemeljenost tega zahtevka, češ da je bila nepremičnina skupna last oziroma da pritožnici pripada solastninski delež.

(12) Glede na navedeno se pokaže, da je pritožba neutemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

(13) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožnica mora sama kriti svoje stroške neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).