Jedro

Bistveno v zadevi je, da blago, ki je bilo prijavljeno v carinskem postopku za sprostitev v prost promet s sporno carinsko deklaracijo, ni izpolnjevalo pogojev za preferencialno uporabo carinske stopnje, saj je bilo naknadno ugotovljeno, da izdano potrdilo o poreklu ni verodostojno. Pri tem ni odločilnega pomena, ali gre za ponarejeno listino ali ne. Odločilno je, da prijavljeno blago na podlagi ugotovitev tuje carinske administracije, ki je zabeležena v polju 14 potrdila o poreklu - EUR.1, ne izpolnjuje več pogojev za uporabo ugodnejše carinske stopnje v skladu z Evropskim sporazumom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 6. 10. 2003, s katero je bil tožniku v obnovljenem postopku carinjenja obračunan carinski dolg za blago, sproščeno v prost promet po deklaraciji Carinskega izpostave B. št. ... z dne 27. 10. 1998 v višini 1.088.689,00 SIT. Po navedeni enotni carinski listini (ECL) je tožnik kot deklarant za prejemnika blaga - družbo C.C.C. d.o.o. iz A. sprostil v prost promet tri osebne avtomobile, za katere je bila carina obračunana po 12.20 % preferencialni carinski stopnji, ker je bilo prijavljeno poreklo blaga iz Nemčije po potrdilih o prometu blaga EUR.1 št. ..., ... in ... . Po mnenju tožene stranke je carinski urad prve stopnje ravnal pravilno, ko je v obnovljenem postopku carinjenja tožniku naložil doplačilo carinskega dolga. Obnova postopka se je začela s sklepom z dne 6. 6. 2002 potem, ko je carinski urad izvedel za nova dejstva, ki bi, če bi bila carinskemu urada znana ob uvoznem carinjenju pripeljala do drugačne odločitve v obsegu preferencialne obravnave blaga. Gre za naknadno pridobljene podatke nemških carinskih organov. Tuja carinska administracija je na obravnavana potrdila o prometu EUR.1 na hrbtni strani zapisala ugotovitev, iz katere izhaja, da blago navedeno v dokazilih za preferenčno obravnavo, ni blago s poreklom v smislu Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Slovenijo (Ur. l. RS št. 44/97, v nadaljevanju Evropski sporazum). Gre za ugotovitev nemškega carinskega uradnika na podlagi vpogleda v različne uradne evidence in ne za izvedensko ekspertizo. Carinska deklaracija je odločba, ki je predpisana z obrazcem in zato ni sporna uporaba izrednega pravnega sredstva obnove postopka v zvezi s carinjenjem. Obseg obnove je jasno določen že s sklepom o uvedbi postopka obnove. Iz prvostopne odločbe, izdane v obnovljenem postopku, pa jasno izhaja, v katerem obsegu je nadomeščena vsebina carinske deklaracije. Pritožba ne navaja nobenih konkretnih ugovorov glede ugotovljenega dejanskega stanja, in sicer, da zaradi predložitve neverodostojnega dokazila o poreklu blaga le-to nima dokaza o poreklu, zaradi česar je bila preferencialna obravnava v postopku sprostitve obravnavanega blaga v prost promet neupravičena in je bil zato postopek dopolnjen ter opravljeno doplačilo carinskega dolga. Tožnik je seznanjen z dokazi in tudi povabljen, da se osebno izreče o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, vendar pa na navedeno ni odgovoril. Ne gre za izvedbo ugotovitvenega postopka z inšpiciranjem oziroma preverjanjem podatkov pri tožniku po določbi 15a. člena Zakona o davčnem postopku, saj so bili podatki o neevropskem poreklu blaga pridobljeni po postopku, predpisanem za preverjanje porekla blaga. Kot neutemeljene tožena stranka zavrača pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvenim postopkom in kršenjem določb o uporabi slovenskega jezika. Tožena stranka poudari, da je tožnik za v tej zadevi obravnavane avtomobile uveljavljal ugodnosti iz Evropskega sporazuma na podlagi potrdil o prometu blaga EUR.1, ki jih je sam priložil v nemškem jeziku. Na istem obrazcu pa je nato v nemškem jeziku v rubriki 14 - kot rezultat kontrole označeno besedilo, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti. Kot neutemeljene tožena stranka zavrne pritožbene zahteve po ponovnem seznanjenju z dokazi o neprefercionalnem poreklu obravnavanega blaga in dostavi različnih pooblastil. Postopek je bil obnovljen po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 52/02, v nadaljevanju ZUP). Brezpredmetne so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na druge podlage za obnovo postopka. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na carinski in ugotovitveni postopek oziroma na pooblastila za njuno izvajanje tožena stranka oceni kot neobrazložene in pavšalne in pojasni, da pooblastila carinika za sprejem deklaracij izhajajo iz njegovih del in nalog, ki izhajajo iz delovnega mesta. Zavrne tudi pritožbene navedbe v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije in se pri tem sklicuje na Pravilnik o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95 do 68/96). Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracij in njena vložitev sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku po splošnih pravilih o carinskem dolgu iz 143. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ), ki je veljal v času vložitve obravnavane deklaracije. Pritožbena navedba češ, da delavec tožnika ni imel pooblastila za vložitev v tej zadevi obravnavane deklaracije, v predhodnih postopkih ni bilo sporno, ampak ga izpostavi šele v obnovljenem postopku. Ugotavlja, da pritožba obravnava zadevo, kot bi šlo za kazenski postopek ugotavljanja odgovornosti za kaznivo dejanje ponarejanja listin in s tem v zvezi z izvajanjem različnih postopkov za ugotavljanje kdo, kaj, kje, kako in na kakšen način je določeno listino ponaredil. Vsa ta vprašanja sploh niso bistvena, ker je pomembna le ugotovitev, da listine, s katerimi je bila v carinskem postopku uveljavljena preferencialna obravnava blaga, preferencialnega porekla ne izkazujejo, ker so bile ali izdane neupravičeno ali pa ponarejene, kar izhaja iz postopkov preverjanja teh listin. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je podlaga iz Carinskega zakona za izvršitev izpodbijane odločbe nepravilna. Višini naknadnega obračuna tožnik v pritožbi ne ugovarja.

Tožnik vlaga obširno tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Meni, da odločbe ni mogoče preizkusiti, saj v postopku ni presojen 30-dnevni subjektivni rok za obnovo postopka, ni bil ugotovljen čas nastanka dokončnosti in pravnomočnosti carinske deklaracije, prvostopna odločba sploh nima ugotovitvenega dela in ni navedeno, kaj so novi dokazi. Absolutno bistveno so bila kršena pravila postopka, ker ni bila razpisana ustna obravnava. Tožnik meni, da bi moral biti seznanjen z dejstvi in okoliščinami z zapisnikom na podlagi 15a. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS št. 18/96, v nadaljevanju ZDavP) in 62. člena CZ, ne pa da je prejel dopis "seznanitev z uvedbo postopka". Na ta način so bile kršene tudi temeljne ustavne pravice iz 22. in 25. člena Ustave RS. Meni, da je bila napačno uporabljena določba 252. in 264. člena ZUP in da naj sodišče od tožeče stranke zahteva dokaze o kazenski ovadbi zoper ponarejevalce. Tožnik opozarja na pošten dokazni postopek in meni, da s posebnim upravnim postopkom ni dopustno tako skrčiti pravice strank, da bi bila na določenem področju podana očitna pravovarstvena neenakost strank glede na postopke, ki tečejo po splošnem upravnem postopku ali po drugem upravnem postopku. Govori o izvedenskem mnenju, ki naj bi ga naročil carinski organ brez da bi o tem obvestil stranko. Opozarja na sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 562/2002 z dne 24. 2. 2005, v kateri je zavzeto stališče, da se pri istem dejanskem stanju, to je ponarejenem potrdilu o poreklu, uporabljajo določbe 1. odstavku 154. člena CZ v povezavi s točko b) 1. odstavka 146. člena istega zakona. Nadalje opozarja tudi na sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani, opr. št. U 940/2003 z dne 24. 8. 2005, ki se nanaša na določitev carinskega dolžnika, vse navedeno pa kaže na neenako obravnavanje. V nadaljevanju tožbe tožnik razglablja o odgovornosti v primeru posrednega in neposrednega zastopanja strank v postopku za carinski dolg in opozarja na nepravilno uporabo solidarne odgovornosti. Ker gre za ponarejeno listino bi se ponarejenost morala dokazovati s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča in uporabiti določbo 2. točke 260. člena ZUP, ki kot obnovitveni razlog navaja kaznivo dejanje. Povzema 17. člen Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani, ki ureja postopek izdaje potrdila o prometu blaga EUR.1. Po mnenju tožnika se postopek preverjanja potrdil o poreklu po ZUP ne more opraviti, če postopek ni začet, kar pomeni, da se postopek mora obnoviti preden se potrdilo o poreklu pošlje na preverjanje. Nadalje bi moral po mnenju tožnika carinski urad obvezno preveriti osebno ime zakonitega ali pogodbenega zastopnika pravne osebe, kar je pomembno, saj je tožnik pravna oseba, kar pomeni, da je sposoben za dejanja skozi fizično osebo. Nepopolno in zmotno je bilo ugotovljeno dejansko stanje glede fizične osebe, ki naj bi izpolnila rubriko 14 ECL, glede fizične osebe, ki naj bi bila prisotna pri pregledu blaga v skladu z 2. odstavkom 53. člena CZ in glede podpisnika deklaracije. Nadalje bi bilo potrebno identificirati osebo, ki je podpisala rubriko 15 EUR.1 (prav 14) glede na stvarno pristojnost inšpektorja in carinskih uradov in krajevno pristojnost inšpektorja in carinskih uradov. Zaslišati bi bilo treba osebo, ki je sprejela carinsko deklaracijo in osebo, ki je vložila carinsko deklaracijo ter tujega izvedenca. Tožnik opozarja tudi na uporabo določbe 6.c člena CZ ter na selektivno uporabo 154. člena CZ. Ugovarja tudi pooblastilu osebe, ki je podpisala izpodbijano odločbo ter sodišču sklepno predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe v zvezi s pooblastilom osebe, ki je podpisala izpodbijano odločbo, sicer pa prereka navedbe tožeče stranke v celoti in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je upoštevajoč določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) o tožbi odločalo na podlagi določb od 51. do 72. člena ZUS-1. Po mnenju sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor, da državna podsekretarka B.B. nima ustreznega pooblastila za odločanje. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št . 52/02 - 53/05, v nadaljevanju ZDO-1), minister v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte v skladu z zakonom in sprejema druge odločitve iz pristojnosti ministrstva. Iz navedene določbe je razvidno, da je minister nosilec vseh pooblastil v ministrstvu in istočasno predstojnik vsem zaposlenim v ministrstvu. V določbi 1. odstavka 28. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in spremembe, v nadaljevanju ZUP) je določeno, da o upravni stvari, za katero je pristojen monokratičen (individualno voden) organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik, če ni s predpisi tega organa, ali drugimi predpisi določeno drugače. V skladu z 2. odstavkom istega člena predstojnik lahko pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem organu za odločanje v upravnih stvareh iz določene vrste zadev. V obravnavanem primeru državna podsekretarka B.B. razpolaga s pooblastilom ministra za finance, št. 031-1/2003 z dne 1. 1. 2003 in torej pooblastilo predstojnika ima. Tožeča stranka nima prav, da državna podsekretarka ne more odločati v imenu ministra, ker razpolaga s pooblastilom, ki ni podpisano s strani aktualnega ministra za finance. Po presoji sodišča pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat. Prenehanje mandata predstojnika na dano pooblastilo ne vpliva (v nasprotju z državnim sekretarjem, ki mora ob prenehanju funkcije predsednika vlade ali ministra ponuditi svoj odstop), ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra. Takšno pooblastilo po presoji sodišča preneha z odvzemom ali preklicem. Zato ima po presoji sodišča imenovana državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP.

V obravnavanem primeru je sporno odločanje prvostopnega organa potem, ko je bil postopek carinjenja za blago, sproščeno v prost promet, po v tej zadevi obravnavani carinski deklaraciji obnovljen v obsegu preferencialne obravnave blaga. Ker je sklep o obnovi postopka postal dokončen, po presoji sodišča tožnik ne more uspeti s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na razloge in postopek v zvezi z obnovo postopka. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da preferencialna obravnava blaga ni upravičena, zato je bil v obnovljenem postopku določen znesek doplačila carinskega dolga za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po navedeni carinski deklaraciji. Sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve prvostopne odločbe, pri čemer je bil v obnovljenem postopku tožnik povabljen v postopek z dopisom z dne 11. 9. 2003, ki je vseboval poziv, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah ugotovljenih v postopku. Tožnik na ta poziv ni odgovoril. Niso utemeljeni tožbeni ugotovi, da bi moral carinski organ v obnovljenem postopku ravnati po določbi 15a. člena ZDavP oziroma po 62. členu Carinskega zakona, ki sta podlaga za inšpiciranje pravilnosti davčnega poslovanja oziroma naknadnega preverjanja deklaracije. V obravnavanem primeru gre za odločanje v obnovljenem postopku, kar pomeni, da pristojni organ izda odločbo o stvari, ki je predmet obnove postopka na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku (270. člen ZUP). Bistveno v tej zadevi je, da blago, ki je bilo prijavljeno v carinskem postopku za sprostitev v prost promet s sporno carinsko deklaracijo ni izpolnjevalo pogojev za preferencialno uporabo carinske stopnje, saj je bilo naknadno ugotovljeno, da izdano potrdilo o poreklu ni verodostojno, pri čemer pa sodišče poudarja, da pri tem ni odločilnega pomena ali gre za ponarejeno listino ali ne. Odločilnega pomena je dejstvo, da prijavljeno blago na podlagi ugotovitev tuje carinske administracije, ki je zabeležena v polju 14 potrdila o poreklu - EUR.1, ne izpolnjuje več pogojev za uporabo ugodnejše carinske stopnje v skladu z Evropskim sporazumom. Gre za javno listino, ki izkazuje, kar je v njej navedeno (171. člen ZUP), stranka pa ima možnost dokazovati nasprotno. Potrdilo EUR.1 o prometu blaga je predpisano v prilogi III Evropskega sporazuma in objavljeno v vseh jezikih držav podpisnic. V polju 14 se vpišejo rezultati kontrole, na podlagi katere je ugotovljeno, da je bodisi potrdilo resnično izdal naveden carinski organ in da so navedbe, ki jih vsebuje točne, bodisi, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti. V obravnavanem primeru tožnik nasprotnega niti ne zatrjuje niti ne dokazuje, ampak poiskuša z drugimi tožbenimi ugovori, ki pa niso relevantni za odločanje v tem upravnem sporu, argumentirati utemeljenost svoje tožbe. Ob tem sodišče dodaja, da kljub temu, da prvostopna odločba ni izrecno odločila, ali prejšnja odločba, ki je predmet obnove, ostane v veljavi ali se odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo (270. člen ZUP), ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj gre v obravnavanem primeru za takšne okoliščine, da ni mogoče odpraviti pravnih posledic, ki jih je povzročila prejšnja odločba. Gre namreč za carinsko deklaracijo, ki vsebuje še druge pomembne podatke za izvedbo carinskega postopka in se zato sodišče strinja s toženo stranko, ko navaja, da je iz prvostopne odločbe jasno izhaja, v katerem obsegu je nadomeščena vsebina carinske deklaracije.

Ostale tožbene ugovore sodišče zavrača kot neutemeljene, kolikor so enaki kot v pritožbi, iz istih razlogov, kot jih navaja tožena stranka (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Po presoji sodišča je bil postopek v obnovljenem postopku procesno pravilno voden, stranki je bila dana možnost, da se izjavi o ugotovitvah iz postopka, zato stranki pravice niso bile skrčene, kot zatrjuje tožba, in ni bila kršena stvarna ali krajevna pristojnost carinskih uradov oziroma carinskih inšpektorjev ter tudi ni prišlo do kršitev temeljnih načel ZUP. Neutemeljeni so tožbeni ugovori glede neenakega varstva pravic, pri čemer se tožnik sklicuje na odločitve Upravnega sodišča v Mariboru in na sedežu. Sodišče je obravnavalo številčno razmeroma veliko upravnih sporov, katerih vsebina se je nanašala na nepravilno uporabo preferencialne stopnje. V nekaterih primerih je bilo uporabljeno izredno pravno sredstvo - obnova postopka, v nekaterih primerih pa so bile uporabljene določbe CZ o naknadnem plačilu dajatev. Šlo je lahko za podobne dejanske situacije, a različna pravna stanja. Tožnikov ugovor nepravilne uporabe solidarne odgovornosti za carinski dolg ni sporno vprašanje v tem upravnem sporu.

Po povedanem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, sodišče pa tudi ni našlo pavšalno zatrjevanih ničnostnih razlogov in kršitev ustavnih pravic, je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je za odločitev v tem upravnem sporu relevantno, ni predmet tožbenih ugovorov.