Jedro

Ker toženec, ki je sicer tožnikov brat, ni sklenil s tožnikom najemne pogodbe, niti kakršnegakoli drugega dogovora, na podlagi katerega bi lahko uporabljal stanovanje, je kljub dejstvu, da je v tem stanovanju živel od svojega otroštva in v času privatizacije, pa vse do danes uporablja stanovanje nezakonito in je utemeljena tožba za izpraznitev iz stanovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se mora toženec S. R. v 60 dneh z vsemi svojimi stvarmi izseliti iz stanovanja št. 10 v drugem nadstropju stanovanjske hiše v G., last tožnika E. R. ter mu mora povrniti pravdne stroške, ki jih je sodišče odmerilo v znesku 78.463,00 SIT, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je vložil pritožbo toženec. Pritožuje se, ker so v sodbi navedene laži s strani njegovega brata in mame. Navaja, da je po dogovoru z mamo in bratom tožnikom pristal, da ta odkupi stanovanje, vendar pod pogojem, da lahko sam ostane v stanovanju v sobi, kjer je bival doslej. Brat mu je to potrdil, s tem da pač mora prispevati za hrano, če hoče jesti doma. Po 25 letih, kolikor stanuje v stanovanju, ne more le-tega uporabljati nezakonito. Sicer pa trdi, da je bil ob nakupu stanovanja prevaran, zato naj mu tožnik, če hoče da se izseli, poišče drugo stanovanje v vrednosti 1/3 obstoječega, ali pa ga izplača, pa se bo v 30 dneh izselil. Pritožba ni utemeljena.

Ker sodba sodišča prve stopnje ugotavlja, da med pravdnima strankama ne obstaja noben pismeni ali ustni dogovor o bivanju toženca v stanovanju tožnika, toženec s tem ko v pritožbi zatrjuje obstoj dogovora s tožnikom, da je pristal na to, da stanovanje odkupi tožnik v zameno za to, da bo sam ostal v sobi, kjer je bival doslej, smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vendar pa je trditev o obstoju dogovora nova trditev v pritožbenem postopku, za katero pa toženec tudi ne navaja nobene dokazne opore, poleg tega, da glede na določbo 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena tega zakona. Kaj takega pa pritožnik tudi ne izkazuje, niti ne trdi. Pritožbene trditve, da je bil pritožnik ob nakupu stanovanja prevaran, pa ob dejstvu, da kupoprodajna pogodba, na podlagi katere je tožnik pridobil stanovanje, ni bila izpodbita, ne morejo vplivati na izid te pravde. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vse za odločitev pomembne okoliščine, to je, da med pravdnima strankama ni obstajal noben dogovor, ki bi opravičeval toženca k uporabi stanovanja oziroma bivanju v njem, je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 58. člena Stanovanjskega zakona (SZ) ugodilo tožbenemu zahtevku, saj z njim ni tožena stranka sklenila niti najemne niti kakršnekoli druge pogodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP, ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po 2. odstavku 350. člena ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili zaznamovani.