Jedro

Ni mogoče določiti solastniškega deleža tožnice oziroma deleža, ki ne spada v zapuščino zgolj na hiši brez funkcionalnega zemljišča, saj nepremičnina deli usodo stavbe, zato je treba stavbo in zemljišče obravnavati enotno. Hiša nima stvarnopravne samostojnosti in kot takšna brez nepremičnine ne more biti predmet lastninske pravice in samostojni predmet v pravnem prometu.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da 43/100 stanovanjske hiše v K. na K., G., stoječe na parc. št. 194/3 pašnik 1358 m², dvorišče 464 m², stanovanjska stavba 88 m², stanovanjska stavba 57 m², pripisana k vl. št. 640 k.o. K., skupaj z gospodarskima poslopjema (kozolec, čebelnjak), ne spadajo v zapuščino po pokojni F.D., umrli dne 2. 2. 2004, nazadnje stanujoči G., v K. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Toženi stranki izpodbijata sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v pretežni meri iz enakih vsebinskih razlogov, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju enotno povzema vsebino pritožbenih navedb tožencev. Aktivna legitimacija tožnice ni podana, saj naj bi po njenih trditvah skupaj z možem gradila hišo, sedaj že pokojni N.L. pa za časa svojega življenja ni sodeloval v pravdnem postopku na strani tožeče stranke, zato njegovih vlaganj ni moč upoštevati v korist tožnice. Iz enakih razlogov ni moč moč upoštevati izjav hčera, ki sta dedinji po možu tožnice, s katerima sta prenesli na tožnico pravico do uveljavljanja vlaganj po pokojnem očetu. Dedni dogovor in izjave hčera so bile vložene prepozno in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Okoliščina, da je tožnica družbenica pravne osebe, ki je plačala posamezne račune za gradnjo hiše, ne daje tožnici pravico do solastniškega deleža za vlaganja za račune, ki jih je krila družba. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, kakšen delež glede na vrednost opravljenih del in vlaganj predstavljajo dela in material, ki so bila naročena oziroma plačana s strani tožnice in njenega moža in v kakšnem obsegu sta ta vlaganja krili družbi S. d. in L. d.o.o. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da morebitne nepravilnosti v poslovanju družb pri plačevanju računov ne morejo biti predmet tega postopka. Protispisna je ugotovitev prvega sodišča, da je odločilna le okoliščina, da je tožnica ta sredstva zagotovila. Prvo sodišče je upoštevalo vlaganja oseb, ki v postopku niso sodelovale.

Prvotoženec izpodbija sodbo tudi iz razloga, ker je izrek sodbe neizvršljiv, saj tožnica zahteva ugotovitev, da 9/10 hiše ne spada v zapuščino, pri čemer se ne upošteva, da hiša pripada zemljišču. Ker tožnica uveljavlja solastninski delež le na hiši, bi morala predlagati izvedenca geometra, ki bi zemljišče ustrezno odmeril. Pritožbi sta utemeljeni.

Terjatev iz naslova skupnega premoženja je kolektivna terjatev, saj zakonca s skupnim premoženjem upravljata in razpolagata skupno in sporazumno, razen če se ne dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja in razpolaga s premoženjem (prvi in drugi odstavek 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Tožnica je vložila tožbo dne 22. 10. 2008, njen zakonski partner pa je umrl 24. 3. 2009. Po njem so na podlagi zakonitega dedovanja dedovale tožnica in hčeri, ki sta na podlagi izjav z dne 1. 4. 2010 prepustili tožnici pravico do uveljavljanja vlaganj v nepremičnino, ki je pripadala njunemu pokojnemu očetu. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta zakonca vlagala v nepremičnino s sredstvi skupnega premoženja, zato bi morala skupaj vložiti tožbo, razen če bi bili njuni deleži na skupnem premoženju že določeni. Pritožbi imata zato prav, da bi na aktivni strani moral nastopati tudi mož tožnice, saj tožnica ni zatrjevala, da sta z možem že določila deleže na skupnem premoženju oziroma, da vlaganja v nepremičnino ne predstavljajo skupnega premoženja. Ker je med postopkom zakonski partner tožnice umrl, in ker je v pravice pokojnika vstopila tožnica kot dedinja in ker sta preostali dedinji terjatev iz naslova vlaganj prenesli na tožnico, aktivna legitimacija ni več sporna. Trenutek, v katerem se presoja utemeljenost tožbenega zahtevka, je konec glavne obravnave in ne vložitev tožbe (2).

Neutemeljeno prvotoženec zatrjuje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati sklepa o dedovanju in izjav, ker jih je tožnica vložila po prvem naroku in ker jih je glede na datum izdaje vložila prepozno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil sklep o dedovanju izdan 24. 9. 2009, izjavi o prenosu pravice do uveljavljanja vlaganj v hišo na nepremičnini pa sta bili dani 1. 4. 2010, v postopku pa jih je tožeča stranka vložila 6. 4. 2010, kar je po mnenju pritožbenega sodišča pravočasno (četrti odstavek 286. člena ZPP).

Iz trditvene podlage pravdnih strank ne izhaja, da sta družbi, ki sta plačevali posamezne račune v zvezi z gradnjo hiše, želeli pridobiti lastninsko pravico. Nobena pravdna stranka ni zatrjevala, da sta družbi plačevali posamezne račune zato, da bi pridobili stvarnopravna upravičenja. Če pa razlog (causa), zaradi katerega sta družbi plačevali posamezne račune vezane na gradnjo hiše, ni bil v pridobitvi stvarnopravnih upravičenj na nepremičnini, se izkažejo kot neutemeljene pritožbene navedbe, da je treba vrednost računov, ki so bili plačani s strani družb, odšteti od ugotovljenega vložka zakoncev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo celotno vrednosti vlaganj zakoncev v gradnjo hiše, račune plačane s strani družb pa le kot dokaz vloženih sredstev, ki sta jih zakonca zagotovila za gradnjo hiše. Sodbo sodišča prve stopnje pa ni pravilna, ker tožbeni zahtevek tožnice ni določen, saj tožnica zahteva ugotovitev, da v zapuščino ne spada 9/10 hiše, čeprav iz vsebinske označbe tožbe izhaja, da je predmet spora ugotovitev, da 9/10 nepremičnine parc. št. 1094/3, vl. št. ... k.o. K. ne spada v zapuščino (3). Ni mogoče določiti solastniškega deleža tožnice oziroma deleža, ki ne spada v zapuščino zgolj na hiši brez funkcionalnega zemljišča, saj nepremičnina deli usodo stavbe, zato je treba stavbo in zemljišče obravnavati enotno. Hiša nima stvarnopravne samostojnosti in kot takšna brez nepremičnine ne more biti predmet lastninske pravice in samostojni predmet v pravnem prometu. Stvarnopravno samostojnost dobi šele potem, ko postane zemljiškoknjižna parcela. Gre za nedoločenost zahtevka, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 109. člena ZPP in v okviru materialno procesnega vodstva pozvati tožečo stranko, da določno opredeli tožbeni zahtevek. Prav ima prvotožena stranka, ki v pritožbi opozarja, da bi tožnica morala zagotoviti novo parcelno številko za zemljišče, na katerem stoji hiša in funkcionalni del tega zemljišča, saj ji bo le na ta način mogoče priznati solastniški delež na nepremičnini oziroma bo moč ugotoviti, kateri del nepremičnine in v kakšnem obsegu ne spada v zapuščino. Tožnica uveljavlja lastninskopravna upravičenja na podlagi gradnje na tujem zemljišču, ki so bila opravljena z vednostjo lastnika zemljišča, zato so njena solastninska upravičenja vezana na nepremičnino, na kateri stoji zgradba in na funkcionalni del, ne pa na celotno nepremičnino, ki je predmet dedovanja. Prvo sodišče je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je presojalo vrednost funkcionalnega zemljišča ter vrednost kozolca in čebelnjaka, čeprav iz zahtevka izhaja, da zahteva tožnica izločitev oziroma priznanje solastninske pravice le na hiši. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju pozvati tožnico, da določno opredeli tožbeni zahtevek. Če bo zahtevek sposoben za obravnavanje, bo tožnica lahko dala dodatne navedbe in dokaze, vendar le v okviru določno postavljenega zahtevka, enaka upravičenja pa veljajo tudi za toženi stranki. Takšne dodatne navedbe po prvem naroku so dopustne, ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava ni moglo v prvotnem postopku opraviti ustreznega materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP). Namen materialno procesnega vodstva je v tem, da se prepreči, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, pa čeprav je po uspehu obravnave jasno, da ima prav, le da je njen predlog napačno formuliran (4). Poprava predloga ali pravilnejša formulacija ni sprememba tožbe (tretji odstavek 184. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se glede na postavljeni zahtevek, ki ni sposoben za obravnavanje, ni opredeljevalo do pritožbenih navedb drugotoženke, da prvo sodišče ni ustrezno upoštevalo prispevka prvotoženca in njegovega očeta h gradnji hiše. Sodišče prve stopnje je zaradi napačne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovljene so bile kršitve postopka, zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Odločitev o povrniti pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 31/2007. (3) Glej tožbo stran 1. (4) Nina Beteto: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 588.