Jedro

Pri tožniku ne gre za popolno nezmožnost za delo. Delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 % in lahko opravlja v okviru svojega poklica dela s stvarnimi omejitvami s polnim delovnim časom. Zato je tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do invalidske pokojnine neutemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prvotožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek obeh tožečih strank, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2013 in št. ... z dne 27. 7. 2013 in da se prvotožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 28. 9. 2012 dalje ter se mu prizna pravica do invalidske pokojnine ter sklenilo, da tožeči stranki sama nosita svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da pri tožniku obstaja preostala delovna zmožnost za polni delovni čas v okviru poklica, kar je ugotovil tudi izvedenski organ.

2. Pritožujeta se prvo in drugotožeči stranki. Tožnik meni, da sodba nima razlogov oziroma niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče je zgolj nekritično povzelo izvedensko mnenje, da je pri prvotožniku podana preostala delovna zmožnost. Sodba o tem, zakaj je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, nima razlogov. Sodišče ni ugotavljalo, ali je preostala delovna zmožnost tožnika zmanjšana za več kot 50 % ali manj. O odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma izvedenih dokazih in med samimi temi listinami oziroma izvedenimi dokazi in se tako sodba sploh ne more preizkusiti. Tožnik se strinja z vidika njegovega zdravstvenega stanja z ugotovitvami izvedenskega organa, ne strinja pa se z vidika dela, ki ga opravlja in z vidika dela po njegovi izobrazbi. V kovinski industriji ni dela oziroma takšnega delovnega mesta, ki bi ustrezalo omejitvam iz izvedenskega mnenja in sicer da lahko tožnik opravlja delo le v ugodni mikroklimi, kjer je vlažen zrak in ni prisotnega prahu. Vsa delovna mesta v kovinski industriji se opravljajo v proizvodni hali, kjer pa zagotovo ni zagotovljene mikroklime, saj je takšne pogoje težko zagotoviti že za pisarniška dela, ne pa za dela v proizvodni hali. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokaz z njegovim zaslišanjem, saj bi tožnik lahko natančno pojasnil, kakšne so klimatske razmere na delovnem mestu, ki ustrezajo poklicu kovinostrugarja. Izvedenec je v mnenju zgolj na teoretični ravni navajal, da je v okviru poklica kovinostrugarja možno opravljanje različnih del, ki niso nujno povezana s tekočim trakom, pač pa individualno pogojena, kot so orodjarska dela, brušenje, vrtanje in da je naloga delodajalca, da tožniku zagotovi takšno delovno mesto v okviru njegovega poklica, ki bo primerno, upoštevaje njegove omejitve. Pritožba meni, da s samo segregacijo delovnega mesta ni mogoče zagotoviti, da tožnik pri delu v takšnem delovnem okolju ne bo izpostavljen prašnim delcem z ustrezno vlažnostjo zraka. Ugodne mikroklime ni mogoče doseči že zaradi segrevanja delovnih strojev, ki s tem sušijo zrak. V kolikor bi izvedenec upošteval potek delovnega procesa, bi ugotovil, da v okviru tožnikovega poklica preostala dela zmožnost ni podana. Vendar si izvedenec delovnega mesta tožnika sploh ni ogledal in je že zaradi tega izvedensko mnenje nepopolno in nepravilno. Dela v kovinski industriji se opravljajo v proizvodnih halah, kjer gre za en velik prostor, ki ni in ne more biti prostorsko ločen po posameznih segmentih proizvodnega procesa. Dela se z velikimi kosi kovin oziroma materiali, ki se jih v proizvodno halo dostavlja z delovnimi stroji in tekočim trakom, zato mora biti celotna proizvodna hala prehodna oziroma prevozna ter dostopna za dostavo kovinskih surovin ter tako ni mogoče delovnega mesta, kjer bi delo opravljal tožnik ograditi oziroma segregirati. Sodišče bi moralo ugotoviti, da pri tožniku ni podane preostale delovne zmožnosti ter v posledici v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Tožnik je po poklicu kovinostrugar, druge strokovne izobrazbe nima. Nima dodatne usposobljenosti in delovnih izkušenj za katero drugo delo, saj je ves čas opravljal le delo kovinostrugarja, za kar pa sedaj ni več zmožen in sposoben. Priglaša pritožbene stroške.

3. Drugotožeča stranka (v nadaljevanju: delodajalec tožnika) prav tako meni, da sodba nima razlogov, niti niso v sodbi navedeni odločilni razlogi. Sodišče ni sprejelo dokazne ocene glede tožbenega zahtevka, temveč je nekritično povzelo izvedensko mnenje. Tudi po mnenju delodajalca tožnika ni podana dela zmožnost tožnika v okviru poklica strugarja, saj v tem poklicu ni mogoče zagotoviti ugodne mikroklime, saj delovnega mesta v kovinski industriji, ki bi ustrezalo omejitvam iz izvedenskega mnenja, ni. Enako, kakor tožnik, tudi delodajalec meni, da se vsa delovna mesta v kovinski industriji opravljajo v proizvodni hali, kjer pa ni moč zagotoviti ugodne mikroklime, saj je konstantno prisotna velika količina prahu in kovinskih delcev, zrak je umazan in suh. Ugodne mikroklime tudi ni mogoče zagotoviti v okviru poklica strugarja, tako da pri tožniku ni več preostale delovne zmožnosti. Sodišče ne pojasni dovolj, zakaj je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem tožnika. Tudi pritožba delodajalca se sklicuje na to, da je izvedenec v svojem mnenju zgolj na teoretični ravni navajal, da je v okviru poklica kovinostrugarja mogoče opravljati različna dela, ki niso nujno vezana za tekoči trak, pač pa individualno pogojena. Tožnik kot strugar ni sposoben opravljati organiziranega pridobitnega dela, ne pri sedanjem delodajalcu, niti kjerkoli drugje Izvid specialista A. z dne 11. 4. 2013 ni bil upoštevan. V njem pa je jasno navedeno, da z danimi omejitvami za tožnika v delovnem okolju ni primernega delovnega mesta in da ta za svoje delo ni več zmožen, drugo delo pa mu po poklicni rehabilitaciji ni zagotovljeno. Zadostne pozornosti tudi ni bil deležen izvid specialista ORL z dne 29. 7. 2013, v katerem je zapisano, da tožnik ni primeren za težko fizično delo, v klimatsko neustreznih pogojih. Izvedensko mnenje tudi ne vsebuje izbora metode in obrazložitev metod ter podatkov, ki so potrebni za izvedenstvo in ugotovitve oziroma odgovora na postavljena vprašanja. Do dejanskih okoliščin, pomembnih za izdelavo izvedenskega mnenja, se izvedenski organ ni v zadostni meri opredelil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih pritožbi posebej očitata.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2013, s katero se je zavrnila pritožba obeh pritožbenih strank zoper odločbo Območne enote C. št. ... z dne 27. 3. 2013. S slednjo je območna enota tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lažje delo, z dvigovanjem in prenašanjem le do 10 kg, izmenoma stoje in sede, v ugodni mikroklimi (brez prahu, vlažen zrak), z možnostjo vlaženja ust vsaj vsake pol ure, s polnim delovnim časom, od 16. 1. 2013 dalje.

7. Pravna podlaga v predmetni zadevi je, glede na drugi odstavek 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, ZPIZ-2), podana v 63. členu ZPIZ-2. Invalidnost je po prvem odstavku 63. člena citiranega zakona podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V skladu z drugim odstavkom istega člena se invalidnost razvršča v tri kategorije. V I. kategorijo invalidnosti so razvrščeni zavarovanci, če niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če zavarovanec ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo invalidnosti se razvrstijo zavarovanci, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo invalidnosti se razvrstijo zavarovanci, če niso več zmožni za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravljajo določeno s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Po tretjem odstavku istega člena se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Preostala delovna zmožnost zavarovanca se v skladu z drugim odstavkom 64. člena ZPIZ-2 ugotavlja pri invalidnosti II. in III. kategorije.

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti očitkom v pritožbi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, da odločilni razlogi niso navedeni in da v sodbi obstoji o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, po vsebini listin oziroma izvedenih dokazov in med samimi temi listinami in izvedenimi dokazi.

9. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da ima sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo po eni strani tako na kategorijo invalidnosti, ki je pri tožniku podana, na drugi strani pa tudi razloge glede preostale delovne zmožnosti tožnika. Sodišče je pri tem sledilo izvedenskemu mnenju izvedenskega organa tako v pisnem delu kakor v dopolnilnem ustnem pojasnjevanju. Sodišče je svojo odločitev glede preostale delovne zmožnosti tožnika jasno obrazložilo in navedlo razloge nestrinjanje pritožbe z razlogi sodišča pa še ne pomeni kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V čem je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba niti jasno ne pove. Ta kršitev je podana takrat, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšne kršitve ni moč ugotoviti v izpodbijani sodbi.

10. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenih dokazih sprejelo tudi dokazno oceno o posameznih izvedenih dokazih in v zvezi s tem o odločilnih dejstvih v predmetnem sporu. Pri tem je posebej obrazložilo, zakaj sprejema mnenje izvedenskega organa (15. točka, 17. točka, in 20. točka obrazložitve). Sodišče je mnenje izvedenskega organa sprejelo, torej je sprejelo tudi mnenje tega organa, ki se nanaša na to, da je pri tožniku zmanjšana njegova delovna zmožnost za manj kot 50 % za svoj poklic (11. stran pisnega mnenja in izrecna izpoved izvedenca medicine dela, prometa in športa na glavni obravnavi dne 1. 9. 2015 na list. št. 58).

11. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnika, mu ni kršilo pravico do izjave. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Sklicevanje pritožbe na to, da bi tožnik kot dolgoletni delavec v okviru svojega poklica lahko natančno pojasnil, kakšne so klimatske razmere na delovnem mestu, ki ustreza poklicu kovinostrugarja, niso relevantne, saj je sodišče v okviru dokaznega postopka moralo po eni strani ugotavljati, ali pri tožniku obstoji dejansko stanje, kakor je opredeljeno v prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 ter nato v okviru tega ugotoviti, ali obstaja preostala delovna zmožnost tožnika. Pri tem je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem, saj za ugotovitev in razjasnitev teh dejstev samo ni imelo potrebnih strokovnih znanj. V danem primeru se ne ugotavlja preostala delovna zmožnost tožnika zgolj pri delodajalcu tožnika, temveč, med drugim tudi v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 64. člena ZPIZ-2, ali lahko tožnik dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša delovne invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. Pri tem pa je sodišče glede svojega poklica pravilno izhajalo iz definicije, kakor je za svoj poklic določena v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2. 12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik po izobrazbi strugar z okoli 30 let delovne dobe in da pri sedanjem delodajalcu opravlja delo na stružnicah, kjer opravlja delo samostojno, v zaprtem prostoru, pri delu stoji, dela s prsti, s stalnim ročnim premeščenjem do 13 kg, v zraku je veliko kovinskega prahu ter prahu kartonske embalaže. Tožnik se od maja 2011 zdravi zaradi karcinoma supraglotisa. Bil je obsevan, prejel je 5 ciklov KT, v posledici zdravljenja ima malo sline ter pogosto suho grlo in rahlo kašlja, zaradi otekline epiglotisa ni primeren za težko fizično delo ter delo v neustreznih klimatskih pogojih. Iz izvidov ORL izhaja, da tožnik ni primeren za težko fizično delo v klimatsko neustreznih pogojih. Prav tako iz izvida specialista medicine dela pred predstavitvijo na IK izhaja, da je zmožen za delo z omejitvami, ki jih je kasneje povzela invalidska komisija (fizično lažje delo, z dvigovanjem in prenašanjem le do 10 kg, izmenoma stoje in sede, v ugodni mikroklimi - brez prahu, vlažen zrak, z možnostjo vlaženja ust vsaj vsake pol ure). Ob navedenem dejanskem stanju, ki se nanaša na samo invalidnost tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da pri tožniku ne gre za popolno nezmožnost za delo, temveč za III. kategorijo invalidnosti, da je tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % in da lahko opravlja v okviru svojega poklica dela s prej navedenimi omejitvami s polnim delovnim časom.

13. Pritožbi se ne strinjata s tem, da bi v okviru poklica tožnika obstajalo delovno mesto v kovinski industriji, ki bi ustrezalo omejitvam iz izvedenskega mnenja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče sledi ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da lahko tožnik opravlja različna dela orodjarja oziroma kovinostrugarja. Lahko dela na orodjarskih delih, na brušenju, vrtanju, s CNC stružnimi avtomati. Pri tem je potrebno upoštevati, da delo kovinostrugarja oziroma poklica strugarja ni delo na tekočem traku, ampak gre za strogo individualno delo, ki ga delavec opravi sam s strojem, ki ga poslužuje. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov, da pri tem ne bi sledilo mnenju izvedenca prof. dr. D.D., ki ima pri svojem delu dolgoletne izkušnje na tem področju. Skozi celotno delovno dobo dela v medicini dela, 10 let je delal v obratni ambulanti, nasproti katere je bila orodjarna, v kateri je bil dnevno (v podjetju E.), delal v F., kjer je bilo veliko obratov orodjarskih smeri. Kot pooblaščeni zdravnik oziroma izvajalec medicine dela je v podjetjih, kjer imajo velike obrate orodjarske stroke, izdelal je tudi ocene tveganja oziroma opravil preventivne zdravstvene preglede v sklopu katerih si je tudi ogledoval delovna mesta na mestih orodjarjev. Tako ne gre zgolj za teoretično navajanja, temveč za podajo izvedenskega mnenja izvedenca z dolgoletno prakso in izkušnjami na tem področju. Morebiti držijo navedbe delodajalca tožnika, da v okviru delovnega procesa pri njemu ni takšnega delovnega mesta, kar pa na splošno še ne pomeni, da takšnih del z omejitvami ni v okviru samega poklica tožnika. Ne gre samo za obdelovanje velikih kosov kovin, ki zahtevajo dostavo z delovnimi stroji v proizvodno halo in tekoči trak, temveč je v okviru poklica tožnika veliko del, ki so povsem filigramska, kjer gre za izjemno majhne dimenzije obdelave, desetinske milimetra in pri tem zagotovo ne morejo nastati veliki opilki. Kakor je pojasnil že izvedenec, se tožnikovo delovno mesto krajevno lahko segregira od ostale proizvodnje in se zagotovijo optimalni mikroklimatski pogoji, kot jih tožnikovo zdravstveno stanje zahteva.

14. Pritožbeni očitek, da je izvedensko mnenje že zgolj zaradi dejstva, ker si izvedenec ni ogledal delovnega mesta tožnika, nepopolno in nepravilno, pritožbeno sodišče zavrača. Izvedensko mnenje je bilo podano ob upoštevanju vseh do takrat zbranih izvidov, ki so bili tudi ocenjeni in ob poznavanju dela in poklica tožnika. V kakšnih konkretnih delovnih pogojih delo na svojem delovnem mestu opravlja tožnik v predmetni zadevi ni relevantno. Tožniku je z izpodbijano odločbo tožene stranke bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z določenimi omejitvami. Ne gre za ocenjevanje dela na dosedanjem delovnem mestu, temveč za ugotavljanje, ali tožnik ob ugotovljeni invalidnosti v okviru svojega poklica ima preostalo delovno zmožnost. K tem ugotovitvam ogled samega delovnega mesta ne bi v ničemer prispeval. 15. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do izvidov specialistke A. dr. G.G. z dne 12. 7. 2012 in z dne 11. 4. 2013 v točki 15 obrazložitve, upoštevana pa sta bila tudi s strani izvedenskega organa. Enako velja za izvide lečečega specialista (da tožnik ni primeren za težko fizično delo in v klimatsko neustreznih pogojih zaradi prahu). Prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem v točki 17 obrazložitve pravilno ugotavlja, da iz izvidov lečečega specialista ne izhaja popolna nezmožnost za delo. Na podlagi navedenega je neutemeljena pritožbena navedba, ki je ponovitev navedbe, podane v pripombah na pisni del izvedeniškega mnenja, da citirani izvidi niso bili v zadostni meri upoštevani.

16. Na podlagi do sedaj navedenega je pritožbeno sodišče obe pritožbi v skladu 353. členom ZPP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP krije stroške pritožbe sam.