Jedro

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 96290/2024 z dne 24.12.2024 zoper obdolženca odredil pripor. Prostost je bila obdolžencu nato ponovno odvzeta 27.12.2024 ob 19.30 uri. Pritožba zoper ta sklep je bila zavrnjena s sklepom pritožbenega sodišča z dne 2.1.2025.

To pomeni, da bi se moralo šteti, da je bila obdolžencu prostost vzeta 27.12.2024 ob 19.30, na podlagi sklepa II Ks 96290/2024 z dne 24.12.2024 pa je pripor lahko trajal največ mesec dni. Ob ponovnem podaljšanju še za 2 mesca lahko pripor traja do 27.3.2025 do 19.30 ure, vendar je potrebno v ta čas všteti čas policijskega in sodnega pridržanja, ki je trajalo od 17.12.2024 od 10.52 do 20.12.2024 do 17.09 (skupaj 3 dni, 6 ur in 17 min). Posledično pripor ne traja do 27.3.2025 do 19.30, temveč do 24.3.2025 do 13.13 ure.

Pritožbeno sodišče je sledilo primerljivi praksi Vrhovnega sodišča XI Ips 33/2009 z dne 7.5.2009 ter I Ips 232/2000 z dne 5.10.2000 in odločilo, da je potrebno pritožbo, ki jo je zagovornik vložil dan po izdaji sklepa o njegovi razrešitvi, zavreči kot nedovoljeno.

Izrek

I. Pritožbi tožilstva se ugodi in se izrek izpodbijanega sklepa spremeni tako, da prva alineja I. točke izreka glasi:

-"A. A. se iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša pripor za 2 meseca, to je do vključno dne 24.3.2025 do 13.13 ure;"

v preostalem delu pa ostane izrek nespremenjen.

II. Pritožba zagovornika obdolženega B. B., C. C., z dne 23.1.2025, se zavrže kot nedovoljena.

III. Ostale pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1.S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju A. A., B. B. in Č. Č. podaljšal pripor še za 2 meseca, to je do vključno dne 17. 3. 2025. A. A. je pripor podaljšalo iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP); B. B. iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki, koluzijske nevarnosti po 2. točki in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP; Č. Č. pa iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2.Zoper sklep se je pritožila okrajna državna tožilka, obdolženec A. A., zagovornik Č. Č. in zagovornik B. B.

Tožilka je vložila pritožbo iz razloga po 3. točki prvega odst. 370. člena ZKP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep v prvi alineji I. točke spremeni tako, da obdolženemu A. A. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljša pripor za dva meseca, pri čemer naj upošteva čas trajanja pripora od dneva prijetja dalje ter upošteva predhodno policijsko in sodno pridržanje, ki se mora všteti v čas trajanja pripora.

Obdolženi A. A. se pritožuje brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa predlaga odpravo pripora.

Zagovornica A. A. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se obdolženemu pripor ne podaljša, oziroma da se pripor nemudoma odpravi, oziroma se pripor nadomesti z milejšim ukrepom, kot npr. hišnim priporom ali z drugo obliko nadzora obdolženca.

Zagovornik obdolžene Č. Č. se pritožuje brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, predlaga pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora ali nadomestitev ukrepa z milejšim ukrepom hišnega pripora.

Zagovornik obdolženega B. B. pa se pritožuje brez izrecne navedbe zakonskih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi.

K PRITOŽBI TOŽILSTVA

3.Pritožba je utemeljena.

4.Okrajna državna tožilka namreč pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje pri podaljšanju pripora obdolžencu A. A. še za 2 meseca ni upoštevalo, da mu je bila prostost sprva odvzeta 17.12.2024 ob 10.52. Preiskovalni sodnik je na naroku po 204.a členu ZKP dne 20.12.2024 odločil, da se s predlogom državne tožilke za odreditev pripora ne strinja, zaradi česar je bil obdolženi 20.12.2024 ob 17.09 izpuščen na prostost. Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju pa je s sklepom II Ks 96290/2024 z dne 24.12.2024 zoper obdolženca odredil pripor. Prostost je bila obdolžencu nato ponovno odvzeta 27.12.2024 ob 19.30 uri. Pritožba zoper ta sklep je bila zavrnjena s sklepom pritožbenega sodišča z dne 2.1.2025.

5.To pomeni, da bi se moralo šteti, da je bila obdolžencu prostost vzeta 27.12.2024 ob 19.30, na podlagi sklepa II Ks 96290/2024 z dne 24.12.2024 pa je pripor lahko trajal največ mesec dni. Ob ponovnem podaljšanju še za 2 mesca lahko pripor traja do 27.3.2025 do 19.30 ure, vendar je potrebno v ta čas všteti čas policijskega in sodnega pridržanja, ki je trajalo od 17.12.2024 od 10.52 do 20.12.2024 do 17.09 (skupaj 3 dni, 6 ur in 17 min). Posledično pripor ne traja do 27.3.2025 do 19.30, temveč do 24.3.2025 do 13.13 ure. Zato je pritožbeno sodišče prvo alinejo I. točke izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, v preostalem pa izrek izpodbijanega sklepa ostaja nespremenjen.

K PRITOŽBI ZAGOVORNIKA OBDOLŽENEGA B.B.

6.Pritožba se zavrže kot nedovoljena.

7.Izpodbijanji sklep sodišča prve stopnje z dne 16.1.2025 je bil vročen zagovorniku obdolženega B. B., C. C., dne 21.1.2025, pritožbo pa je vložil 23.1.2025. Vendar pa je bil zagovornik s sklepom II Kpr 96290/2024 z dne 22.1.2024 razrešen. Odvetnik D. D. je namreč priporočeno po pošti dne 20.1.2025 poslal originalno pooblastilo za zastopanje B. B., ki ga je sodišče prejelo 22.1.2024. To pomeni, da zaradi razrešitve zagovornika C. C. z dne 22.1.2025, njegova pritožba z dne 23.1.2025 ni več dovoljena. Upoštevajoč sodno prakso Vrhovnega sodišča, sklep XI Ips 33/2009 z dne 7.5.2009 ter I Ips 232/2000 z dne 5.10.2000, je namreč sklep o razrešitvi zagovornika po uradni dolžnosti konstitutivne narave in učinkuje z dnem izdaje, ne glede na to, kdaj je bil postavljenemu zagovorniku vročen. Samo dejstvo razrešitve funkcije zagovornika po uradni dolžnosti ima za posledico, da so vsa njegova procesna dejanja, opravljena po razrešitvi, nedovoljena.

8.Pri tem pa ni upoštevna sicer novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča, Sodba XI Ips 32932/2020 z dne 5.8.2020, ki poda drugačno razlago. V tej zadevi je šlo namreč za situacijo, ko je sklep o razrešitvi zagovornika sodišče sprejelo dne 8. 7. 2020, tega dne ga je tudi odpravilo strankam, istega dne, še preden je bil o tem obveščen, pa je zagovornik priporočeno na pošti oddal, torej vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V obravnavani zadevi, kot tudi v zadevi XI Ips 33/2009, pa je bilo pravno sredstvo vloženo dan kasneje od prejema sklepa o razrešitvi. Z odločbo XI Ips 32932/2020 z dne 5.8.2020, glede na obrazložitev Vrhovnega sodišča, tudi ni prišlo do spremembe obstoječe prakse, temveč do neprimerljivosti obravnavanega primera z obstoječo prakso.

9.Tako je pritožbeno sodišče sledilo primerljivi praksi Vrhovnega sodišča XI Ips 33/2009 z dne 7.5.2009 ter I Ips 232/2000 z dne 5.10.2000 in odločilo, da je potrebno pritožbo, ki jo je zagovornik vložil dan po izdaji sklepa o njegovi razrešitvi, zavreči kot nedovoljeno.

K OSTALIM PRITOŽBAM (OBDOLŽENEGA A. A., NJEGOVE ZAGOVORNICE TER ZAGOVORNIKA Č. Č.)

10.Pritožbe niso utemeljene.

11.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora, in sicer, da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencem očitanega kaznivega dejanja, da so podani priporni razlogi ter neizogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

UTEMELJEN SUM

12.Utemeljen sum, da sta obdolžena A. A. in Č. Č. izvršila očitano jima kaznivo dejanje, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz do sedaj zbranega dokaznega gradiva v predkazenskem postopku, predvsem dosedanjih ugotovitvah policistov na podlagi izdanih odredb ODT Celje za tajno opazovanje, tajno delovanje in navidezni odkup ter odredb Okrožnega sodišča v Celju za izvajanje ukrepov nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanjem dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju po 150. členu ZKP ter ukrepa prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju ali drugih prostorih z uporabo tehničnih sredstev po prvem odstavku 151. člena ZKP. Na straneh 5-113 izpodbijanega sklepa je sodišče zbrane dokaze opisalo in celovito obrazložilo obstoj utemeljenega suma.

13.Iz do sedaj zbranih dokazov tako na ravni utemeljenega suma izhaja, da naj bi obdolženi delovali skozi daljše časovno obdobje povezano in usklajeno, vloge so imeli točno razdeljene, vsi pa so na opisan način delovali v smeri pridobitve premoženjske koristi in so prostituiranje posameznic na ta način izkoriščali. Vlogo glavnega organizatorja naj bi imel B. B., ki je kot vodja žrtve za namen prostituiranja oglaševal na svetovnem spletu, zagotavljal stranke za koriščenje spolnih uslug, organiziral prostore za izvajanje prostitucije, skupaj s Č. Č. dogovarjal o razporejanju žrtev prostitucije na posamezne lokacije, žrtve vozil na lokacije zlorabe prostitucije, jim dajal navodila, kako naj komunicirajo s koristniki spolnih uslug in določal cene za posamezne spolne storitve. Obdolžena Č. Č. je po predhodnem dogovoru z B. B. žrtve oglaševala na svetovnem spletu, zagotavljala stranke za koriščenje spolnih uslug, se skupaj z B. B. dogovarjala o razporejanju žrtev prostitucije na posamezne lokacije in organizirala prostore za izvajanje prostitucije. Obdolženi A. A. pa naj bi prevzel vlogo voznika žrtev prostitucije iz ene lokacije na drugo, kjer so se le-te prostituirale. Za do sedaj ugotovljene žrtve je tako moč zatrditi, da so obdolženi zasledovali pridobitev premoženjske koristi in sta od vsakega nudenja spolnih storitev, ki ga je za koriščenje spolne storitve žrtvam prostitucije plačala stranka, B. B. in Č. Č. prejela delež plačila, najmanj 15 EUR od vsake spolne storitve, plačilo pa je za opravljanje prevozov od žrtev prostitucije prejemal tudi A. A., in sicer najmanj 25 EUR za prevoz, ter četrti obdolženi, E. E., ki je za zagotavljanje stanovanja na ..., katerega lastnik je, prav tako prejemal plačilo, 600 EUR za teden dni. Posledično je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen očitek, da so vsi obdolženi zaradi izkoriščanja sodelovali pri prostituciji drugih oseb, dejanje pa naj bi storili proti več osebam in v okviru hudodelske združbe.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ne more slediti navedbi obdolženca A. A., da ni nobenih dokazov, da je storil očitano kaznivo dejanje in pavšalnim navedbam njegove zagovornice, da utemeljenega suma ni. Obdolženi in njegova zagovornica tudi trdita, da mu krivda ni dokazana oz. da ni vedel, da izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, saj mu nobena od žensk, ki jih je peljal, ni povedala namena prevoza. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje, ali je obdolžencu dokazana krivda za očitano kaznivo dejanje, torej za vprašanje prepričanja o njegovi krivdi, ampak za vprašanje, ali je podan utemeljen sum, da ju je storil. Slednji je ob upoštevanju zgoraj povzetih dokazov, ki so podrobno navedeni v sklepu sodišča prve stopnje, vsekakor podan.

PRIPORNI RAZLOG

14.13. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje za vsakega obdolženca pojasnilo obstoj pripornega razloga.

15.14. Pri obdolžencu A. A.-ju je tako ugotovilo, da je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovljenimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, ki kažejo na nevarnost, da bo obdolženec v primeru izpustitve nadaljeval z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj. Glede obstoja objektivnih okoliščin je pravilno poudarilo težo, način in okoliščine storitve očitanega kaznivega dejanja. Obdolženi naj bi deloval v okviru hudodelske združbe, pri čemer gre za večje število žrtev kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, izvrševal pa naj bi ga skozi daljše časovno obdobje, in sicer skoraj skozi obdobje dveh let. Kot voznik naj bi bil aktivno vključen v prevoze žrtev iz enega kraja v drug kraj, z žrtvami je tudi komuniciral, kam in kdaj naj jih vozi. Njegova vloga v hudodelski združbi je bila torej pomembna. Za očitano kaznivo dejanje zloraba prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora od 1 do 12 let, kar pomeni, da je že zakonodajalec opredelil tovrstno kaznivo dejanje kot eno težjih v naši zakonodaji. Prav tako pa so podane subjektivne okoliščine, ki izhajajo iz obdolženčevih osebnih lastnosti, okolja in razmer, v katerih živi. Pri izvrševanju očitanega kaznivega dejanja je izkazal izjemno vztrajnost in trdno odločenost, saj je iz do sedaj zbrane dokazne listinske dokumentacije razvidno, da je zelo pogosto in v daljšem časovnem obdobju nudil prevoze žrtvam prostitucije in to, kot je bilo ugotovljeno pri kontrolah telefonskih pogovorov, izvrševal kljub svojim 72 letom in sedaj zatrjevanemu slabemu zdravstvenemu stanju.

Glede na vse navedeno obdolženi ne more uspeti s pavšalnim zanikanjem obstoja ponovitvene nevarnosti in trditvijo, da se v izpodbijanem sklepu samo trmasto vztraja pri pavšalnih navedbah. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno opisalo okoliščine, ki kažejo na obstoj konkretne nevarnosti za ponovitev izvrševanja kaznivih dejanj. Prav tako pa pritožbeno sodišče ne pritrjuje navedbam zagovornice, da priporni razlog ni podan, ker so vsi ostali osumljeni akterji v priporu. Ne gre namreč spregledati, da se obdolžencu očita delovanje v široko razvejani mreži žrtev prostitucije, pri čemer je šlo za že utečeno, redno in organizirano dejavnost prevozov žrtev prostitucije, za katerega se tudi utemeljeno sklepa, da je bilo izvrševano zaradi koristoljubnosti oziroma zaradi pridobivanja finančnih koristi. Gre za večje število žrtev kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, izvrševal pa naj bi ga skozi obdobje skoraj dveh let. A. A. je bil kot voznik zelo aktivno vključen v prevoze žrtev iz enega kraja v drug kraj, z žrtvami je tudi komuniciral kam in kdaj naj jih vozi. Na prostosti bi tako brez dvoma lahko nadaljeval z izvrševanjem kaznivega dejanja. V priporu pa niso vsi soobdolženci, saj je na prostosti E. E., kateremu se očita zagotavljanje prostorov za izvajanje prostitucije in s katerim bi se lahko A. A. na prostosti ponovno povezal in nadaljeval s prevozi žrtev kaznivih dejanj. Kljub drugačnim pritožbenim navajanjem obstaja konkretna (in ne zgolj hipotetična) nevarnost, ki jo utemeljujejo zgoraj navedene okoliščine, da bi obdolženi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem očitanega kaznivega dejanja. Predhodna nekaznovanost obdolženca in dejstvo, da ni v drugem kazenskem postopku, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ponovitvene nevarnosti ne omaje.

15.Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je pri obdolženki Č. Č. podan priporni razlog begosumnosti. Je namreč tujka, ki nima slovenskega državljanstva, ima pa državljanstvo Dominikanske Republike. Držijo pritožbene navedbe, da znanje tujega jezika samo po sebi ne kaže na begosumnost. Vendar, upoštevajoč še druge okoliščine, in sicer težo očitanega kaznivega dejanja, torej da ji v Sloveniji grozi kazen od 1 do 12 let zapora in dejstvo, da je soobdolžen tudi njen brat, njena mama F. F. pa se v tem trenutku nahaja v Dominikanski Republiki, obstaja utemeljena nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost pobegnila. Že Vrhovno sodišče RS pa je večkrat poudarilo, da okoliščine, da se obdolženi nahaja na območju EU nikakor ne morejo prepričati, da razlogov begosumnosti pri obtoženemu ni (tako tudi Sodba VSRS, opr.št. XI Ips 16107/2024, z dne 14.8.2024).

Prav tako so v obdolženkini sferi podane objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Zagovornik obdolžene sicer zatrjuje, da razen s sklicevanjem na brezposelnost z ničemer obrazloženo, katera okoliščina naj bi kazala na ponovitveno nevarnost. Pritožbeno sodišče temu ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo objektivne okoliščine, da je obdolžena na ravni utemeljenega suma delovala v okviru hudodelske združbe, v daljšem časovnem obdobju, pri čemer gre tudi za večje število žrtev prostitucije. Kaznivo dejanje naj bi izvrševala skozi časovno obdobje skoraj dveh let. Teža kaznivega dejanja izhaja že iz same predpisane zaporne kazni, in sicer je za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena predpisana kazen zapora od 1 do 12 let. Ponovitvena nevarnost temelji tudi na subjektivnih okoliščinah, in sicer njenih negativnih osebnih lastnostih, saj naj bi pri izvrševanju očitanih storitev izkazala izjemno vztrajnost in trdno odločenost izvrševati tovrstna kazniva dejanja. Iz več pogovorov, ki so bili prestreženi v nadzorovanem vozilu, izhaja, da se je dobro zavedala protipravnosti svojega ravnanja. Iz vseh zbranih podatkov in tudi lastnih navedb obdolženca B. B. v nadzorovanem vozilu še izhaja, da imata z obdolženko na razpolago široko mrežo žrtev prostitucije, ki jih B. B. frekventno pošilja iz ene lokacije na drugo, pri čemer so tudi lokacije številne, v planu pa je imel še širitev delovanja v tujino. Tako gre evidentno za utečeno dejavnost obeh obdolžencev ..., od katere se utemeljeno sklepa, da imata oba finančno korist, medtem ko drugih, rednih dohodkov obdolžena nima. Tako je utemeljeno sklepati, da ji prav ukvarjanje z izkoriščanjem prostitucije predstavlja glavni vir za preživljanje in za znatne zaslužke. Kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju je tako sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo konkretne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost.

NEOGIBNOST IN SORAZMERNOST PRIPORA

16.V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je ugotovljena in sprejemljivo obrazložena tudi neogibnost in sorazmernost pripora v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode posameznika.

17.Pri obdolženemu A. A. je pripor tudi po oceni pritožbenega sodišča nujen in neogibno potreben, da se odvrne konkretna ponovitvena nevarnost in je, glede na težo očitanega kaznivega dejanja, tudi sorazmeren ukrep. Samo s priporom bo namreč mogoče zagotoviti varnost žrtev prostitucije in preprečiti nadaljnje izkoriščanje slednjih. Teža obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je za kaznivo dejanje predpisana kazen zapora od 1 do 12 let, in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja, pretehtata nad njegovo pravico do osebne svobode. Posledično ne gre slediti navedbam zagovornice, da bi se že s hišnim priporom preprečilo ponavljanje kaznivega dejanja. Obdolženec bi se namreč v primeru odprave pripora ali uporabe kateregakoli druge milejšega ukrepa vrnil v dosedanje življenjsko okolje, kar bi mu omogočilo, da nadaljuje z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Obdolženi A. A. v pritožbi navaja, da ima hudega raka, zaradi česar se zdravi tudi alternativno. Dostop do ustreznega zdravljenja mu ni omogočen, bolezen pa napreduje. Pritožbeno sodišče poudarja, da je obdolžencu tudi v okviru izvajanja pripora zagotovljeno zdravstveno varstvo, kar izkazujejo podatki v spisu (zaradi pregleda v urološki ambulanti SB ... mu je bil odobren izhod, torej mu je očitno zdravstvena oskrba omogočena, l. št. 1569 v spisu), zaradi česar tudi z izpostavljanjem bolezni, ki je obdolženec listinsko ni izkazal, obramba ne more računati na drugačen zaključek o danosti razlogov za podaljšanje pripora. Zatrjevana bolezen pa ga doslej očitno ni ovirala pri prevozih žrtev kaznivega dejanja po celi državi.

18.Prav tako je pripor nujen in sorazmeren ukrep tudi zoper obdolženo Č. Č. Res je pripor najstrožji omejevalni ukrep, ki predstavlja najhujši poseg v osebno svobodo posameznika, vendarle pa teža očitanega ji kaznivega dejanja s številnimi žrtvami, ki naj bi trajalo dalj časa, in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja ter dokončanje predmetnega postopka, po presoji pritožbenega sodišča odtehta takšen poseg v njeno osebno svobodo in je pripor sorazmeren ukrep. Pritožbene navedbe, da je pripor nesorazmeren ukrep, tako niso utemeljene. Po oceni pritožbenega sodišča v pritožbi predlagan ukrep hišnega pripora ne bi zadostoval za preprečitev njene begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Z uporabo kateregakoli drugega ukrepa bi imela namreč ponovno možnost, da bi lahko velik del svoje dejavnosti (v smislu oglaševanja žensk na internetu in pridobivanja strank), z uporabo elektronskih naprav opravljala tudi od doma.

19.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornikov in obdolženca niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbe kot neutemeljene zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

20.Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 72, 72/1, 201, 205, 205/2

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 96290/2024, z dne 24.07.2025, ECLI:SI:VSCE:2025:I.KP.96290.2024

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 96290/2024, z dne 20.08.2025, ECLI:SI:VSCE:2025:I.KP.96290.2024

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 96290/2024, z dne 20.08.2025, ECLI:SI:VSCE:2025:I.KP.96290.2024

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.