Jedro

V primeru odreditve opravljanja samo določenih del na delovnem mestu, ne gre za razporeditev na drugo delovno mesto, zato revizija po 73. členu ZDSS ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Tožnik je s predlogom za sodno varstvo, ki ga je vložil 17.1.1977, zahteval, da ga tožena stranka namesti na delovno mesto administratorja II., ki mu pripada po odločbi o razporeditvi z dne 28.5.1974. Po njegovih navedbah mu je tožena stranka določila, da zavija žice, vendar pa za to delo ni dobil odločbe.

Sodišče prve stopnje je z odločbo ... z dne 11.2.1977 med drugim odločilo, da je tožnik dolžan še naprej opravljati dela na delovnem mestu administratorja II. Zoper ta del odločbe se je tožnik pritožil. Sodišče združenega dela SR Slovenije je kot pritožbeno sodišče z odločbo ... z dne 26.5.1977 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje zaradi bistveno enakih razlogov, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da med delovne naloge administratorja II. spada tudi izdelovanje žice za povezovanje vreč.

Tožnik je 4.5.1995 vložil revizijo zoper drugostopno odločbo ... z dne 26.5.1977 in drugostopno odločbo ... z dne 13.2.1978. V reviziji, ki se nanaša na odločbo ... in ki jo vlaga na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da se med dela in naloge administratorja II. ne štejejo dela in naloge "zvijanje žice s kleščami za povezovanje vreč", zato odločitvi sodišča prve in druge stopnje nista pravilni. Sodišči se po njegovem mnenju nista potrudili, da bi ugotovili vsa dejstva, od katerih je bila odvisna utemeljenost zahtevka. Trdi, da je neresnica, da bi zbor delavcev kot pristojni organ 27.5.1975 dopolnil akt o sistemizaciji tako, da bi se med dela administratorja II. štela tudi dela kovinarskega značaja "zvijanje žice". Zbor delavcev bi naj pod točko razno, kot skupina neukih in manipuliranih delavcev le registriral in sprejel brez gradiva in razprave nekakšen sklep "da se k opisu del in nalog adminsitratorja II. doda zvijanje žice s kleščami za povezovanje vreč". Delavski svet kot pristojni organ pa naj tega akta ne bi dopolnil, to naj bi v svojem poročilu z dne 25.1.1983 ugotovil Inšpektorat dela MUIS mesta Ljubljane. Na koncu revizije pa tožnik opisuje svoja srečanja s prvostopno predsednico senata, ki bi mu naj priznala oz. povedala, da je tako odločbo morala izdati po naročilu od zgoraj in da ve, da odločba ni zakonita in da bi jo bilo treba razveljaviti; ugotovitve do katerih naj bi prišel Marksistični center ZKS; izjave, ki naj bi jih dal Franc Popit in podobno, kar z uveljavljenim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava nima nobene povezave.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu javnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 72. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) so v zadevah, ki so pravnomočno končane do uveljavitve tega zakona, dovoljena samo pravna sredstva, ki so bila dovoljena do uveljavitve tega zakona, če sam zakon ne določa drugače. Zakon pa v 73. členu določa izjeme, ko je revizija dovoljena tudi v zadevah, ki so bile pravnomočno končane do uveljavitve zakona o delovnih in socialnih sodiščih, to je do 13.5.1994. Po tej določbi je dovoljena revizija zoper odločbo, s katero je sodišče združenega dela zavrnilo zahtevo delavca za sodno varstvo zaradi prenehanja ali sklenitve delovnega razmerja in zaradi razporeditve na drugo delovno mesto. V obravnavanem primeru ne gre za tak spor, ampak je bilo sporno, ali izdelovanje žic za povezovanje vreč spada med dela in naloge delovega mesta administrator II., na katero je bil tožnik razporejen, in ali je to delo bilo tožniku odrejeno v skladu s predpisi. Iz izpovedbe tožnika na glavni obravnavi 11.12.1977 izhaja, da je to delo začel opravljati oziroma mu je bilo odrejeno v začetku leta 1976, ko se je vrnil na delo po koriščenju letnega dopusta in bolniškega staleža. V tem času so se delovna razmerja urejala po zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 22/73), ki je dovoljeval tudi razporeditev delavca na drugo delovno mesto, vendar je za to bil potreben sklep pristojnega organa. Tožnik ne zatrjuje, da bi tak sklep prejel. Enako se je razporejanje delavcev izvrševalo v času, ko je tožnik vložil predlog za sodno varstvo, čeprav je takrat že veljal zakon o združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 53/76). Revizijsko sodišče še pri tem poudarja, da je po obeh navedenih zakonih delavec lahko zahteval sodno varstvo le, če je predhodno zahteval varstvo znotraj temeljne organizacije. Tožnik pa v obravnavanem primeru tega ni storil. Sodišče prve stopnje je s svojo odločbo odločilo, da tožnik (predlagatelj) mora še naprej opravljati delo na delovnem mestu administratorja II. pri toženi stranki (nasprotnem udeležencu). Tako odločitev je z izpodbijano odločbo potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Iz ugotovljenega dejanskega stanja revizijsko sodišče zaključuje, da sploh ni bilo sporno, da je tožnik razporejen na delovno mesto administratorja II. in da s tega delovnega mesta ni bil razporejen na kako drugo delovno mesto.

Iz navedenega izhaja, da v obravnavanem primeru ne gre za zadevo iz 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, zato je revizijsko sodišče na podlagi določb 392. člena zakona o pravdnem postopku revizijo zavrglo kot nedovoljeno, saj za tak primer revizija ni bila dovoljena ne po zakonu o sodiščih združenega dela, niti ni dovoljena po veljavnem zakonu o delovnih in socialnih sodiščih.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o sodiščih združenega dela smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).